12.V konkretnem primeru tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje z zatrjevanjem, da izpodbijani odločbi razširjata okvir prilagojenega izvajanja pouka, preko okvira otrokovega hendikepa, kar pomeni podmejevanje pouka, ki se je v preteklosti že izkazala za škodljivo, tako za otrokovo izobraževanje, kot tudi za njegovo čustvovanje. Šola je v šolskem letu 2023/2024 vzpostavila delujoč model inkluzije izobraževanja mld. A. A., z novo odločbo pa se želi ponovno uveljaviti model prekomernega prilagajanja pouka, kjer se način uporabe prepušča posameznemu učitelju, to pa je že v preteklosti škodljivo otrokovemu razvoju. Interes tožnika je, da se trenutno obstoječi model ohrani ter, dodatno, da se z odločbo o usmeritvi tudi formalizira. Sedaj, ko je šola našla primeren način izobraževanja, se ta sistem ruši s pretiranim podmejevanjem pouka, kar nedvomno predstavlja diskriminacijo, zato bi že poizkus izvršitve napadenih odločb pomenil prekinitev uspešnega modela inkluzije izobraževanja mld. otroka, kar bi povzročilo težko popravljive posledice na otrokovem izobraževanju in s tem težko popravljivo škodo za mld. otroka in tožnika.

Besedilo 4. člena ZUOPP-1 glasi: Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temelji na ciljih in načelih, določenih v zakonih za posamezno področje vzgoje in izobraževanja in na naslednjih ciljih in načelih:

Jedro

13.Po presoji sodišča gre v obravnavani zadevi za izredno občutljiva vprašanja nadaljnjega šolanja in s tem razvoja mld. otroka s posebnimi potrebami, v konkretnem primeru otroka, ki ima zmerno ekspresivno jezikovno motnjo, zaradi česar je omejen v svojem ustnem in pisnem izražanju, ne pa tudi v razumevanju.

Sodišče je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe vročalo v odgovor toženi stranki (v nadaljevanju toženki), ki je sodišču dne 26. 7. 2024 posredovala upravni spis ter v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe navajala, da je pogoj za izdajo začasne odredbe izkazanost težko popravljive škode. Ker odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop, bi moral tožnik že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek škode ter okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da bo ta škoda tudi v primeru zanj ugodno končanega upravnega spora težko popravljiva. Tega tožnik ni storil, prav tako za svoje navedbe ni predložil dokazov, posledično pa pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Nastanek težko popravljive škode tožnik utemeljuje zgolj z dejstvom, da je v izpodbijanih odločbah predvidena (po mnenju tožnika) prekomerna prilagoditev pouka, ki ne sledi prilagoditvi pouka, ki jo je šola sama uveljavila v šolskem letu 2023/2024 in je po mnenju tožnika uspešna. Zgolj tožnikovo osebno mnenje o ustreznosti prilagoditev, ki niti niso predmet odločbe, ampak individualiziranega progama in dejstvo, da je mld. deček peti razred zaključil z odličnim uspehom, ne opredeljujeta obstoja težko popravljive škode za dečka. V skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah morajo vsi organi pri svojem delu uporabiti načelo največje koristi otroka. To na področju usmerjanja otrok s posebnimi potrebami pomeni, da se mora otrokom zagotavljati zgodnja in takojšnja pomoč ter kontinuum pomoči v programih vzgoje in izobraževanja, pri čemer je potrebno upoštevati različne vzgojno-izobraževalne potrebe otroka. Oblike in načini dela se prilagajajo vzgojno-izobraževalnim potrebam otroka, pri čemer se ohranja ravnotežje med različnimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja. Zaradi različnih vzgojno-izobraževalnih potreb otroka je v postopku usmerjanja potrebno slediti načelu individualiziranega pristopa. Naloga komisije in postopka usmerjanja je, da se v strokovnem mnenju predlaga usmeritev otroka s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja ob upoštevanju njegovih potreb na telesnem, spoznavnem, čustvenem, socialnem področju ter posebnih zdravstvenih potreb ob upoštevanju otrokovih primanjkljajev, ovir oziroma motenj in kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj. Glede na Strokovno mnenje št. 60340-74/2023/19 z dne 15. 12. 2023, iz katerega izhaja, da je bil mld. deček opredeljen kot otrok z zmerno jezikovno motnjo in otrok s čustvenimi motnjami, so ugotovljene vzgojno izobraževalne potrebe in glede na to, določeni ukrepi v otrokovo največjo korist. Komisija druge stopnje je vzgojno izobraževalne potrebe otroka v strokovnem mnenju ugotovila in izrecno povedala, da so bile že na prvi stopnji pravilno in popolnoma ugotovljene. Vzgojno izobraževalne potrebe so navedene pod navednicami na strani 33 izpodbijane odločbe druge stopnje. Prilagoditve, skladno s 30. in 36. členom ZUOPP-1, niso predmet odločbe, ampak individualiziranega programa in so po samem zakonu pridržane strokovni skupini na šoli. Individualizirani program se mora prilagoditi odločbi in izdanemu strokovnemu mnenju, in ne obratno. Glede na navedeno, odločba o usmerjanju, ki dodeljuje otroku dodatno strokovno pomoč na podlagi ugotovljenih motenj, ne glede na njegov šolski uspeh, ne more povzročiti otroku nepopravljive škode. Prilagoditve, ki morajo biti opredeljene v individualiziranem programu na podlagi te odločbe, so pridržane strokovni skupini na šoli in niso predmet izpodbijanih odločb, ampak individualiziranega progama, pri pripravi katerega lahko sodelujeta tudi starš in otrok. Zaradi vsega navedenega predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne kot neutemeljen.

