Jedro

Ker tožnik nima zakonske pravice, da pridobi štipendijo za izobraževanje na določeni instituciji, ampak ima le pravico, da enakopravno z drugimi, ki so v bistveno enakih pravnih okoliščinah, konkurira za razpisana sredstva, sodišče ni našlo nezakonitosti v izpodbijani odločbi tudi z vidika prava EU. Dejstvo, da je pristojni organ v enem od predhodnih razpisov dodelil štipendijo za izobraževanja na isti instituciji, ker je ugotovil, da je institucija akreditirana v ZDA, pa ne pomeni, da mora izdati pozitivno odločbo tudi v tem primeru. Dejansko stanje glede akreditacije v posamezni državi se namreč lahko skozi časovno obdobje spremeni, spremeni pa se lahko tudi politika dodeljevanja oziroma pogoji za dodeljevanje štipendij skozi različna časovna obdobja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

S prvostopenjsko odločbo je direktorica javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije odločila, da se tožnikova vloga na razpis za dodelitev štipendije za študij po programu Bachelor of Science in Business Administration na The American College of Greece zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je pri preverjanju izpolnjevanja pogoja iz 2. alinee in 3. točke Pogoji 65. javnega razpisa, torej ali bo študij stranke potekal v okviru javno veljavnega (akreditiranega) študijskega programa na javno veljavni (akreditirani) tuji izobraževalni instituciji, Oddelek za priznavanje izobraževanja pri Ministrstvu RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo dne 16. 10. 2009 podal mnenje, da navedena tuja izobraževalna institucija ni javno veljavna (akreditirana), prav tako tudi program, ki ga izvaja ni javno veljaven (akreditiran). Iz navedenega izhaja, da niti institucija niti program nista javno veljavna (akreditirana) in torej ne izpolnjujeta pogoja iz 2. alinee 3. točke 65. javnega razpisa, ki določa, da mora študij potekati v okviru javno veljavnega (akreditiranega) študijskega programa na javno veljavni (akreditirani) instituciji. Na podlagi navedenih ugotovitev je organ vlogo stranke za dodelitev štipendije na 65. javnem razpisu zavrnil. V pritožbi je tožnik uveljavljal, da je ugotovitev glede akreditacije napačna, saj je izobraževalna, ustanova „The American College of Greece, Deree College“ v Atenah uradno in veljavno akreditirana pri „New England Association of Schools and Colleges, INC“, Bedford, Massachussetts, ZDA, in to nepretrgoma že vse od leta 1981. Prav tako pa je pri isti ustanovi akreditiran študijski program „Computer Information Systems“. To dokazuje tako izjava omenjene institucije, datirana z 29. 10. 2009, ki jo je pritožnik priložil, kot tudi njena spletna stran z naslovom „http://cihe.neasc.org“. Ministrstvo RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je pri ugotavljanju veljavnosti izobrazbe sestre A.A., ki je končala študij na isti izobraževalni ustanovi in s štipendijo javnega sklada, v odločbi z dne 13. 12. 2005 zapisalo, da „na osnovi predložene dokumentacije in po podatkih, ki jih hrani ministrstvo, ugotavlja, da je The American College of Greece, Deree College, Grčija, ustrezno akreditirana v ZDA pri New England Association of Schools and Colleges“. Zato je omenjeno ministrstvo tudi odločilo, da se ji prizna dosežena izobrazba ter strokovni naziv „univerzitetna diplomirana ekonomistka“. Iz vseh navedenih dejstev neizpodbitno izhaja, da je bila informacija, na podlagi katere je organ sprejel citirano odločitev, v celoti napačna, s tem pa tudi sama odločitev neutemeljena, saj je bila sprejeta v nasprotju s predhodnimi ugotovitvami in sklepi tako Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo kot organa na prvi stopnji, ki je A.A. za omenjeni študij odobril štipendijo.

