Jedro

Sodno varstvo zoper sklepe o prenehanju delovnega razmerja in o razporeditvi k drugemu delodajalcu je bilo po ZTPDR dopustno le v primeru pravočasne predhodno izkoriščene notranje poti, to je pravočasnega uveljavljanja varstva pravic pri delodajalcu. V nasprotnem primeru dokončnosti in pravnomočnosti sklepa delavec ni mogel obiti z uveljavljanjem ničnosti dogovora med dvema delodajalcema kot podlage za njegovo izdajo. Ker je bilo pravno varstvo delavcev v času veljavnosti ZTPDR in ZDR/90 zagotovljeno v okviru posebnega postopka varstva pravic (pri čemer je šlo za asociativna delovna razmerja), institutov obligacijskega prava niti ni mogoče uporabiti, saj bi to izničilo kogentne določbe ZTPDR o postopkih varstva pravic in sodnem varstvu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se v delu, ki se nanaša na denarni zahtevek ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je dogovor o prevzemu delavcev k drugemu delodajalcu, ki je bil sklenjen med toženo stranko in družbo A. – S. d.o.o., ničen, zato mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi tega dogovora oziroma vzpostaviti prvotno stanje, na ugotovitev, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja, sklenjen dne 31.5.2002 med tožnikom in toženo stranko, ničen, na ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31.5.2002 ni prenehalo in ji še traja, zato mora tožena stranka tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji čas od 31.5.2002 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico. Zavrglo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, sklenjen dne 31.5.2002 med tožnikom in toženo stranko. Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna za ves čas obračunati bruto plačo v višini razlike med bruto prejemki, ki jih je dejansko prejemala in bruto plačo, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, od bruto razlike odvesti davke in prispevke, neto razlike plače pa plačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnih iz II. točke izreka. Zavrnilo je tudi zahtevek na povrnitev stroškov postopka.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje, razen v odločitvi o stroških postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče o zadevi samo odloči tako, da odločbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje oziroma podrejeno, da odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Glede tožbenega zahtevka, da se ugotovi, da je dogovor o prevzemu delavcev v drugo podjetje, ki je bil sklenjen med toženo stranko in družbo A. – S. d.o.o., ničen, tožnik meni, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo in da je materialno pravo napačno uporabilo. Navaja, da je obstoj dogovora med toženo stranko in družbo A. – S. d.o.o. izkazan z drugimi dokazi. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 258/99, po kateri se šteje, da gre za prevzem delavcev tudi v primeru, ko delodajalca ne skleneta pisnega dogovora. Tožnik ponovno navaja in vztraja, da je bil dogovor sklenjen v smislu 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ št. 60/89 - 42/90), nezakonit oziroma ničen, saj ni bil izveden pod pogoji, ki jih določa Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti. Pri toženi stranki namreč ni bil izpolnjen pogoj, da se pri delodajalcu ukine določena dejavnost ali organizacijska enota in iz tega razloga preneha potreba po delu vseh delavcev določene organizacijske enote oziroma določenega poklicnega profila, ampak je tožena stranka na novega delodajalca prenesla zgolj invalide, s čimer je kršila njihove temeljne pravice in svoboščine. Delavci, ki so iz tožene stranke in z njo povezanih družb prešli na družbo A. – S. d.o.o., so bili prepričani, da prihajajo v invalidsko podjetje. Še naprej so opravljali svoje prejšnje delo, tako, da se za njih v bistvu ni ničesar spremenilo. Šele kasneje so zvedeli, da družba A. – S. d.o.o. sploh ni imela statusa invalidskega podjetja. Zaradi tega prej tudi niso sprožili sodnih postopkov. V bistvu so opravljali isto delo kot pri prejšnjih delodajalcih, dobivali so isto plačo, vodili so jih isti delovodje, svoje kadrovske in druge zadeve pa so urejali pri prejšnjih delodajalcih. Za njih je bila edina sprememba le naziv delodajalca v delovni knjižici. Zato bi moralo sodišče tudi iz tega razloga tožečim strankam v tej in drugih istovrstnih zadevah nuditi pravno varstvo. Glede podrejenega tožbenega zahtevka navaja, da je njegov zahtevek upravičen, saj je sporazum podpisal zato, ker mu je bilo s strani odgovornih pri toženi stranki povedano, da gre za zaposlitev v invalidskem podjetju. Tega sporazuma gotovo ne bi podpisal, če bi vedel, da družba A. – S. d.o.o. še nima statusa invalidskega podjetja. Tudi sindikat mu ni svetoval, naj sporazuma ne podpiše, iz izpovedi Z.B. pa izhaja, da je nasvete dala le sindikalnim zaupnikom. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki so navedene v 2.odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje postopkovnih kršitev ni storilo, da je pravilno ugotovilo odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je vložil tožbo dne 10.2.2004. V tožbenem zahtevku je predlagal ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, ki sta ga sklenili tožena stranka in družba A. – S. d.o.o. in ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 31.5.2002, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31.5.2002, reintegracijo in reparacijo. S podrednim zahtevkom, ki ga je postavil v pripravljalni vlogi z dne 30.6.2004, pa je zahteval razveljavitev sporazuma z dne 31.5.2002, reparacijo in reintegracijo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik nima aktivne legitimacije, da v individualnem delovnem sporu zahteva ugotovitev ničnosti dogovora o prevzemu delavcev, ki je bil sklenjen med toženo stranko in družbo A. – S. d.o.o., zato je odločitev o zavrženju pravilna.

