Jedro

Ne drži sicer, da je dokaz z zaslišanjem strank subsidiaren in pride v poštev le tedaj, ko ni drugih dokazov, je pa v primeru, kakršen je obravnavani, nujna kritična presoja njihovih izpovedb, upoštevajoč dejstvo, da gre za stranke (in v primeru žene in hčerke prvega toženca tudi prič), ki so zainteresirane za izid pravde. To ne pomeni, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na njihove izpovedbe, bi pa moralo njihove izjave kritično presojati, ne pa zgolj povzeti, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Drži namreč pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni naredilo nikakršne dokazne ocene izjav strank in prič ter dokaznih listin, pri čemer slednje ne potrjujejo (ali vsaj ne v celoti) njihovih izpovedb.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter ugotovitve neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice v zemljiško knjigo in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stranka ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Toženci so navedbam v pritožbi nasprotovali, predlagali potrditev izpodbijane sodbe ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem sporu je za odločitev bistvena ugotovitev, ali je med toženci sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu SPZ navidezna in sklenjena z nedopustnim nagibom. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da se je drugi toženec z ustanovitvijo hipoteke na nepremičninah v korist prvega toženca izognil plačilu davčnih obveznosti, naloženih z inšpekcijsko odločbo. Glede tretje toženke je tožeča stranka zatrjevala, da gre za povezano družbo z drugim tožencem, sklenitev izpodbijanih poslov pa kronološko predstavlja posel, katerega namen je bil izigrati tožečo stranko, zaradi česar se mora ničnostna sankcija raztezati na vse pogodbene stranke. Nasprotno so toženci zanikali, da bi šlo za fiktivno pogodbo. Trdili so, da sklenjeni posel vsebuje pravo in resnično voljo tožencev, zaradi česar ne more biti ničen.

6. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje vpogledalo listine v spisu in zaslišalo vse tožence ter priče, je ugotovilo naslednja dejstva: - prvi in drugi toženec sta dolgoletna prijatelja; - drugi toženec in direktorica tretje toženke sta bivša izvenzakonska partnerja; - drugi toženec je bil uspešen podjetnik, na njegovo prošnjo pa mu je prvi toženec v letih 2009 in 2010 osebno večkrat posodil določena finančna sredstva; - finančno stanje prvega toženca in njegove družine je bilo v spornem obdobju takšno, da je finančna sredstva drugemu tožencu posodil brez težav; - tožeča stranka ni dokazala svojih trditev, da je prvi toženec z nakazili v resnici vračal svoj dolg drugemu tožencu; da posojilna pogodba in notarski sporazum o zavarovanju terjatve res predstavljata resnično voljo pogodbenih (toženih) strank, so potrdili toženci in priča D. 7. Višje sodišče pritrjuje pritožbenemu opozorilu, da je sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da izpodbijana posojilna pogodba in notarski sporazum o zavarovanju predstavljata resnično voljo toženih strank, nekritično oprlo na izpovedbe in predložene dokaze toženih strank ter prič A. (hčerke prvega toženca), B. (žene prvega toženca), C. in D. (oba prijatelja prvega toženca), ki so vsi bodisi v sorodstvenem razmerju s toženci, bodisi njihovi prijatelji. To sicer ne pomeni, da so njihova pričevanja a priori brez vsake vrednosti, vendar pa je njihove izpovedbe potrebno kritično ovrednotiti, še zlasti, ker je tožeča stranka na njihove sorodstvene in prijateljske povezave v postopku na prvi stopnji izrecno opozarjala.

8. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče mora torej oceniti vse dokaze v skladu s citirano določbo ZPP; če sodišče samo povzame izpovedi zaslišanih strank in prič, ne da bi ocenilo, katerim in v kakšnem obsegu verjame, s tem ni opravilo dokazne ocene. Čim pa višje sodišče ne more odgovoriti na pritožbene očitke o dokazni oceni sodišča prve stopnje, ker iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče verjelo izpovedbam, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba je napačna že iz tega razloga.

9. Pri tem višje sodišče še opozarja: upoštevajoč družinsko in prijateljsko povezanost tožencev in v dokaznem postopku zaslišanih prič, je utemeljen pritožbeni očitek, da so njihove izpovedbe nezanesljive ter deloma tudi življenjsko nelogične. To velja še toliko bolj, ker so bili v konkretnem primeru vsi toženci ob zaslišanjih preostalih dveh tožencev in prič prisotni v razpravni dvorani. Ne drži sicer, da je dokaz z zaslišanjem strank subsidiaren in pride v poštev le tedaj, ko ni drugih dokazov, je pa v primeru, kakršen je obravnavani, nujna kritična presoja njihovih izpovedb, upoštevajoč dejstvo, da gre za stranke (in v primeru žene in hčerke prvega toženca tudi prič), ki so zainteresirane za izid pravde. To ne pomeni, da sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na njihove izpovedbe, bi pa moralo njihove izjave kritično presojati, ne pa zgolj povzeti, kot je to storilo v izpodbijani sodbi. Drži namreč pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni naredilo nikakršne dokazne ocene izjav strank in prič ter dokaznih listin, pri čemer slednje ne potrjujejo (ali vsaj ne v celoti) njihovih izpovedb.