V dopolnitvi pritožbe tožnik navaja, da to dokazuje izjava omenjene institucije, datirana z 29. 10. 2009, ni pa institucija akreditirana v Grčiji, kjer se izobraževanje izvaja. Do akreditacije v Grčiji niti ne more priti, ker je to specifika grške nacionalne zakonodaje na tem področju. Grška nacionalna zakonodaja namreč ne akreditira nobenih privatnih tujih izobraževalnih ustanov. V zvezi s tem se proti Grčiji vodijo postopki s strani Komisije ES, saj se s svojo zakonodajo glede privatnih tujih izobraževalnih institucij v nasprotju z Acquis communauitaire (pravilo o prostem pretoku blaga, oseb in kapitala v skladu z 2. odstavkom 14. člena Pogodbe o ES), ker favorizira državne nacionalne institucije. Sklicuje se tudi na Recommendation on procedures and criteria for the assement of foreign qualifications, ki je nazavezujoč pravni dokument (v skladu z 249. členom (ex 189) Pogodbe o ES – v nadaljevanju PES) in v 2. poglavju priporoča, da „bi naj“ (should be) bila izobraževalna ustanova, ki ima sedež v eni državi, izobraževanje pa poteka v drugi državi, akreditirana v obeh državah, vendar je iz besedila navedenega določila razvidno, da bi nepravilna interpretacija tega besedila bila, da je nujno potrebna kumulativnost akreditacij v obeh državah. V tem primeru v skladu z grško nacionalno zakonodajo ne morejo pridobiti akreditacije niti najbolj elitne svetovne univerze. Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja, ki je bil sprejet, dne 17. 6. 2004, in je začel veljati 20. julija 2004, uporabljati pa se je začel 6 mesecev po uveljavitvi, določa, da se listino o izobraževanju dobi po opravljenem izobraževalnem programu, ki omogoča pridobitev neke stopnje izobrazbe. Pridobljena pa mora biti na izobraževalni ustanovi, ki deluje v skladu s predpisi države, ki jo je izdala. V predmetni zadevi to pomeni, da zadržkov za izdajo listine o izobraževanju po veljavni zakonodaji ni, saj je tožnik v pritožbenem postopku z listinami izkazal, da je izobraževalna ustanova v Ameriki pravno veljavno akreditirana.

Z drugostopenjsko odločbo je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (pritožbeni organ) na podlagi petega odstavka 1. člena Akta o preoblikovanju javne ustanove „Ad futura, znanstveno-izobraževalna fundacija Republike Slovenije, javni sklad“ v Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (Uradni list RS, št. 51/09) in 1. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 105/06 – ZUS-1, 126/200, 65/2008, v nadaljevanju: ZUP), v postopku izvedbe 65. javnega razpisa Javnega sklada, odločil, da se pritožba tožnika zavrne. Pritožbeni organ je ugotovil, da je Javni sklad, glede na pritožbene navedbe pritožnika in priloženih dokazil (Potrdilo New England Association of Schools and Colleges, Inc., in kopija odločbe MVZT št. 602-01-810/2005 z dne 13. 12. 2005), ponovno pozval MVZT, da v skladu s 139. členom ZUP preveri, ali študijski program, v katerega je pritožnik vpisan izpolnjuje pogoje 65. javnega razpisa, in sicer pogoj glede javne veljavnosti študijskega programa in javne veljavnosti tuje izobraževalne institucije ter pogoja pridobitve javno veljavne izobrazbe na tem študiju. MVZT v dopisu št. 60112-1/2009 z dne 24. 11. 2009 navaja, da naknadno priloženo dokazilo o akreditiranosti institucije v Združenih državah Amerike (tj. dokazilo New England Association of Schools and Colleges z dne 29. 10. 2009) sicer dokazuje akreditiranost izobraževalne institucije, vendar pa je tudi MVZT samo preverjalo akreditacijo institucije „The American College of Greece, Deree College“ v ameriških podatkovnih bazah, kjer podatkov o akreditaciji omenjene institucije ni. Glede priložene odločbe MVZT št. 602-01-810/2005 z dne 13. 12. 2005, ki vsebuje navedbe o akreditiranosti omenjene institucije, pa MVZT pojasnjuje, da se status institucij lahko spremeni. Ker gre v tem primeru za obliko transnacionalnega izobraževanja, pri katerem je sedež institucije, ki izda diplomo v eni državi, program pa se izvaja v drugi državi, morata biti obe instituciji, matična (v tem primeru Deree College, The American College of Greece, Deree College, Atene, v Grčiji) akreditirani.

V telefonski poizvedbi o statusu omenjene institucije v Grčiji na NARIC (informacijski center) v Grčiji so na MVZT potrdili, da je The American College of Greece, Deree College, Atene, privatna institucija, sicer zelo znana v Grčiji, vendar je zaenkrat v skladu z nacionalno zakonodajo v Grčiji še ni priznala oziroma akreditirana. MVZT zaključuje, da omenjena institucija po razpoložljivih podatkih ni akreditirana niti v Združenih državah Amerike, niti v Grčiji. Ker je MVZT edina pristojna in kompetentna institucija v RS za posredovanje podatkov glede akreditacije oziroma javne veljavnosti študijskih programov in izobraževalnih ustanov, pritožbeni organ sledi navedbam MVZT in ugotavlja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz javnega razpisa glede akreditacije izobraževalne ustanove.

