Jedro

Ker sklep o izdani začasni odredbi Delovnega in socialnega sodišča ne vsebuje sredstev izvršbe, upnik ne more v postopku izvršitve, zahtevati izdaje novega sklepa o izvršbi in predlagati, da izvršilno sodišče z novim sklepom določi izvršilna sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog dolžnika z dne 6.3.2002. Proti temu sklepu vlaga pritožbo dolžnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Upnikov pravni interes je dejansko in ne pravno vprašanje. Utemeljen je s tem, da ima upnik v skladu z Zakonom o izvršilnem postopku veljaven izvršilni naslov v obliki pravnomočnega sodnega sklepa, v kateremu je dolžniku odrejena opustitev obveznosti, to je prepovedi izvršitve dolžnikove odločbe. Sodišče se nepravilno sklicuje na 268. člen ZIZ. Ta člen bi bil utemeljen, če bi Višje delovno in socialno sodišče v sklepu o začasni odredbi že odločilo o uvedbi izvršbe in sredstvu izvršbe ter to svojo odločitev nato poslalo izvršilnemu sodišču v neposredno izvršitev. V tem primeru pa Višje delovno in socialno sodišče takšne odločitve ni sprejelo oziroma je ni vneslo v sklep o začasni odredbi, ker ni pričakovalo, da bi državni organ ne spoštoval odločitve sodišča. Zato ni poslalo izvršilnemu sodišču sklep v izvršitev. Po 273. členu ZIZ izhaja, da sodišče, ki izda začasno odredbo, sploh ni dolžno že v njej določiti denarne kazni za primer kršitve prepovedi, kot jo ureja 2. odstavek 226. člena ZIZ. To pomeni, da mora to določiti kasneje, s sklepom o izvršbi, za kar pa je pristojno izvršilno sodišče. V ZIZ ni ovir, da bi izvršilno sodišče na podlagi sklepa o začasni odredbi ravnalo v skladu z 226. in 227. členom ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je v vlogi, katero je naslovil "predlog za izvršbo in predlog za izdajo sklepa o položitvi varščine" (list. št. 1 in 2) predlagal, da sodišče izda sklep o izvršbi, s katerim določi dvodnevni rok za izpolnitev obveznosti, to je opustitev dejanj, ki jih navaja, nadalje vzpostavitev prejšnjega stanja, to je ureditev diplomatskega statusa upniku in družinskim članom, izreče denarno kazen 10.000.000,00 SIT v primeru neizpolnitve in sklep, da se naloži dolžniku položitev varščine na tekoči račun upnika v višini 9.000.000,00 SIT. Predlaga izdajo sklepa o izvršbi oziroma opravo neposrednih izvršilnih dejanj, ki so našteta kot v predlogu za izdajo sklepa o izvršbi. V uvodu pa navaja, da gre za izvršitev sklepa Višjega in delovnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp ... z dne ..., ki je sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu upnika v tem sporu in izdalo začasno odredbo.

Sodišče prve stopnje pa je predlog zavrglo z obrazložitvijo, da ima po 268. členu ZIZ sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi. Zapisalo je, da izvršilno sodišče v primerih izdanih začasnih odredb opravlja le neposredna dejanja izvršbe oziroma zavarovanja in ne odloči več o sami dovolitvi izvršbe in s tem v zvezi tudi ne o sredstvih izvršbe, saj to mora biti že določeno v sklepu o začasni odredbi, ki ima učinek sklepa o izvršbi.

Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim pravnim naziranjem sodišča prve stopnje. Določba 268. člena ZIZ je jasna in je ni mogoče razlagati drugače kot tako, kot je zapisana (gramatikalno). V konkretnem primeru je Delovno in socialno sodišče sledilo upnikovemu predlogu in izdalo začasno odredbo, kot izhaja iz priloženega sklepa, opr. št. Pdp ... (priloga A1). Gre za izdano začasno odredbo po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94, 20/98). V preostalem delu, kolikor začasne odredbe niso urejene v tem členu, je treba uporabiti določbe ZIZ. Po 267. členu ZIZ je začasno odredbo mogoče izdati med drugim med postopkom, tako kot je bilo v upnikovem primeru. Ker pa ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, mora predlog in nato tudi sklep o izdani začasni odredbi vsebovati vse, kar vsebuje sklep o izvršbi. Po 2. odstavku 268. člena ZIZ bi torej sodišče, ki je izdalo začasno odredbo, moralo odstopiti sklep o začasni odredbi izvršilnemu sodišču, da opravi neposredno dejanje izvršbe oziroma zavarovanja. Predloženi sklep (priloga A1) pa nima predvidenih neposrednih dejanj izvršbe oziroma zavarovanja. Iz predloženega sklepa namreč izhaja, da teh sredstev upnik tudi ni predlagal, zato ni bilo kaj predložiti izvršilnemu sodišču. Pritožnik izpodbija napadeni sklep med drugim zato, ker sam lahko v postopku izvršbe predlaga dejanje izvršbe oziroma meni, da bi to moralo storiti izvršilno sodišče po 226. členu ZIZ. To stališče ni pravilno. Določba 268. člena ZIZ je jasna in kogentna. To pomeni, da ne dopušča možnosti, da bi izvršilno sodišče na predlog upnika "popravljalo" sklep o začasni odredbi, ki mora imeti učinek sklepa o izvršbi tako, da bi izdalo novi sklep o izvršbi oziroma dovolilo izvršilna dejanja, ki niso bila pravočasno predlagana in dovoljena v sklepu o začasni odredbi. Upnik tudi zmotno meni, da iz določbe 273. člena ZIZ izhaja, da sodišče ni dolžno v začasni odredbi določiti denarne kazni za primer kršitve prepovedi. Ravno obratno, iz 2. odstavka 273. člena ZIZ, ki sicer ureja le vrste začasnih odredb, izhaja, da v primeru iz 3. točke (prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar lahko povzroči škodo upniku) zakon nalaga, da sodišče s sklepom o začasni odredbi določi tudi denarno kazen za primer kršitev prepovedi v skladu z II. odstavkom 226. člena ZIZ.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).