-zagotavljanje največje koristi otroka;

Sodišče se ne spušča v presojo obsega težav in motenj otroka, šteje pa s stopnjo verjetnosti v tej fazi postopka za verjetno dokazano, da je v otrokovo največjo korist, da se v šolskem okolju do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ohrani način izobraževanja, ki otroku ustreza, s katerim soglaša tudi starš (individualizirani progami se pripravljajo ob sodelovanju s starši in otroci, upoštevajoč njihovo starost in zrelost, četrti odstavek 36. člena ZUOPP-1), in v katerem je otrok uspešen (kot je to razvidno iz evalvacijskega poročila ob zaključku 2. ocenjevalnega obdobja).

14.Po določbi prvega stavka 56. člena Ustave RS otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Posebno varstvo in skrb otrok po stališču Ustavnega sodišča RS zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju največje koristi otroka. To načelo ima svoj izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP), ki določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi glavno vodilo. To načelo je v praksi lahko učinkovito in uresničljivo, če tudi starši otroka, ki so vključeni v pravne postopke odločanja v zvezi z otroki in njihovimi pravicami, na primer v zvezi s pravico do izobraževanja, zasebnosti in osebnega dostojanstva, ter posebno pravico do izobraževanja, ko gre za otroke z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju, upoštevajo načelo zagotavljanja največje koristi otroka. Starši sicer imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke, vendar je ta pravica omejena iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Hkrati MKOP zavezuje RS, da zagotovi učinkovit dostop do izobraževanja in usposabljanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Načelo zagotavljanja največje koristi otroka mora biti varovano pri "vsaki dejavnosti v zvezi z otroki", spoštovanje tega načela pa izrecno predvideva tudi prva alineja prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1. Stranki imata tako prav, ko trdita, da je glavno vodilo pri odločanju načelo največje koristi otroka, vendar imata nasprotno stališče o tem, kaj je v največjo korist tožnikovega sina. Tožnik smiselno zatrjuje, da izvršitev izpodbijanih odločb ni v največjo korist njegovega otroka in bi mu celo povzročila težko škodo (v največjo korist njegovega otroka je po njegovem mnenju ohranitev modela izobraževanja, ki ga je šola izvajala v šolskem letu 2023/2024, takšen način pa naj se po njegovem mnenju tudi formalizira), toženka in stranka z interesom pa trdita nasprotno, in sicer da so izdane odločbe v največjo korist mld. otroka, prilagoditve pa niso predmet odločbe, temveč individualiziranega progama, ki je pridržan strokovni skupini v šoli.

-celovitost in kompleksnost vzgoje in izobraževanja;

15.Upoštevajoč zgolj obrazloženo načelo otrokove največje koristi in s ciljem preprečiti morebitne škodljive posledice, ki mld. otroku s posebnimi potrebami utegnejo nastati zaradi sprememb v program usmeritve otroka v izobraževalni program, po presoji sodišča težko popravljive škode, ki bi tožniku na podlagi izpodbijane odločbe nastala s spremembo trenutnega izobraževalnega modela (ki po stališču tožnika sedaj funkcionira in ustreza otroku glede na njegove primanjkljaje, ovire in motnje), ni mogoče presojati zgolj v okviru splošnih načel izkazovanja težko popravljive škode, temveč je treba še zlasti upoštevati splošno načelo, da je težko popravljiva škoda pravni standard, katerega vsebino se ugotavlja v vsakem primeru posebej in to ob upoštevanju vseh specifičnih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je mogoče s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali gre v posameznem primeru za takšno težko popravljivo škodo, ki je glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS škoda, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma z začasno ureditvijo stanja.