Sklenitev sporazuma med delavcem in delodajalcem v obliki, kot je bil sklenjen v spornem primeru, predvideva že sam zakon. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja je dogovor med dvema strankama, torej ima naravo pogodbenega akta, zato je potrebno za presojo njegove veljavnosti uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001). Po določbi 86. člena OZ je pogodba nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej skrajna sankcija, ki jo je mogoče uveljavljati takrat, ko druga sankcija ni predvidena.

Pravno varstvo delavcem v času veljavnosti ZTPDR in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ki ju je potrebno uporabiti za odločanje v konkretnem sporu, je bilo zagotovljeno v okviru postopka za varstvo pravic iz 5. poglavja ZTPDR, pri čemer je potrebno tudi upoštevati, da je šlo za asociativna in ne pogodbena delovna razmerja, ki so bila uvedena kasneje z novim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR/02, Ur. l. RS št. 42/2002). To pomeni, da bi v tem primeru moral tožnik uveljavljati varstvo zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja v zakonsko določenih rokih. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniku delovno razmerje ni prenehalo zaradi prevzema po 15. členu ZTPDR, ampak na podlagi pisnega sporazuma po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR/90. ZTPDR je v 80. členu določal, da ima delavec pravico pred pristojnim organom v organizaciji vložiti zahteve za uveljavitev njegovih pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper sklep, ki jih ti organi sprejmejo o njegovih pravicah in obveznostih. Ugovor mora vložiti v 15-ih dneh od vročitve odločbe, s katero je bila kršena pravica, v primeru kršitve z dejanskim ravnanjem delodajalca pa v 15-ih dneh od dneva, ko je zvedel za kršitve pravice. Tožnik te poti ni izrabil in si zato s sklicevanjem na ničnost, sodnega varstva ne more zagotoviti. Po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR/90 preneha delavcu delovno razmerje z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu. Če je bila tožnikova pravica v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja na podlagi pisnega sporazuma kršena, bi moral varstvo pri delodajalcu zahtevati v zgoraj navedenih rokih.

Tožnik je uveljavljal tudi podredni zahtevek, s katerim je zahteval razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, ker naj bi bil sklenjen v zmoti oziroma zaradi prevare. Navaja, da je bil v zmoti glede tega, da ima podjetje, v katerem se bo zaposlil, status invalidskega podjetja in da je tožena stranka podpis sporazuma izvabila s prevaro, ko mu je zagotavljala zaposlitev v invalidskem podjetju.

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 123/99 je možno uveljavljati napake volje pri sklepanju sporazuma o prenehanju delovnega razmerja v rokih, ki jih določa OZ, ne glede na določbe delovnopravnih predpisov o varstvu pravic delavcev, kar pomeni, da v takem primeru predhodno uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu ni procesna predpostavka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zamudil rok za vložitev izpodbojne tožbe. Tožnik je dan, od katerega naj se določi enoletni subjektivni rok za izpodbijanje sporazuma iz 99. člena OZ določil sam v pripravljalni vlogi z dne 30.6.2004, v kateri je trdil, da je za razlog izpodbojnosti izvedel šele 13.5.2004, ko je tožena stranka na naroku v eni od zadev, ki tečejo pred sodiščem prve stopnje povedala, da je bila vloga za pridobitev statusa invalidskega podjetja podana šele 21.10.2002, torej pol leta po podpisu sporazuma.

13.5.2004 ni datum, ko naj bi tožnik izvedel za razlog izpodbojnosti, saj je že v tožbi navajal, da tožena stranka ni imela resnega namena ustanoviti invalidsko podjetje. Za pridobitev statusa invalidskega podjetja morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, med katerimi je tudi predhodna zaposlitev določenega števila invalidov. Družba A. – S. d.o.o., torej v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi s tožnikom takega statusa niti še ni mogla imeti. Zakaj naj bi bil status družbe tako odločilen za tožnika pri sklenitvi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja s toženo stranko, ni utemeljil. Da nova zaposlitev ni taka, kot je pričakoval, je izvedel še v času zaposlitve pri A. – S. d.o.o. v letu 2002, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbo na razveljavitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja zavrglo.

Ker tožnik od 31.5.2002 dalje ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki, ni upravičen zahtevati izplačilo razlike v plači od prenehanja delovnega razmerja dalje. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v celoti pravilna.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

V zvezi z odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja je revizija dovoljena že po zakonu (1. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo tudi o tem, ali dopusti revizijo v zvezi z denarnim zahtevkom. Ker gre za odločitev v zvezi z izplačilom plače, revizija po določbah ZPP ni dovoljena, saj vtoževani znesek ne presega 1.000.000,00 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper to sodbo ne dopusti.

izvor: VDSS sodba in sklep Pdp 930/2006 zveza: ZTPDR člen 83, 83/2.