Jedro

Sodišče prve stopnje je s spremembo pravne opredelitve iz 1. tč. 1. odst. 212. čl. KZ v 2. odst. 211. čl. KZ prekršilo kazenski zakon v korist obtožencev, ker je upoštevalo samo majhne vrednosti vzetih stvari ne da bi hkrati ugotovilo naklep vzeti stvari majhne vrednosti iz avtomobilov, v katere so storilci vlomili.

Izrek

Ob u g o d i t v i pritožbe okrožnega državnega tožilca in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje v celoti r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo so bili obtoženci spoznani za krive: M. L. nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po I. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ (tč. I in tč. II/1-3 krivdoreka), obtoženi D. G. kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po I. odstavku 211. člena v zvezi z 22. in 25. členom KZ (tč. I krivdoreka) in obtoženi A. S. nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu po I. odst. 211. v zvezi s 25. členom KZ (tč. I in tč. II/1-3 krivdoreka). Vsem trem je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere je bila obtoženemu M. L. določena kazen eno leto zapora, obtoženemu D. G. kazen pet mesecev zapora in obtoženemu A. S. kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let vsakemu. V to kazen je bil obtoženemu A. S. vštet čas pridržanja od 22. 8. 1995 od 21.00 ure do vključno 23. 8. 1995. Obtoženim so bili naloženi v nerazdelno plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 9.600,00 SIT in povprečnina po 70.000,00 SIT vsakemu. Oškodovana V. S. in M. B. sta bila s premoženjskopravnima zahtevkoma v znesku 60.000,00 SIT oz. 20.000,00 SIT napotena na pravdo. Z isto sodbo je bila zoper obtožene M. L., D. G. in A. S. zavrnjena obtožba zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po I. odst. 212. člena v zvezi s 25. členom KZ (tč. I/1 in 2 zavrnilnega dela, pri obtoženemu M. L. še tč. II istega dela te sodbe). Stroški tega dela kazenskega postopka v znesku 3.600,00 SIT ter potrebni izdatki obtožencev in zagovornikov so obremenili proračun. Zoper obsodilni del te sodbe se je pravočasno pritožil obtoženi A. S. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje, sicer pa spremembo ter znižanje v okviru pogojne obsodbe določene kazni zapora. Okrožni državni tožilec je izpodbijal sodbo v celoti, zavrnilni del zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, obsodilni del pa zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno spremembo tako, da se obtožence spozna za krive nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena KZ in se jim izrečejo kazni zapora v trajanju, kakor so bile te določene v pogojni obsodbi. Pritožba obtoženega A.S. ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja glede udeležbe tega obtoženca pri kaznivih dejanjih, ki so navedena v krivdoreku izpodbijane sodbe. V pritožbi navedeni motiv, zakaj da bi sostorilca med preiskavo obremenila tudi njega, ni potrjen z njunim zagovorom. Dejstvo, da pri hišni preiskavi, ki je bila opravljena pri njem, ni bil najden noben ukradeni predmet, spričo izpovedbe oškodovanega V. S. ne more potrditi zatrjevanja v zagovoru. Ta oškodovanec je v zapisniku o hišni preiskavi res naveden kot priča pri hišni preiskavi. Vendar ta zapisnik ne dokazuje prav ničesar in tudi ni bil uporabljen za dokazovanje pritožnikovega sostorilstva v obsegu krivdoreka. Sodišče prve stopnje ni moglo pri odločanju o obtožbi upoštevati razbremenilnih dejstvi iz pritožnikovega zagovora, ker ta niso z ničemer dokazana. Pač pa je smelo upoštevati obremenilna, ki so bila ustrezno dokazno podprta. Tako sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bil tudi pritožnik sostorilec v obsegu krivdoreka. Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena; izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno v celoti razveljaviti tudi po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje soglaša z državnim tožilcem, da je razdelitev sicer enotne obtožbe, ki je bila zoper vse tri obtožence vložena zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po I. odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, na obsodilni zavrnilni del izpodbijane sodbe, napačna. Kazniva dejanja iz zavrnilnega dela izpodbijane sodbe naj bi bila storjena z vlomom v vse tri osebne avtomobile, vzeti pa so bili enaki ali podobni predmeti (zvočnik za avtoradio, dvakrat avtoradio). Z izjemo tč. II tega dela naj bi bila storjena skupno in po predhodnem dogovoru ter izbiri avtomobilov. Tako ne more biti dvoma, da je bila pod obtožbo celotna kazniva dejavnost vseh treh obtožencev, v kateri so sicer posamezna kazniva dejanja izgubila svojo samostojnost. Državni tožilec je pravilno opozoril, da obtožba ni očitala v nobenem primeru storitve priviligiranega kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ, kakor je to pravno opredelitev napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem kaznivem dejanju je bistven posebno obarvan premoženjski naklep, ki v obtožbi resnično ni bil očitan. Zato je sodišče prve stopnje s to pravno opredelitvijo kršilo kazenski zakon v korist vseh treh obtožencev. Glede na namen storitve posameznih kaznivih dejanj - preprodaja vzetih stvari - in načina storitve - vlomi ponoči v izbrane osebne avtomobile - ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je v vseh teh treh primerih bila v njihovem naklepu stvar majhne vrednosti, ki jo je bilo potrebno vzeti. Ugotovitev absolutnega zastaranja kazenskega pregona za kazniva dejanja v zavrnilnem delu pomeni tako samo nadaljnjo kršitev kazenskega zakona v korist vseh treh obtožencev. Kljub izrecnemu pritožbenemu predlogu okrožnega državnega tožilca za spremembo zavrnilnega dela te sodbe v obsodilni je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uporaba V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku ni mogoča, ker manjka v razlogih izpodbijane sodbe dokazna ocena, da so vsi trije obtoženci storili tudi ta kazniva dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno vrednotilo le vrednost vzetih stvari ne da bi hkrati ugotovilo, kdo je te stvari vzel iz avtomobila oz. udeležbo posameznega obtoženca pri teh dejanjih. Zato je moralo izpodbijano sodbo razveljaviti tudi v sicer pravilnem obsodilnem delu, česar državni tožilec ni predlagal. Tako pomeni ta razveljavitev tudi odločitev sodišča druge stopnje po uradni dolžnosti. Ponovno obravnavanje zadeve v novem sojenju drugače namreč ni mogoče. V tem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno napako tako, da bo ponovno enotno obravnavalo skupno dejavnost vseh treh obtožencev kot celoto. Na celoto bo tako dolžno uporabiti kazenski zakon glede pravne opredelitve. Ker pa je v tej pritožbi, podobno kot v pritožbi obtoženega A. S., že izraženo stališče do izrečenih kazenskih sankcij, bo moralo o tem zavzeti še svoje stališče.