Pri presoji je sodišče, ne da bi se kakorkoli vsebinsko opredeljevalo do ugotovitev in mnenj pristojnih komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri organu prve stopnje in drugih v spisu navedenih strokovnih mnenj in pripomb, upoštevalo, da je mld. otrok med drugim uspešno zaključil šolsko leto (z odličnim uspehom) in da torej trenutni sistem funkcionira tako, da je za otroka ustrezen in mu omogoča ustrezen razvoj in izobraževanje, ki ga otrok zmore, razvija pa lahko tudi druge svoje potenciale (po navedbah tožnika glasbeno, likovno in športno nadarjenost), zaradi česar po presoji sodišča izdana začasna odredba v skladu z načelom sorazmernosti ne nasprotuje javni koristi, niti ni v nasprotju z načelom največje koristi otroka vsebovanem v MKOP.

Navedbe stranke z interesom

-enakih možnosti s hkratnim upoštevanjem različnih potreb otrok;

16.Brez prejudica do odločitve sodišča o tožbi tožnika, je po presoji sodišča v konkretni zadevi, upoštevajoč zgoraj obrazloženo stališče Vrhovnega sodišča RS o težko nadomestljivi škodi in otrokovo koristijo v zvezi z izobraževanjem otrok s posebnimi potrebami, nastanek težko popravljive škode izkazan s standardom verjetnosti, prav tako je verjetno izkazano, da je ohranitev trenutnega stanja, to je, da mld. A. A. do pravnomočne odločitve v upravnem sporu opr. št. II U 214/2014 ostaja v dosedanjem izobraževalnem programu in modelu, in s tem zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb potrebna, saj bi se usmeritev iz prej veljavne odločbe oziroma odločbe po kateri se je izobraževanje izvajalo v šolskem letu 2023/2024, na podlagi katere je bil pripravljen zadnji (najnovejši) individualiziran program, ki otroku ustreza (kot to izhaja iz evalvacijskega poročila ob zaključku 2. ocenjevalnega obdobja - šolsko leto 2023/2024 (priloga A5), kar je drugače od predhodnih situacij, ko je otrok, po navedbah tožnika in kot to izhaja iz listin upravnega spisa doživljal določene čustvene težave (ni hotel v šolo ipd)) ohranila, v kolikor bi bili prvostopenjska in drugostopenjska odločba odpravljeni. Sodišče se ne spušča v presojo obsega težav in motenj otroka, šteje pa s stopnjo verjetnosti v tej fazi postopka za verjetno dokazano, da je v otrokovo največjo korist, da se v šolskem okolju do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ohrani način izobraževanja, ki otroku ustreza, s katerim soglaša tudi starš (individualizirani progami se pripravljajo ob sodelovanju s starši in otroci, upoštevajoč njihovo starost in zrelost, četrti odstavek 36. člena ZUOPP-1), in v katerem je otrok uspešen (kot je to razvidno iz evalvacijskega poročila ob zaključku 2. ocenjevalnega obdobja, priloga A5). Obratno pa, če se bo potrdila odločitev prvostopenjskega organa in toženke, pa bo osnovna šola pripravila individualiziran program skladno z novo odločbo, predvidena prilagoditev pouka, ki bo v tem primeru dejansko večja od te, ki se izvaja sedaj (kar v svojih navedbah zatrjuje tudi tožnik) pa bo po presoji sodišča lažja in z manjšimi posledicami. S tem izdana začasna odredba po presoji sodišča tudi ne onemogoča doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala morebitna zavrnilna sodba in s tem povezana pravnomočna odločitev upravnega organa. Pri presoji navedenega je sodišče, ne da bi se kakorkoli vsebinsko opredeljevalo do ugotovitev in mnenj pristojnih komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri organu prve stopnje in drugih v spisu navedenih strokovnih mnenj in pripomb, upoštevalo, da je mld. otrok med drugim uspešno zaključil šolsko leto (z odličnim uspehom) in da torej trenutni sistem funkcionira tako, da je za otroka ustrezen in mu omogoča ustrezen razvoj in izobraževanje, ki ga otrok zmore, razvija pa lahko tudi druge svoje potenciale (po navedbah tožnika glasbeno, likovno in športno nadarjenost), zaradi česar po presoji sodišča izdana začasna odredba v skladu z načelom sorazmernosti ne nasprotuje javni koristi, niti ni v nasprotju z načelom največje koristi otroka vsebovanem v MKOP. V tem oziru se ni mogoče strinjati z navedbami stranke z interesom, da v primeru izdaje začasne odredbe pravne podlage za prilagoditev pouka mld. A. A. sploh ne bo: prilagoditev se bo izvajala na podlagi odločbe veljavne do trenutka izdaje izpodbijane odločbe, torej na način, kot se je prilagoditev izobraževanja izvajala do zaključka šolskega leta 2023/2024.

