Jedro

Tožnik izpodbija odločbo, s katero je bila zahteva za starostno pokojnino zavržena, ker je bila o tej pravici že izdana zavrnila odločba, dejansko in pravno stanje zadeve pa se nista spremenila. O pravici do starostne pokojnine je bilo že večkrat negativno odločeno pri tožencu in pred sodiščem, zato ni izkazano za verjetno, da terjatev tožnika (starostna pokojnina) obstoji ali da bo nastala. Pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu izplačala akontacija pokojnine, niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da je prvotožena stranka tožniku od 1. 1. 2013 dalje dolžna priznati in izplačevati začasno akontacijo pokojnine v višini 554,78 EUR mesečno z vsemi uskladitvami, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, vse do pravnomočnosti odločitve v tem sporu in da je prvotožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter zaradi očitnega kršenja človekovih pravic po Ustavi in Konvenciji. V pritožbi navaja, da je v skladu z 239. in 53. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami) dolžnikovo edino pravno sredstvo ugovor. Drugega pravnega sredstva dolžnik nima, kar pomeni, da je sodišče prvotoženi stranki nezakonito poslalo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v odgovor. Razpravljajoča sodnica, glede na določbo 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) o predmetni zadevi ne bi smela odločati, saj je že sodelovala v predhodnih postopkih. Tožnik nadalje navaja, da ima v skladu z določbami ZIZ pravico, da dokazuje, da so v listinah Delovnega in socialnega sodišča, prvotožene in drugotožene stranke, dejstva neresnično ugotovljena. Tožnik v celoti vztraja pri svojih utemeljitvah, kot so razvidne iz spisa in pa dokazih, ki se prav tako nahajajo v spisu. V kolikor bi se dejstva, ki jih navaja v spisu upoštevala, bi pogoj iz prvega odstavka 36. člena in 260. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izpolnil že 1. 1. 2010, brez pobotnih izjav. Sam ima okrog 32 let plačane delovne dobe in več kot 40 let pokojninske dobe. Ob upoštevanju vseh pobotnih izjav pa ima več kot 40 let plačane pokojninske dobe. Prvotoženi stranki je z vlogami z dne 11. 12. 2012 in 14. 1. 2013 za čas od 1. 1. 2013 dalje podal zahtevek na podlagi prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1 in 276. člena ZPIZ-1 z zahtevo, da se upošteva tudi določba drugega odstavka 193. člena ZPIZ-1 v zvezi s 16. členom ZZZPB. Ker se tožena stranka o njegovih vlogah ni izrekla, je pri sodišču na podlagi 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ter upoštevaje določbe ZIZ, podal predlog za izdajo začasne odredbe in sicer da se prvotoženi stranki naloži plačilo začasne akontacije pokojnine ter da se razreši predhodno vprašanje. To pa pomeni, da nikakor ne gre za plačilo tožbenega zahtevka. Posledično je tudi izkazal, da terjatev obstoji oziroma verjetnost, da bo nastala, v kolikor se prvotožena stranka po preteku dveh mesecev v dodatnem 7 dnevnem roku ne bo izrekla. Tožnik nadalje navaja, da gre za izrazito samovoljo in nezakonitost ravnanja prvotožene stranke. Le-ta nedopustno posega v tožnikovo pravico do socialne varnosti in mu krši pravice iz Ustave Republike Slovenije, kar verjetno izkazuje tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega samovoljnega razpolaganja s tožnikovimi pravicami od 1. 1. 2010 oziroma od 1. 1. 2013 dalje, uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena. Prvotožena stranka obrača velika sredstva zavarovancev. Z predlagano odredbo bi tožena stranka utrpela le neznatno škodo ali pa sploh nobene škode. Pri pravici do učinkovitega pravnega sredstva je tožniku kršena pravica do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, nadalje da razreši predhodno vprašanje in tožniku prizna stroške. Zahteva tudi odstranitev škodne nevarnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi in tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo materialnega prava, niti postopkovnih določb, na kar pritožbeno sodišče, skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

ZDSS-1 v prvem odstavku 70. člena določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: - odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali - naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

V četrtem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače, kar pomeni, da je pri odločanju o izdaji začasne odredbe potrebno uporabiti tudi določbe ZIZ.