10. Višje sodišče kot utemeljene ocenjuje tudi očitke, ki merijo na nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Časovno ozadje in razloge za sklenitev izpodbijanih pravnih poslov je sodišče prve stopnje ugotovilo, kot je zapisalo, na podlagi skladnih izpovedb tožencev, pri čemer je že zgoraj opozorjeno, da so bili ob zaslišanjih vsi prisotni v razpravni dvorani, kar že samo po sebi izključuje možnost, da njihove izpovedbe ne bi bile skladne. Na podlagi njihovih izpovedb je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi prvi toženec drugemu tožencu v letih 2009 in 2010 večkrat posojal določena finančna sredstva. Zakaj si je moral uspešen podjetnik izposojal denar, ni jasno; na to ni odgovorilo niti sodišče prve stopnje, čeprav je tožeča stranka že v postopku na prvi stopnji opozarjala, da je v času, ko naj bi mu prvi toženec posojal denar, drugi toženec razpolagal z zadostnimi sredstvi (po navedbi tožeče stranke z „ogromnimi količinami“), ker je pospešeno dvigoval denar iz svojih gospodarskih družb. Zaključek o tem, da je prvi toženec denar res posodil drugemu tožencu in ne obratno, je sodišče prve stopnje oprlo izključno na pričevanja strank in žene prvega toženca, pri čemer njihovih izpovedbe – v odsotnosti kakršnihkoli listinskih dokazov o izročitvi denarja – ni kritično presojalo. Slednje je še toliko bolj pomembno, ker iz navedb tožencev izhaja, da naj bi drugi toženec vsak prejem denarja potrdil, pri čemer o tem v spisu ni nobenih dokazov.

11. Dodaten dvom v zaključke sodišča prve stopnje vzbujajo ugotovitve, da je drugi toženec, katerega družba je vseskozi poslovala pozitivno, v spornem obdobju potreboval svež denar, a ga iz poslovanja ni mogel vzeti (zakaj ne, ni pojasnjeno). Če naj bi bil izposojeni denar namenjen za nadaljnjo posojilo tretji toženki, potem ni logično, da je šlo za posojilo preko drugega toženca kot posrednika in ne direktno od prvega toženca k tretji toženki. Ne drži, da so razlogi, ki so jih navajali toženci o posojilnem „posredništvu“, prepričljivi. Nasprotno: čeprav je življenjsko sprejemljivo, da tretje toženka v spornem obdobju ni bila kreditno sposobna, denar pa je potrebovala, pa ni mogoče spregledati, da je bila direktorica tretje toženke izvenzakonska partnerica drugega toženca in mati njunega otroka, prvi in drugi toženec pa dolgoletna zelo dobra prijatelja. Zato je najmanj neverjetna trditev, da prvi toženec ni poznal tretje toženke in ni vedel, kam bo šel denar, zaradi česar ga naj ne bi želel izročiti tretji toženki neposredno, pač pa drugemu tožencu, kar naj bi bil razlog takega „posredništva“. Sama s sabo v nasprotju pa je tudi izpoved drugega toženca, in sicer, da so kljub pozitivnemu poslovanju njegove družbe v spornem obdobju potrebovali svež denar, ki naj bi si ga - uspešen podjetnik, ki naj bi denar potreboval za svoje poslovanje - sposojal pri prvem tožencu (potrditvah prvega toženca zato, ker v banki ni hotel vzeti kredita). Tožeča stranka je namreč zatrjevala in dokazovala, da je drugi toženec v istem obdobju pospešeno dvigoval denar iz svojih gospodarskih družb in je torej razpolagal z denarjem, zaradi česar posojila sploh ni potreboval. Če drugi toženec kredita v bankah ni hotel najemati, potrditvah tožeče stranke pa ga tudi sicer sploh ni potreboval, potem ni jasno, zakaj naj bi si denar sposojal pri prvem tožencu.