Izrek

-vključevanja staršev, posvojiteljev, rejnikov in skrbnikov (v nadaljnjem besedilu: staršev) v postopek usmerjanja in oblike pomoči;

17.Glede na zgoraj obrazloženo je po presoji sodišča, upoštevajoč predvsem otrokovo največjo korist ter zdravstveno stanje sina tožnika, težko popravljiva škoda verjetno izkazana, s tem pa je po presoji sodišča izkazan pogoj v smislu določbe 32. člena ZUS-1.

-individualiziranega pristopa;

Stranka z interesom - Osnovna šola B. (vlagateljica zahteve za spremembo odločbe o usmeritvi) je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13. 8. 2024 nasprotovala predlogu za izdajo začasne odredbe in navajala, da za pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni. Tožnik ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe, saj ni navedel podrobnosti o zatrjevani težko popravljivi škodi, ni je konkretiziral in materialno ovrednotil ter ni izkazal, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanj in za mld. A. A. težko popravljiva. Tožnikove navedbe v tem oziru so pavšalne, s strani tožnika zatrjevana pretekla škoda ni bila dokazana oziroma ugotovljena z nobenim aktom, še posebej ne s sodnimi odločbami v preteklih sodnih postopkih. Tožnik tudi ne navaja, kakšne posledice oziroma škoda je v preteklosti nastala oziroma kakšna škoda in posledice bi na otrokovem izobraževanju, čustvovanju oziroma razvoju nastale z izvršitvijo izpodbijanih odločb, niti jih ne obrazloži v smislu konkretizacije težko popravljive škode. Škoda opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora pa po stališču Vrhovnega sodišča RS ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane odločbe, iz tega razloga pa zato začasne odredbe ni mogoče izdati. Predlog za izdajo začasne odredbe je po mnenju stranke z interesom neutemeljen tudi iz vsebinskih razlogov, saj tožnik na eni strani zatrjuje, da otrok potrebuje prilagoditve pri izobraževanju, a hkrati zahteva, da se izpodbijani odločbi do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu ne izvršujeta. S predlogom tožnik tudi ne zasleduje načela zagotavljanja največje koristi otroka, celovitosti in kompleksnosti vzgoje in izobraževanja, ohranjanja ravnotežja med različnimi področji otrokovega telesnega in duševnega razvoja ter čim prejšnje usmeritve v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, na katerih temelji vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Upoštevaje strokovno mnenje pridobljeno v upravnem postopku bi ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe negativno vplivala na razvoj otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti, saj z odložitvijo izvrševanja izpodbijanih odločb mld. A. A. do pravnomočne odločitve ne bo deležen nobene oblike dodatne strokovne pomoči, saj za to ne bo obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi lahko stranka z interesom, ob sodelovanju s tožnikom, pripravila individualiziran program, s katerim bi določila organizacijo in izvedbo dodatne strokovne pomoči za premagovanje primanjkljajev. Posledično bi bila otroku kršena pravica do prilagoditev pri pouku za premagovanje primanjkljajev, njegovo nadaljnje šolanje brez kakršnekoli usmeritve pa bi bilo dejansko otežkočeno, če ne celo onemogočeno oziroma obstaja verjetnost, da šolanja brez prilagoditev ne bi zmogel. Ob tem ni mogoče spregledati dejstva, da tožnik pritrjuje dejstvu, da mld. otrok potrebuje prilagoditve, a meni, da so z izpodbijanima odločbama določene prilagoditve prekomerne. Nesporno torej je, da otrok brez prilagoditev izobraževalnega programa ne bo zmogel. Obratno pa bo, če sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ne bo ugodilo, otrokova vključitev v program vzgoje in izobraževanja pri stranki z interesom z zagotavljanjem štirih dodatnih ur strokovne pomoči na teden veliko lažja in z manjšimi posledicami, saj so obseg, vrsta in način izvajanja dodatne strokovne pomoči določeni v največjo korist otroka in mu ne morejo povzročiti težko popravljive škode oziroma nikakor ne takšne, kot bi mu jo povzročila vključitev v vzgojno izobraževalni program brez prilagoditev. Stranka z interesom, glede na navedeno, predlaga, da sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zvrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka zavarovanja.