V sporni zadevi tožnik ne zahteva odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, temveč zahteva, da se toženi stranki naloži začasno plačilo dajatev, konkretno plačilo akontacije pokojnine.

ZIZ v primeru, ko se zahteva zavarovanje denarne terjatve, določa pogoje za izdajo začasne odredbe v 270. členu. Prvi pogoj, določen v prvem odstavku 270. člena je, da upnik za verjetno izkaže, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo prvotožene stranke št. ... z dne 13. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 16. 7. 2012. Z navedenim sklepom je bilo odločeno, da se zahteva za starostno pokojnino zavrže. Prvotožena stranka je v postopku ugotovila, da je bila o isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Odločitev je oprla na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Kot to podrobno obrazlaga že sodišče prve stopnje je bilo vprašanje priznanja pravice do pokojnine večkrat obravnavano, tako pri prvotoženi stranki, kot tudi pred sodiščem. Tožnik s svojim zahtevkom v dosedanjih postopkih ni bil uspešen, s tem pa torej ni izkazana verjetnost obstoja terjatve v tem postopku. V primeru, da ni izkazana verjetnost, da terjatev obstoji, s tem niso izpolnjeni pogoji niti za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po 270. členu, niti za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so začasne odredbe sredstva zavarovanja in da zato z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka. Tožnik tudi ni izkazal za verjetno, da obstoji nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena. V primeru prvotožene stranke gre za javni zavod za obveznosti katerega jamči tudi Republika Slovenija. To pa pomeni, da tudi navedeni pogoj, kot je določen v drugem odstavku 270. člena ZIZ, ni izpolnjen.

Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vlogi z dne 11. 12. 2012 in 14. 1. 2013, ki ju je vložil pri prvotoženi stranki, pa pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru, ko gre za nove zahteve, vložene pri prvotoženi stranki, mora le-ta v zvezi z vloženimi vlogami postopati po določbah ZUP. V primeru, da tožena stranka ne izda odločbe oziroma ne izda odločbe v roku, to še ne pomeni, da so s tem izpolnjeni pogoji, da bi tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe uspel z zavarovanjem svoje terjatve, torej z zahtevkom za izplačilo akontacije pokojnine. Sodišče je tudi pravilno postopalo s tem, ko je prvotoženi stranki posredovalo predlog za izdajo začasne odredbe v odgovor. Vsaka stranka ima namreč pravico biti seznanjena z ravnanji druge stranke. Kar se tiče pritožbenih navedb, da ima pravico dokazovati, da so bila v dosedanjih postopkih dejstva neresnično ugotovljena, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je v teku socialni spor v zvezi z njegovo tožbo, vloženo zoper že citirani odločbi tožene stranke. V tem sporu se bodo ugotavljala dejstva ter izvajali dokazi v zvezi z vprašanjem, ali sta bili odločbi tožene stranke, zoper kateri je tožnik vložil tožbo, pravilni in zakoniti. Glede pritožbenih navedb, da razpravljajoča sodnica ne bi smela odločati v tej zadevi, ker je že sodelovala v predhodnih postopkih, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za pravnomočno končane postopke. S tem, ko je tožnik vložil novo tožbo, se pred sodiščem vodi nova zadeva, kar pomeni, da razpravljajoča sodnica ne odloča v isti zadevi. Nenazadnje sodišče še ugotavlja, da skladno z drugim odstavkom 72. člena ZPP lahko stranka zahteva izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. V sporni zadevi pa tožnik do izdaje izpodbijanega sklepa ni podal zahteve za izločitev razpravljajoče sodnice in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.