V tožbi tožeča stranka pravi, da se je zaradi dejansko napačnih in tudi nedokazanih stališč, vsebovanih v informaciji Ministrstva za šolstvo, znanost in tehnologijo – obrnila tudi neposredno na to ministrstvo, ker tožena stranka glede informacij MVZT tožeči stranki ni omogočila, da se o njih izjavi. Ministrstvo je namreč zavzelo tudi protislovno stališče, in sicer da je tožena stranka predložila dokazilo o akreditiranosti institucije v ZDA, da pa ministrstvo v ameriških podatkovnih bazah ni našlo podatkov o akreditiranosti in da odločba ministrstva z dne 13. 12. 2005 sicer vsebuje navedbe o akreditiranosti, vendar se status institucij lahko spremeni. Pooblaščenka tožnika je v pritožbeni fazi v času od 15. 1. 2010 dalje v razmerju do Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo izmenjala tudi večje število elektronskih sporočil. Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je pooblaščenki tožnika na njeno ponovno zaprosilo glede akreditiranosti v elektronskem sporočilu z dne 19. 1. 2010 navedlo, da je bilo po ponovnem preverjanju dejansko ugotovljeno, da gre pri The American College of Greece za institucijo, ki je ustrezno akreditirana v ZDA med ameriškimi institucijami, ki so del ameriškega šolskega sistema.

Iz odločbe izhaja, da pritožbeni organ dopolnitve pritožbe tožeče stranke z dne 22. 3. 2010 in mnenja MVZT z dne 19. 1. 2010, navedenega pod tč. 1.5. in z dne 20. 1. 2010, ni upošteval in da je svojo odločitev v celoti oprl na dopis MVZT z dne 24. 11. 2009, v katerem se navaja, da je bilo predloženo dokazilo o akreditiranosti institucije iz ZDA, kar dokazuje akreditiranost institucije, (II) vendar MVZT v ameriških podatkovnih bazah podatkov o akreditaciji ni našlo, da gre za obliko transnacionalnega izobraževanja, da je bilo v telefonski poizvedbi pri informacijskem centru ugotovljeno, da institucija v Grčiji ni priznana oziroma akreditirana, iz česar MVZT zaključuje, da institucija ni akreditirana niti v ZDA niti v Grčiji in da je MVZT edina pristojna in kompetentna institucija v RS za posredovanje podatkov glede akreditacije, zaradi česar pritožbeni organ sledi navedbam MVZT, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz javnega razpisa glede akreditacije izobraževalne ustanove. Za izpolnjevanje pogoja iz 2. alinee točke 3 razpisa glede akreditiranosti se predložitev dokaza in vrsta dokaza o izpolnjevanju tega pogoja sploh ne zahteva, saj razpisna dokumentacija ne vsebuje nobenih tovrstnih določb. Tudi v poglavjih pod točko 5 („merila“), točka 6 („izbirni postopek in razmejitvena merila“) in točko 7 („obravnavanje vlog in trajanje štipendiranja“) se ugotavljanje izpolnjevanja pogoja akreditiranosti in način ugotavljanja tega pogoja ne navaja. Prijava tožeče stranke je bila iz tega razloga popolna, saj je vsebovala vse zahtevane sestavine oziroma dokaze o izpolnjevanja pogoja. V razpisni dokumentaciji se tudi ne navaja, na kakšen način tožena stranka ugotavlja izpolnjevanje pogoja iz 2. alinee točke 3; prav tako ni nobenih določb o tem, da izpolnjevanje tega pogoja morda ugotavlja drug subjekt z navedbo postopka oziroma načina ugotavljanja tega pogoja. Tožeča stranka meni, da je podana kršitev pravil postopka, ker ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in izjaviti se o tistih dejstvih in okoliščinah, ki so bile odločilne za izdajo zavrnilne