18.Sodišče je prepričano, da izdana začasna odredba, upoštevajoč načelo sorazmernosti, ne nasprotuje javni koristi in je v skladu z načelom največje koristi otroka, vsebovanem v MKOP, pri čemer je pri tehtanju prizadetosti javne koristi upoštevalo tudi, da ne gre za nerazumno velik časovni zamik pri odločanju, do odločitve pa se ohrani stanje, ki mld. A. A. v okviru izobraževanja sedaj ustreza.

I.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu opr. št. II U 214/2024 odloži izvršitev delne odločbe Zavoda RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec št. 6901-821/2018-211 z dne 5. 7. 2023 v zvezi z odločbo Ministrstva za vzgojo in izobraževanje št. 60340-74/2023/31 z dne 23. 4. 2024.

19.Glede na navedeno je sodišče skladno z dikcijo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo ter izvršitev izpodbijane odločbe odložilo na način kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

-interdisciplinarnosti;

II.Odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo se pridrži do končne odločitve v upravnem sporu opr. št. II U 214/2024.

20.Stroški v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe so del stroškov upravnega spora. O njih pa bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank (prvi odstavek 151. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1). Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

-ohranjanja ravnotežja med različnimi področji otrokovega telesnega in duševnega razvoja;

Sodna presoja

Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepu I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, 7. točka obrazložitve.

Obrazložitev

-čim prejšnje usmeritve v ustrezen program vzgoje in izobraževanja;

Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018 in opr. št. I Up 75/2016 z dne 30. 3. 2016.

-takojšnje in kontinuirane podpore in strokovne pomoči v programih vzgoje in izobraževanja;

Potek upravnega postopka

7.Predlog za izdajo začasne odredbe je utemeljen.

Tako Vrhovno sodišče RS v sklepih opr. št. I Up 35/2018 z dne 7. 3. 2018, opr. št.I Up 144/2017 z dne 10. 7. 2017, opr. št. I Up 126/2015 z dne 18. 6. 2015, opr. št. I Up 348/2016 z dne 10. 1. 2017 in opr. št. I Up 84/2018 z dne 25. 5. 2018.

-vertikalne prehodnosti in povezanosti programov;

1.Prvostopenjski organ, Zavod RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec, je dne 5. 7. 2023 izdal delno odločbo št. 6901-821/2018-211 (v nadaljevanju prvostopna odločba), s katero je odločil, da mld. A. A., roj. 7. 7. 2014, stan. ..., ki ga zastopa tožnik, ostane usmerjen v izobraževalni progam s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (točka I./1. izreka), da ostane vključen v Osnovno šolo B. (točka I/2. izreka), kjer naj se mu s 1. 9. 2023 zagotavljajo tri (3) ure dodatne strokovne pomoči na teden, od tega 1 uro svetovalne storitve in 2 uri učne pomoči, ki ju izvaja učitelj ali inkluzivni pedagog (točka I/3. izreka). Stroški postopka niso nastali (točka I/5. izreka). Odločeno je bilo še, da se odločba po uradni dolžnosti preveri junija 2025 (točka I/4. izreka) ter da se s 1. 9. 2023 nadomesti prejšnja odločba Zavoda RS za šolstvo, OE Slovenj Gradec, št. 6901-821/2018-114 z dne 19. 6. 2020 (točka II. izreka).

V zvezi z izobraževanjem in šolanjem otroci s posebnimi potrebami uživajo še dodatno varstvo (drugi odstavek 52. člena Ustave RS).