12. Najmanj neprepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da s spornimi nakazili prvi toženec ni vračal svojega dolga drugemu tožencu, pač pa je šlo za zneske, ki so se od drugega toženca posredno preko prvega toženca posojali dalje tretjim osebam. Zakaj to velja za sredstva, ki naj bi bila posojena tretji toženki, je pojasnjeno že zgoraj; isto pa velja tudi za zatrjevano posojilo C. Kot izhaja iz pričevanje slednjega, je bil v spornem obdobju „prvi milijonar“in „najbolj močna oseba ... regije“. Zakaj bi C. ob takšnem finančnem stanju potreboval posojilo v višini 50.000,00 EUR, ni jasno. Same s sabo v nasprotju pa so tudi navedbe, da znesek v višini 7.000,00 EUR, ki naj bi bil drugemu tožencu nakazan 5. 8. 2010, predstavlja obresti od delno vrnjenega posojila C. Slednji je namreč izpovedal, da naj bi posojilo vrnil v „nekje enem letu ali kako že ...“, torej leta 2007, smiselno enako pa izhaja iz pričevanja drugega toženca. Zakaj bi C. šele 5. 8. 2010 plačal obresti, ni pojasnjeno. Prav tako ni jasno, zakaj prvi toženec denarja ni hotel posoditi C., pa čeprav sta bila prijatelja onadva, pač pa naj bi mu ga potrditvah tožencev posodil drugi toženec, ki s C. ni prijateljeval (navedeno izhaja iz pričevanja prvega toženca). Protispisna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (v 24. točki obrazložitve), zakaj naj bi C. dal posojilo drugi toženec preko prvega toženca: domnevno zato, ker prvi toženec takrat ni imel denarnih sredstev, pri čemer sodišče predhodno ugotavlja, da je bilo finančno stanje prvega toženca tako dobro, da je brez težav zmogel dati posojilo tako D. (E.) kot tudi drugemu tožencu. Denar za posojilo D. naj bi po ugotovitvi sodišča prve stopnje prvi toženec dobil s prodajo (ženinega) stanovanja v ...; da je tudi ta zaključek protispisen, pa izhaja iz datuma prodaje stanovanja v ... (8. 6. 2007) in datuma posojila D. (v novembru 2006).

13. Utemeljeno je tudi pritožbeno opozorilo, da iz navedb toženih strank izhaja, da naj bi bilo sklenjenih več posojilnih pogodb (N. – T., N. – D., T. - C.), in to celo pred notarjem, vendar listinskih dokazov o tem toženci niso predložili. Elektronsko sporočilo, s katerim D. (E.) potrjuje prejem posojila v novembru 2006, je z dne 14. 10. 2014, torej je datirano po tem, ko je bil predmetni spor že v teku, zato že iz tega razloga nima posebne dokazne vrednosti.

14. Sodišče prve stopnje je tudi brez vsakršne dokazne ocene sprejelo pričevanje hčerke prvega toženca o tem, zakaj naj bi se nakazila drugemu tožencu izvršila preko nje. Ni namreč jasno, zakaj bi se prvi toženec želel izogniti temu, da bi bila o transakcijah obveščena komisija za pranje denarja v njegovi službi, če zatrjuje in dokazuje, da mu je finančno stanje omogočalo dajanje posojil ne samo drugemu tožencu, pač pa tudi drugim. Neprepričljiva in predvsem življenjsko nelogična pa je njegova razlaga o tem, zakaj denarja – kljub temu, da je bil finančnik, ki je bil na vodilnih mestih zaposlen v različnih bankah – ni hranil v banki, pač pa doma, čeprav je tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da je imel odprtih več računov pri različnih bankah in je torej vsaj delno posloval tudi preko bančnih računov. Pritrditi je mogoče tudi pritožbenim opozorilom, da bi bilo v primeru, da bi prvi toženec denar, katerega glavni vir dohodkov naj bi bile njegove visoke plače, resnično ves čas hranil doma,logično pričakovati, da bo po prejemu plač denar dvignil iz bančnih računov, pa tudi temu ni bilo tako.

15. Nenazadnje pa višje sodišče pritrjuje tudi pritožbenemu očitku, ki se nanašajo na ugotovljeno finančno stanje prvega toženca in njegove družine ter revalorizacije, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Slednje je zgolj seštelo prihodke prvega toženca in njegove žene, jih revaloriziralo, odštelo vlaganja v investicije v zvezi z nepremičninami in zaključilo, da je bilo finančno stanje prvega toženca tako, da je iz lastnih in dohodkov žene lahko posojal denar. Najmanj, kar bi moralo sodišče pri tem upoštevati, so stroški s temi nepremičninami, prav tako pa tudi stroške tričlanske družine, česar pa ni storilo.

16. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji. Sodba namreč ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ali pa je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med samimi dokazi. Ker glede na naravo stvari in okoliščine primera višje sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. Člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisane pomanjkljivost odpraviti tako, da bo v razlogih sodbe obrazložilo dokazno oceno vsakega dokaza posebej in vseh izvedenih dokazov skupaj (8. člen ZPP). Pri tem je potrebno zatrjevana in še vedno sporna dejstva, o katerih so izpovedovali toženci in priče, umestiti v kontekst celotnega dogajanja, upoštevajoč pri tem trditve obeh pravdnih strank ter dokaze, ki so bili predloženi v tem postopku.

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).