odločbe v postopku javnega razpisa. Tožeča stranka je namreč na poziv tožene stranke za dopolnitev vloge z listinami, ki jih pogoji javnega razpisa sicer niso določali, predložila dokaze o akreditiranosti izobraževalne institucije, ki imajo značaj javne listine. Tožena stranka je nasprotno kršila načelo kontradiktornosti s tem, da tožeči stranki v postopku javnega razpisa ni omogočila, da se izjavi o očitno napačnih, protislovnih in v celoti nedokazanih informacijah MVZT glede neakreditiranosti, na katera je tožena stranka v celoti oprla svojo odločbo, ne da bi upoštevala dokaze tožeče stranke, iz katerih akreditiranost nesporno izhaja. Tožeča stranka meni, da je izpodbijana odločba tudi v celoti protispisna, ker iz informacij, mnenj in dopisov MVZT izhaja, da je bilo stališče o neakreditiranosti napačno in da je MVZT tekom pritožbenega postopka sam ugotovil, da je prvotno zavzel napačno stališče glede institucije, na kateri tožeča stranka študira. MVZT v informacijah in dopisih zavzema napačno stališče, da gre v primeru tožeče stranke za t.i. obliko transnacionalnega izobraževanja, pri kateri morata biti obe instituciji – matična in izvajalka programa ustrezno akreditirani. Visokošolska transnacionalna izobraževanja definira določba 33 c. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 86/2009), ki je začel veljati šele 1. 5. 2010 kot vse oblike in načine visokošolskega izobraževanja, pri katerem se javnoveljavni študijski programi v celoti ali njegovi posamezni deli izvajajo v drugi državi, kot je sedež nosilca visokošolskega študijskega programa. Iz navedene določbe jasno izhaja, da se akreditiranost obeh institucij (matične in izvajalke programa) ne zahteva. V primeru tožene stranke pa takšen položaj že pojmovno ni mogoč, ker je The American College of Greece, Derre College akreditirana v ZDA kot del ameriškega šolskega sistema, ki deluje sama izven ozemlja ZDA, zaradi česar se vprašanje akreditiranosti izvajalke na območju Grčije ne more pojaviti. Grčija je namreč s predsedniškim odlokom v grško zakonodajo vnesla direktivo EU 2005/36 (kar bi se moralo zgoditi še oktobra 2007), katere namen je, da se evropskemu državljanu olajša izvajanje zakonsko priznanega poklica v državi članici poleg države, kjer je pridobil poklicne kvalifikacije. Najvišje upravno sodišče Grčije (Državi svet) je januarja 2010 potrdilo navedeni predsedniški odlok s tem, da je državi naložil plačilo 50.000 EUR kazni lastniku zasebnega kolidža, katerega diplome so bile rangirane nižje od tistih, ki jih izdajo grške državne univerze. S tem je bila razveljavljena odločitev nižjega sodišča, ki je ugodilo zahtevi Nacionalega centra za priznavanje akademske izobrazbe in informiranje (NARIC), ki ni priznaval enakega statusa visokošolskih ustanov zgolj z vidika razlikovanja osebe ustanovitelja ustanove, zaradi česar Grčija ni priznavala nazivov, pridobljenih na tujih visokošolskih ustanovah, posledično pa diplomanti teh ustanov niso mogli kandidirati za službe v državnih službah Grčije in se na njenem območju včlanjevati v poklicna združenja. Z navedeno sodbo prizivnega upravnega sodišča Grčije je na območju te države odpravljeno nepriznavanje izobrazbe, pridobljeno na tujih in zasebnih visokošolskih izobraževalnih ustanovah, ki je bilo posledica nezakonitega favoriziranja grških državnih izobraževalni institucij.