8.Uvodoma sodišče ugotavlja, da so formalni pogoji za meritorno reševanje vloženega predloga za izdajo začasne odredbe izpolnjeni. Tožba je pravočasna. Iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu, je razvidno, da je bila tožniku drugostopenjska odločba, s katero je bil postopek odločanja o izpodbijanem aktu končan, vročena s fikcijo vročitve dne 4. 6. 2024. Tožnik je tožbo vložil priporočeno na pošti dne 1. 7. 2024, torej v roku 30 dni od vročitve odločbe (28. člen ZUS-1). S tožbo tožnik izpodbija akt, s katerim je bilo poseženo v njegov pravni položaj (prvostopenjski organ je odločil o usmeritvi mld. A. A. v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem, drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in delno spremenil prvostopenjsko odločbo), kar je akt, ki se v skladu z 2. členom ZUS-1 lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Akt je dokončen, za vložitev tožbe pa ima tožnik kot zakoniti zastopnik mld. otroka aktivno legitimacijo, upoštevajoč prvi odstavek 32. člena ZUOPP-1. Ta namreč predvideva, da lahko pritožbo zoper odločbo o usmeritvi (poleg starejšega mladoletnika) vložijo tudi starši otroka, ki se usmerja, s čimer staršem otrok s posebnimi potrebami ZUOPP-1 kot lex specialis priznava interes za aktivno udeležbo v postopku odločanja o usmeritvi njihovih otrok, katerih pravice oziroma interese v postopku varujejo. Nadalje so, upoštevajoč vsebino predloga za izdajo začasne odredbe, izpolnjeni tudi ostali formalni pogoji za meritorno reševanje tožbe, posledično pa so izpolnjeni tudi formalni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.

-organizacije vzgoje in izobraževanja čim bližje kraju bivanja;

Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, 14. odstavek in opr. št. U-I-118/09 z dne 10. 6. 201, 18. odstavek.

2.Zoper prvostopenjsko odločbo je oče upravičenca A. A. vložil pritožbo, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo št. 60340-74/2023/31 z dne 23. 4. 2024 pritožbi ugodilo, odločilo, da Strokovno mnenje št. 60340-74/2023/19 z dne 15. 12. 20213 in Odgovor na pripombe z dne 19. 1. 2021, ki ugotavljata vzgojno izobraževalne potrebe otroka, predstavljata sestavni del odločbe (1. točka izreka) ter prvostopenjsko odločbo spremenilo v 3. točki izreka na način, da se A. A. zagotavljajo štiri (4) ure dodatne strokovne pomoči na teden. Od tega se od dokončnosti odločbe izvaja 1 ura svetovalne storitve in 2 uri učne pomoči, ki ju izvaja izvajalec, ki izpolnjuje pogoje za učitelja v izobraževalnem programu osnovne šole in je opravil študijski program izpolnjevanja za učitelje za dodatno strokovno pomoč ali izvajalec inkluzivni pedagog, ter 1 ura pomoči za premagovanje primanjkljajev, ovir oz. motenj, ki jo izvaja izvajalec socialni pedagog ali psiholog (2. točka izreka). V preostalem prvostopenjska odločba ni bila spremenjena (4. točka izreka), prav tako niso nastali posebni stroški postopka (4. točka izreka).

-zagotavljanja ustreznih pogojev, ki omogočajo optimalen razvoj posameznega otroka.

Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva ...Uradni list RS, št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami.

Navedbe tožnika v upravnem sporu

Po četrti alineji prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1 vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami temelji med drugim tudi na na cilju in načelu vključevanja staršev v postopek usmerjanja in oblike pomoči.

Tako tudi VSRS sklep opr. št. I Up 26472014 z dne 28. 8. 2014.

9.Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 je nujen začasen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje, na katerega se nanaša izpodbijani akt. Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (drugi odstavek 32. člena ZUS-1, odložitvena začasna odredba). Tožnik lahko iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1; ureditvena začasna odredba). Tako odložitveno kot ureditveno začasno odredbo je mogoče izdati le na podlagi presoje, da bi v konkretnem primeru tožniku z izvršitvijo akta nastala težko popravljiva škoda. Obstajati mora neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami (škodo), ki naj se z začasno ureditvijo stanja prepreči. Verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode je torej temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe.

Ustavna pravica iz prvega odstavka 57. člena Ustave RS.

