Jedro

Zmotna je revizijska trditev, da tožnik ni ugovarjal zastaranja toženčeve v pobot ugovarjane terjatve. Tak ugovor je tožnik postavil na naroku dne 14.3.1994 (listna št. 106 spisa). Revident ima sicer prav, ko poudarja, da datum podaje pobotnega ugovora ni pomemben, ker lahko ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pride tudi do pobota z zastarano terjatvijo, vendar zmotno zatrjuje, da njegova terjatev v času, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni zastarala. Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, ki temelje tako na toženčevi izpovedi kot delno na izpovedih nekaterih prič, te ugotovitve pa je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je toženec dela, katerih vrednost ugovarja v pobot, opravljal v času od 1976 do 1978. Njegova terjatev iz tega naslova je glede na določbo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastarala v splošnem petletnem zastaralnem roku, torej dosti pred časom, na katerega se nanaša tožnikova terjatev. Do toženčeve neupravičene pridobitve vrednosti v obdobju od marca 1987 do marca 1989 opravljenega dela pa je poleg tega prišlo šele konec tega obdobja s toženčevim preklicem oporoke, ko je odpadla podlaga opravljenega dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 294.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1994 dalje kot dneva izdaje sodbe prve stopnje ter mu povrniti sorazmeren del pravdnih stroškov, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

V pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje toženec uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da v celoti razveljavi sodbo druge stopnje, sodbo prve stopnje pa v prisodilnem delu in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Toženec poudarja, da ni bil neupravičeno obogaten iz naslova vloženega tožnikovega dela. V pravdi pri istem sodišču pod opr. št. II P 602/89 je bilo že uveljavljeno povračilo skupnih stroškov opravljenih prevozov. Tak zahtevek takratne tožnice M. D., ki je žena sedanjega tožnika in ki je tudi v tej pravdi izpovedala, da je zahtevek za delo in prevoze uveljavljala za oba, je toženec pripoznal. Zato je prepričan, da bo prišlo do dvakratnega plačila istega dolga. Tožnikova žena je lahko zahtevek uveljavljala za oba, saj spada pod upravljanje skupnega premoženja tudi njegovo pridobivanje. Zmoten je zaključek sodišča druge stopnje, da je terjatev, ki jo je toženec na obravnavi dne 9.2.1994 ugovarjal v pobot, zastarala. Glede na določbo 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih je možen tudi pobot z zastarano terjatvijo, če ta ni bila zastarana v času, ko so se stekli pogoji za pobot. Sicer pa tožnik kot dolžnik v pobot ugovarjane terjatve niti ni ugovarjal zastaranja in zato sodišče tega ugovora materialnega prava ne bi smelo samo upoštevati.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni konkretiziral, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, zato revizijsko sodišče tega razloga ni moglo obravnavati. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo (386. člen ZPP).

Odločilne dejanske in na revizijski stopnji neizpodbojne ugotovitve v tej pravdi so, da je tožnik (skupaj z ženo) v obdobju od marca 1987 do marca 1989 delal na tožnikovem posestvu in zanj opravljal številne vožnje, ker je toženec obljubil, da bo tožnikova žena dedovala njegovo posestvo. Toženec pa je konec leta 1988 oporoko preklical, zaradi česar je odpadla podlaga za tožnikovo pomoč. Toženec je tako neupravičeno pridobil korist iz tožnikovega dela, tožnik pa je utrpel prikrajšanje. Njegov zahtevek za povrnitev neupravičeno pridobljene koristi ima materialnopravno podlago v četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Obseg in vrednost opravljenega dela v prisojenem znesku 249.600,00 SIT že na pritožbeni stopnji nista bila več sporna, pritožbeno sodišče pa je pritrdilo tudi dejanskim ugotovitvam prvega sodišča, da je tožnikova žena v prejšnji pravdi uveljavljala le povrnitev koristi iz njenega dela in tistega dela, ki sta ga z možem opravljala skupaj, ne pa tudi koristi iz tistega dela, ki ga je opravljal le tožnik. Zato je prvo sodišče poudarilo, da o tej koristi še ni bilo odločeno. Na navedene dejanske ugotovitve je vezano tudi revizijsko sodišče. Iz povedanega pa sledi, da ni utemeljen toženčev pomislek o dvakratnem plačilu istega dolga.

Pretežni del revizijskih izvajanj se izrečno nanaša le na neupravičeno pridobitev zaradi opravljenih voženj za toženca. Glede tega dela tožbenega zahtevka je že pritožbeno sodišče pravilno opozorilo, da ga je prvo sodišče zavrnilo in da so zato te pritožbene trditve neupoštevne. Enaka ugotovitev velja tudi za sedanje pretežne toženčeve revizijske trditve o opravljenih vožnjah.

Zmotna je revizijska trditev, da tožnik ni ugovarjal zastaranja toženčeve v pobot ugovarjane terjatve. Tak ugovor je tožnik postavil na naroku dne 14.3.1994 (listna št. 106 spisa). Revident ima sicer prav, ko poudarja, da datum podaje pobotnega ugovora ni pomemben, ker lahko ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih pride tudi do pobota z zastarano terjatvijo, vendar zmotno zatrjuje, da njegova terjatev v času, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni zastarala. Po dejanskih ugotovitvah prvega sodišča, ki temelje tako na toženčevi izpovedi kot delno na izpovedih nekaterih prič, te ugotovitve pa je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je toženec dela, katerih vrednost ugovarja v pobot, opravljal v času od 1976 do 1978. Njegova terjatev iz tega naslova je glede na določbo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih zastarala v splošnem petletnem zastaralnem roku, torej dosti pred časom, na katerega se nanaša tožnikova terjatev. Do toženčeve neupravičene pridobitve vrednosti v obdobju od marca 1987 do marca 1989 opravljenega dela pa je poleg tega prišlo šele konec tega obdobja s toženčevim preklicem oporoke, ko je odpadla podlaga opravljenega dela.

Ker po obrazloženem niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni revizijski razlogi, je bilo potrebno toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).