Sklicuje se tudi na priporočilo „Recommendation on procedures and criteria for the assement of foreign qualifications“. Tudi glede na vsebino priporočila se ne zahteva akreditacija v dveh državah oziroma kumuliranje akreditacij („should be“ oziroma naj bi). Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja RS zato izrecno določa, da „mora biti listina o izobraževanju pridobljena na ustanovi, ki deluje v skladu s predpisi države, ki jo je izdala“. Iz tega razloga na primeru tožeče stranke tudi na tej pravni podlagi ni nobenih zadržkov za izdajo listine, ker gre za izobraževalno ustanovo, ki je veljavno akreditirana v ZDA. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnega zakona izhaja tudi iz odločbe MVZT št. 602-01-810/2005 z dne 13. 12. 2005, ki jo je tožeča stranka v postopku predložila kot dokaz, iz katere izhaja, da je po podatkih, ki jih hrani MVZT, The American College of Greece, Derre College Grčija, ustrezno akreditirana v ZDA pri New England Association of Schools and Colleges, zaradi česar so po določbah ZPVI, izpolnjeni pogoji za priznanje stopnje, smeri izobrazbe in strokovnega naziva tožnikovi sestri na območju RS. Ker je tožena stranka kljub nasprotnim dokazom in v nasprotju z določbami razpisne dokumentacije odločbo v celoti oprla na Informacijo MVZT o akreditiranosti z dne 16. 10. 2009, ki tožeči stranki nikoli ni bila predložena in se o njej ni mogla izjaviti ter v pritožbeni fazi na Informacijo MVZT z dne 24. 11. 2009, tožeča stranka glede na vsebino zadeve predlaga, da sodišče odpravi tudi te akte, ki so bili izdani v postopku izpodbijanega upravnega akta. Predlaga, da sodišče odločbo tožene stranke odpravi in da vrne zadevo v ponoven postopek in da se informaciji Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Kotnikova 38, Ljubljana o akreditiranosti v zadevi št. 11010-67/2009 tožene stranke št. 60112-1/2009 z dne 16. 10. 2009 in z dne 24. 11. 2009 odpravita. Hkrati predlaga, do sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka odgovarja, da dopolnitve pritožbe ni upoštevala, saj je bila dopolnitev pritožbe podana izven pritožbenega roka. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) namreč v 1. in 2. odstavku 235. člena določa, da se pritožba vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe. Tožeči stranki je bila prvostopenjska odločba Javnega sklada vročena dne 22. 10. 2009, tožeča stranka pa je dopolnitev pritožbe podala na Javni sklad dne 22. 3. 2010, kar je izven pritožbenega roka. Ta je namreč potekel v mesecu novembru 2009. MDDSZ zavrača tudi tožbeni očitek, da tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, saj takoj, ko je tožeča stranka podala pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, je Javni sklad z dopisom št. 11010-67/2009-13 z dne 9. 11. 2009 ponovno zaprosil MVZT za pojasnila glede akreditacije izobraževalne ustanove in programa. Ne glede na dejstvo, da je bilo pri ponovnem preverjanju strani MVZT dejansko ugotovljeno, da gre pri The American College of Greece za institucijo, ki je ustrezno akreditirana v ZDA, pa to ne bi vplivalo na končno odločitev v tej zadevi. Omenjena institucija namreč ni akreditirana v državi, kjer se tožeča stranka izobražuje – tj. v Grčiji.

V skladu z namenom javnega razpisa morata namreč biti institucija in program akreditirana v državni, kjer se izobraževanje izvaja. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala biti institucija The American College of Greece akreditirana v Grčiji, pa ni. Akreditiranost je namreč postopek, s katerim posamezna država vrednoti kvaliteto visokošolske institucije in programa, tako da ugotavlja zadoščanje minimalnim kriterijem in standardom za formalno priznanje javno veljavnega izobraževanja in stopnje izobrazbe. S tem država institucijo in program formalno prizna za lastno visokošolsko institucijo in program, ki je formalno del javno veljavnega nacionalnega visokošolskega sistema. Na takšen način lahko nekdo pridobi javno veljavno izobrazbo, kar je tudi eden izmed pogojev javnega razpisa, namreč da bo prijavitelj na študij dobil uradno formalno javno veljavno raven izobrazbe, za katero bo prejel javno veljavno spričevalo. Namen javnega razpisa v konkretnem primeru torej ni štipendiranje nekoga, ki ne bo pridobil javno veljavne izobrazbe. Določilo 33.c člena Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ki ga navaja tožeča