3.Takšno odločitev tožnik izpodbija v upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. V tožbi navaja, da sta izreka odločb o usmeritvi tako pomanjkljiva, da ju ni moč izvršiti, zato sta nična na podlagi 279. člena ZUP. Izpodbijani odločbi sta že 5. in 6. po vrsti od začetka osnovnošolskega izobraževanja mld. A. A. Dve odločbi je odpravilo upravno sodišče, ostali dve pa organ sam. Mld. A. A. oblikuje ekspresivna jezikovna motnja, zmerna po svoji stopnji. Zaradi primanjkljaja je otrok omejen v svojem ustnem in pisnem izražanju, nivo razumevanja pa je na primerni ravni. Zavod RS za šolstvo otroke usmerja v programe za otroke s posebnimi potrebami, ne da bi ugotavljal njihove celostne vzgojno izobraževalne potrebe iz 24. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1), največ v program s prilagojenim izvajanjem, ki ga izvajajo redne osnovne šole. Slednje otroke pavšalno obravnavajo, zgolj z namenom doseganja minimalnih standardov znanja. A. A. posebnost je ta, da ne gre zgolj za hendikepiranega otroka, temveč tudi za zelo pametnega in umetniško nadarjenega otroka. V novem šolskem letu ima vse pogoje, da pridobi status vrhunskega mladega umetnika na področju glasbe in na področju likovne umetnosti, zraven tega pa še status perspektivnega športnika. A. A. se vzporedno izobražuje na Konservatoriju za glasbo in balet ..., prejema medalje in priznanja ter trenira atletiko. V šolskem prostoru se počuti diskriminirano in se temu primerno tudi čustveno odziva. Otrok ne izpolnjuje pogojev za usmeritev kot otrok s čustvenimi motnjami. Otrok je imel določene čustvene težave izhajajoče iz diskriminatornega odnosa učiteljice, predvsem pa iz razloga vsaj nestrokovne vključitve otroka v svoje postopke s strani CSD. Sum na depresijo ni bil potrjen, otrok že od decembra 2023 s strani psihologinje, ki ga je obravnavala tudi zaradi govorno jezikovne motnje, ni bil obravnavan. Otroci, ki jih opredeljuje ekspresivna jezikovna motnja se skladno s Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami, lahko usmerijo kot otroci z lažjo ali pa kot otroci z zmerno govorno jezikovno motnjo. Zakaj bi odličnjaka usmerjali kot otroka z zmerno govorno jezikovno motnjo ne prvostopenjski organ in ne Komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami druge stopnje (v nadaljevanju KUOPP II) ne pojasnjuje. Iz tega razloga je v izpodbijani odločbi deloma napačno ugotovljeno dejansko stanje, organ pa je pri svoji odločitvi prekoračil predlog, v kar nihče ni privolil ali podal dopolnitve vloge, to pa predstavlja tudi bistveno kršitev določil postopka. Organ je pritožbeni postopek vodil po 13. in 14. členu ZUOPP-1, to je členih, ki več ne veljata, odločanje po teh členih pa je preneseno na sodno vejo oblasti. V postopku odločanja je bila storjena kršitev postopka tudi zato, ker kljub predlogu tožnika otrokova logopedinja in psihologinja nista v nobeni obliki nastopili v upravnem postopku. Po izpodbijanih odločbah je otrok usmerjen "na zalogo", pripisane so mu motnje, ki ga ne oblikujejo in dovoljeno prilagojeno izvajanje pouka preko njegovih potreb, da bi odpravili pretekle težave, ki jih je otrok v izobraževalnem sistemu imel predvsem zaradi nedorečene odločbe o usmeritvi. Hkrati se kljub predhodnim odločitvam sodišča, vzgojno izobraževalne potrebe otroka zanemarjajo. Zaradi napak v izpodbijanih odločbah ter kršitev pravil postopka tožnik v tožbi predlaga, da sodišče ugotovi, da sta izpodbijani odločbi nični oziroma podrejeno, da se odločbi odpravita, sodišče pa samo odloči o stvari oziroma vrne zadevo pristojnemu organu v ponovni postopek.

Denimo VSRS sklep opr. št. I Up 730/2007 z dne 13. 12. 2007 in opr. št. I Up 223/2011 z dne 19. 5. 2011.

Ustavna pravica iz 35. člena Ustave RS.

Zveza:

10.Glede na to, da iz predloga za izdajo začasne odredbe izhaja, da tožnik predlaga, da sodišče zadrži izvršitev odločb, ki se izpodbijajo v upravnem sporu ter začasno ohrani način izobraževanja, kot je bil pri mld. A. A. v izvajanju v šolskem letu 2023/2024, je sodišče štelo, da želi tožnik s svojim predlogom doseči odločitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe ter je torej predlagal izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

Navedbe tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe

Ustavna pravica iz 34. člena Ustave RS.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2011) - ZUOPP-1 - člen 36

Ustavna pravica iz drugega odstavka 52. člena Ustave RS.