stranka, se ne more aplicirati na konkreten primer, saj omenjeni člen opredeljuje transnacionalno izobraževanje samo v primerih, ko je ena od institucij slovenska institucija, oziroma v primeru, ko določena tuja institucija izvaja izobraževanje v Sloveniji. V konkretnem primeru pa gre za dve tuji državi, ZDA in Grčijo, kar pomeni, da se 33.c člen ZVis ne more uporabljati za ta primer. Nadalje MVZT še navaja, da 5. člen Lizbonske Konvencije navaja, da vsaka pogodbenica lahko določi, da se priznavanje visokošolskih kvalifikacij, ki jih na njenem ozemlju podeljujejo tuji izobraževalni zavodi, ureja po določbah notranje zakonodaje ali posebnih sporazumov, sklenjenih z matično državo teh zavodov. V takem primeru ni moč izključiti morebitne zahteve Grčije, da se tuja institucija uskladi z določeno nacionalno zakonodajo. V ta namen je MVZT poslal poizvedbo na NARIC Grčija, da bi natančno izvedeli, kaj mora tuja institucija v Grčiji storiti, da lahko izvaja študijske programe. Iz NARIC Grčija so MVZT-ju obljubili, da bodo te informacije poslali najkasneje do 11. 6. 2010, zato bo MVZT te informacije poslal naknadno. Kar zadeva Direktivo EU 2005/36, je MVZT pojasnil, da se ta nanaša le na regulirane poklice. Tožeča stranka pa se izobražuje na študijskem programu Computer Information Systems, ki ne spada med poklice, ki so regulirani z evropsko direktivo. Tudi postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji zakonsko ni obvezen. Za zaposlitev v nereguliranih poklicih zadošča legaliziran izvirnik tuje listine o izobraževanju, na podlagi katerega in kandidatovih kompetenc, delodajalec lahko sam presodi ali je določen kandidat ustrezen za zasedbo določenega delovnega mesta. Nadalje MVZT še izpostavlja „Code of Good practice in the provisions of transnacional education“ (v nadaljevanju Kodeks). Kodeks se lahko enako nanaša na priznavanje kvalifikacij, ki so izdane v drugih državah na osnovi transnacionalnega izobraževanja ali v državah, ki niso podpisnice Lizbonske konvencije. V vlogi z dne 14. 6. 2010 tožena stranka pravi, da je v odgovoru na tožbo z dne 11. 6. 2010 navedla, da je MVTZ poslal poizvedbo na NARIC Grčija, da bi se natančno ugotovilo, kaj mora tuja institucija v Grčiji storiti, da lahko izvaja študijske programe. MVZT je MDDSZ-ju dne 14. 6. 2010 posredoval odgovor s strani NARIC Grčija, sicer v angleškem jeziku, iz katerega pa nedvoumno izhaja, da je po grškem pravu DOATAP (NARIC Grčija) pristojna za priznavanje tujih visokošolskih priznanj in ta institucija zaključuje, da institucije The American College of Greece, Deree College ne more priznati kot visokošolske izobraževalne institucije in posledično tudi ne more priznati stopnje izobrazbe oziroma spričeval, pridobljenih s strani Deree College.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da predmetna izobraževalna institucija in program izobraževanja nista akreditirana – priznana za javno veljavna – v Grčiji, kjer se je tožnik tudi udeleževal izobraževanja, sedež izobraževalne institucije pa je v ZDA. V pritožbi tožnik ta dejstva priznava. Tudi ni sporno, da je javni razpis v 2. alineji 3. točke določil, da mora kandidat izpolnjevati pogoj, da študij poteka v okviru javno veljavnega (akreditiranega) študijskega programa na javno veljavni (akreditirani) izobraževalni instituciji. Po pogoju iz javnega razpisa morata biti torej akreditirana oba: izobraževalni program in izobraževalna institucija. To v povezavi s tožbenimi navedbami pomeni, da je med strankama sporno, ali je dovolj, če je izobraževalna institucija akreditirana v ZDA oziroma ali je tožena stranka na pravilen način ugotovila, da predmetna izobraževalna institucija ni akreditirana v ZDA in v okviru tega, ali je tožnik imel možnost, da se je v postopku pred izdajo odločbe izjavil o bistvenem dejstvu in okoliščini, ki jo je drugostopenjski organ ugotovil po tem, ko je tožnik v postopku predložil listino, ki je izkazovala, da je izobraževalna institucija akreditirana v ZDA, upravni organ pa je na drugi stopnji odločanja ugotovil, da ni. To pomeni, da mora sodišče presoditi tudi, ali je pogoj iz 2. alineje 3. točke javnega razpisa, da morata biti izobraževalna institucija akreditirana (v ZDA) in izobraževalni program akreditiran (v Grčiji) zakonit. Sodišče presojo zakonitosti izpodbijanega akta začenja z zadnjim omenjenim vprašanjem. Niti iz prvostopenjske niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja pravna podlaga, na kateri bi temeljil pogoj iz 2. alineje 3. točke javnega razpisa, objavljenega dne 3. 7. 2009 v Uradnem listu RS, št. 51/2009. Vendar pa to ne pomeni, da je odločba zaradi odsotnosti pravne podlage za navedeni pogoj nezakonita. Pri tem je namreč treba izhajati iz pravne narave odločitve in pravne koristi, ki jo varuje tožnik s tožbo v upravnem sporu. Tožnik namreč nima zakonske pravice, da pridobi razpisano štipendijo; ima pa (ustavno) pravico, da z drugimi kandidati, ki so v bistveno enakem položaju, pod enakimi pogoji konkurira za razpisano štipendijo javnega značaja, ki spada v okvir določbe 3. odstavka 57. člena Ustave, po kateri država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. Gre torej za pravico do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena v zvezi z določbo 3. odstavka 57. člena Ustave. Poseben namen razpisane štipendije je bil olajšati možnosti slovenskim državljanom za študij na tujih izobraževalnih institucijah zaradi pridobitve javno veljavnega spričevala. (1. točka javnega razpisa, 3. točka 3. alineja javnega razpisa). Ta konkreten cilj je očitno del poslovne politike Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije (2. alineja 2. člena Akta), da država vlaga v razvoj človeških virov in kadrov za večjo zaposljivost (5. člen Akta), izobraževanje ali usposabljanje odraslih (6. alinea 1. odstavka 6. člena Akta). V tem kontekstu pravne narave izpodbijane odločitve in polja proste presoje glede poslovne politike podeljevanja štipendij, na podlagi katere se je pristojni organ odločil, da štipendira tiste izobraževalne programe in študije na institucijah, ki so akreditirani, ni mogoče odločiti, da je pogoj iz 2. alinee 3. točke javnega razpisa brez objektivne in upravičene podlage. Drugostopenjski organ je obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa dopolnil v tem smislu, da je navedel, da gre za obliko transnacionalnega izobraževanja, pri katerem je sedež institucije, ki izda diplomo v eni državi, program pa se izvaja v drugi državi, morata pa biti obe instituciji - matična, ki je v tem primeru v ZDA, in izvajalka izobraževanja, ki je v tem primeru Grčija - akreditirani. Vse to je spričo pravne narave odločitve v tem primeru v razumnem polju proste presoje organa, ki je razpisal štipendije. Pogoj iz 2. alinee 3. točke razpisa tudi ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, na katere se lahko sklicuje tožnik v tem upravnem sporu. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pojasnila, da je podlaga za zahtevo po akreditaciji v Grčiji v razlagi 5. člena Lizbonske konvencije in v spremljajočem Kodeksu, ter v dejstvu, da se Direktiva EU št. 2005/36 nanaša le na primere, ko gre za regulirane poklice, kar je Upravno sodišče natančneje utemeljilo že v sodbi v zadevi I U 1651/2009-8 z dne 5. 1. 2011. V sodbi v zadevi I U 1651/2009-8 z dne 5. 1. 2011 je sodišče med drugim navedlo, da „se Direktiva 2005/36/ES nanaša zgolj na priznavanje poklicnih kvalifikacij v postopku dostopa do opravljanja reguliranega poklica in je torej izdana v funkciji ekonomske integracije držav članic EU. V skladu s 1. odstavkom 165. člena PDEU (pred tem 1. odstavkom 149. člena PES) so namreč države članice same odgovorne ter posledično tudi pristojne za vsebino poučevanja in organizacijo izobraževalnih sistemov in s tem tudi javno veljavno priznavanje diplom, kot članice EU pa morajo v funkciji delovanja notranjega trga zagotoviti državljanom drugih držav članic priznanje poklicnih kvalifikacij v okviru dostopa do reguliranih poklicev. Izobraževanje in poklicno usposabljanje sta povezana z zaposlitvijo, samozaposlitvijo in tudi opravljanjem storitev izobraževanja, zaradi česar je potrebno upoštevati pravni red EU glede notranjega trga. Glede notranjega trga ima Unija deljeno pristojnost z državami članicami (prvi odstavek 4. člena PDEU v zvezi z drugim odstavkom (a) 4. člena PDEU). Na notranjem trgu je skladno z drugim odstavkom 26. člena PDEU in 45. členom PDEU (prejšnji 39. člen PES) zagotovljeno prosto gibanje delavcev, ki vključuje odpravo vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo in drugimi zaposlitvenimi pogoji.