4.Dne 23. 7. 2024 je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal kot izhaja iz izreka tega sklepa. V utemeljitev sredstva zavarovanja navaja, da predlog za izdajo začasne odredbe vlaga po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter predlaga odlog izvršitve izpodbijanih aktov do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu, saj bi z izvršitvijo izpodbijanih upravnih aktov mld. A. A. in tožniku kot njegovemu zakonitemu zastopniku nastala težko popravljiva škoda. Z izpodbijanima odločbama organ prve in druge stopnje znova razširjata okvir prilagojenega izvajanja pouka, preko okvira otrokovega hendikepa, kar pomeni podmejevanje pouka, ki se je v preteklosti že izkazala za škodljivo, tako za otrokovo izobraževanje, kot tudi za njegovo čustvovanje. Za navedeno organa nimata ustreznih zakonskih podlag, strokovna mnenja pa niso pripravljena skladno s Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. S strokovnimi mnenji je predlagan način inkluzije izobraževanja, ki pa ne izhaja iz izrekov izpodbijanih odločb, ki ne vsebujejo vzgojno izobraževalnih potreb iz 24. in 30. člena ZUOPP-1, ki bi naj bile osnova za izvršitev odločbe v obliki individualiziranega progama, kot tudi osnova, izhajajoč iz 27. člena ZUOPP-1, za pripravo strokovnih mnenj. Gre za strokovna mnenja, temelječa na osebnih prepričanjih in osebnih interesih izvedencev in ne za strokovna mnenja temelječa na diagnozah otroka in Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oz. motenj otrok s posebnimi potrebami. Šola je v šolskem letu 2023/2024 vzpostavila delujoč model inkluzije izobraževanja mld. A. A., s katerim je bil organ druge stopnje seznanjen, pa se do njega ni opredelil, kaj šele, da bi ga povzemal, temveč želi s končno odločbo znova uveljaviti model prekomernega prilagajanja pouka, kjer način uporabe prepušča posameznemu učitelju, kar se je že izkazalo za škodljivo otrokovemu razvoju. Dejstvo je, da se tožnik in tožena stranka glede modela inkluzije izobraževanja ne strinjata. Interes tožnika je, da se trenutno obstoječi model ohrani ter, dodatno, da se z odločbo o usmeritvi tudi formalizira. Glede na to, da tožnik s tožbo uveljavlja ničnost napadenih odločb, je pomemben vidik izvršitev napadenih odločb. Zakonita izvršitev napadenih odločb na podlagi strokovnih mnenj namesto izreka, brez soglasja starša in otroka ter pripravljenosti slednjega na sodelovanje, ni možna. Navedeni postopek teče na zahtevo osnovne šole, zaradi napačno in nepopolno ugotovljenih izobraževalnih potreb v strokovnem mnenju pa šola dejansko zahteva, da pristojni organ odloči o modelu izobraževanja komunikacijsko oviranega, izredno inteligentnega in nadarjenega otroka, ki dosega maksimalne standarde znanja na vseh področjih, kjer ni omejen s hendikepom. V skoraj štirih letih organ ne da primernega odgovora, sedaj, ko pa je šola našla primeren način izobraževanja, tega ne povzema, pač pa ga ruši s pretiranim podmejevanjem pouka, kar nedvomno predstavlja diskriminacijo. Navedeno bi lahko pomenilo tudi kriminalizacijo izobraževanja mld. A. A. Glede na vse navedeno že poizkus izvršitve napadenih odločb pomeni prekinitev uspešnega modela inkluzije izobraževanja mld. otroka, kar bi povzročilo težko popravljive posledice na otrokovem izobraževanju, to pa predstavlja težko popravljivo škodo za mld. otroka in tožnika. Glede na vse navedeno zato predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanih odločb do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu ali pa, v kolikor bi sodišče menilo, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe, predlog šteje kot predlog za odlog izvršitve izpodbijanega akta po drugem odstavku 32. člena ZUS-1.

Pridruženi dokumenti:*

11.Težko popravljiva škoda je pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru zapolnjuje sodišče. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Verjetnost nastanka težko popravljive škode mora biti predvidljiva in konkretna. Samo pavšalno navajanje in sklepanje na hipotetične in nepredvidljive posledice ne zadosti standardu verjetnosti, ki opravičuje izdajo začasne odredbe. Dokazi, s katerimi se utemelji izdajo začasne odredbe, morajo biti konkretizirani na določene realno izkazane posledice in takšni, da jih je mogoče dokazno ovrednotiti.

Prva alineja prvega odstavka 4. člena ZUOPP-1.

Navedbe tožene stranke

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

To je vsebina prvega odstavka 54. člena Ustave RS, ki nosi naslov: "pravice in dolžnosti staršev".