“ V predmetni zadevi tožena stranka sicer prava EU ni upoštevala drugače, kot samo glede stališča, da se Direktiva EU št. 2005/36 nanaša le na primere, ko gre za regulirane poklice. Vendar pa zaradi te pomanjkljivosti izpodbijana odločba ni nezakonita. Po pravu EU, ki ga morata upravni organ in sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, namreč velja tudi, da se v Uniji zagotovi prosto gibanje delavcev in odpravo vsakršne diskriminacije delavcev držav članic v zvezi z zaposlitvijo, plačilom in delovnimi in zaposlitvenimi pogoji (člen 45(1) in (2) PDEU z omejitvami te pravice iz 45(3) člena PDEU). To pa zajema tudi pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic družinskih članov delavcev (Direktiva št. 2004/83 ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic /.../, Uradni list EU, L 158, 30. 4. 2004). Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da tožnik živi v Grčiji, kjer je njegov oče zaposlen, in da tožnik v času izdaje drugostopenjske odločbe še ni dopolnil 21 let. Tožena stranka sicer ni ugotavljala, ali tožnikov oče izvršuje pravico do svobodnega gibanja delavcev v smislu 45. člena PDEU, vendar pa tožena stranka z izpodbijano odločbo ne ovira tožnika pri svobodi gibanja ali prebivanja v drugi državi članici niti mu ne postavlja ovir pri izobraževanju v drugi državi članici, saj se izpodbijani akt nanaša na zavrnitev finančne pomoči pri študiju; dejstvo, da je država podelitev štipendije vezala na akreditacijo izobraževalne institucije in programa, pa je objektivna in upravičena podlaga za posebno obravnavanje. Država namreč lahko bolj spodbuja oziroma bolj pomaga pri izobraževanju slovenskih državljanov v tujini v zvezi z tistimi programi in na tistih izobraževalnih institucijah, ki imajo priznano javno veljavo, ker se lahko utemeljeno pričakuje, da se bodo na teh institucijah in v teh programih izobraženi slovenski državljani lažje zaposlovali. Da pa pri teh finančnih spodbudah slovenska država z vidika prava EU ne bi smela razlikovali med slovenskimi državljani in državljani drugih držav članic EU, ki živijo v Sloveniji (sodba Sodišča EU v zadevi C-308/89 z dne 13. 11. 1990 v zvezi z določbo 12. člena Uredbe št. 1612/68 z dne 15. 10. 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti), pa ni predmet tega spora, kajti s tega vidika izpodbijani akt očitno ne posega v nobeno pravico tožnika, ki je slovenski državljan.

Ker tožnik nima zakonske pravice, da pridobi štipendijo za izobraževanje na določeni instituciji, ampak ima le pravico, da enakopravno z drugimi, ki so v bistveno enakih pravnih okoliščinah, konkurira za razpisana sredstva, sodišče ni našlo nezakonitosti v izpodbijani odločbi tudi z vidika prava EU. Dejstvo, da je pristojni organ v enem od predhodnih razpisov dodelil štipendijo za izobraževanja na isti instituciji, ker je ugotovil, da je institucija akreditirana v ZDA, pa ne pomeni, da mora izdati pozitivno odločbo tudi v tem primeru. Dejansko stanje glede akreditacije v posamezni državi se namreč lahko skozi časovno obdobje spremeni, spremeni pa se lahko tudi politika dodeljevanja oziroma pogoji za dodeljevanje štipendij skozi različna časovna obdobja.

Tožniku tudi ni bilo poseženo v pravico do enakega konkuriranja za štipendijo, ker mu dopisa Ministrstva za šolstvo in šport z dne 16. 10. 2009 in z dne 24. 11. 2009 nista bila predočena pred izdajo drugo-stopenjske odločbe. Ta dva dopisa naj bi se po navedbah tožnika nanašala na informacijo glede neakreditiranosti izobraževalne institucije v ZDA, med tem ko med strankama ni sporno, da akreditacije programa ni v Grčiji, a je ta akreditacija v 2. alineji 3. točke razpisa zahtevana. Poleg tega iz elektronske komunikacije, ki jo je imela B.B., kot pooblaščenka tožnika, izhaja, da je imenovana vedela, da podatkov o akreditacijah v bazah za področje ZDA za predmetno institucijo organ ni našel (listovna št. A5). Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1). Na prvi strani tožbe je navedeno, da tožnik izpodbija samo prvostopenjski akt, med tem ko v tožbenem predlogu pravi, da naj sodišče odpravi tudi omenjena dva dopisa (informaciji) Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Glede na to, da tožnika lahko izpodbijata v tem upravnem sporu le prvostopenjski akt, in da ni mogoče v upravnem sporu izpodbijati listin, ki so v upravnem postopku uporabljene kot dokaz, sodišče ni posebej v izreku odločalo o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na omenjena dva dopisa.

Odločitev o zavrnitvi tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).