Jedro

Dejanske ugotovitve, da je tožnica opustila zaposlitev v soglasju s tožencem, da sta imela nato razdeljene družinske obveznosti in da je tožnica ob razdoru med zakoncem začela (neuspešno) iskati zaposlitev, utemeljuje zaključek, da je tožnica nezaposlena brez svoje krivde.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je prvostopenjsko sodišče s sodbo z dne 16.3.2005 razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama, s sodbo z dne 11.4.2006 pa je tožencu naložilo plačevati tožnici preživnino v znesku 20.000 SIT (sedaj 83,46 EUR) mesečno od 1.9.2005 dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da morata biti za utemeljenost tožbenega zahtevka za določitev preživnine kumulativno podana dva pogoja in sicer, da zakonec nima sredstev za preživljanje in da je nezaposlen brez svoje krivde. Sodišče je nepravilno uporabilo 81. člen ZZZDR v delu, ki se nanaša na tožničino "nekrivdo" za njeno nezaposlenost. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica po letu 1990 ostala doma, ker je skrbela za družino, vendar se je ta njena skrb odražala le nekaj let potem, ko je bila doma. Okoliščina, da je takrat ostala doma, je bila na njeni strani, saj se je sama odločila, da nad njo ne bodo izvajali "komande". V letu 1990 je tako tožnica ostala brez zaposlitve le na svojo lastno željo in ne morebiti na prigovarjanje ali izrecni pristanek toženca. Stališče obeh sodišč, da je toženec pristal na to, da tožnica ostane doma, ne zdrži argumentirane pravne presoje. Tekom postopka je bilo ugotovljeno, da je toženec tožnico prepričeval, da se zaposli. Da je ni prepričal, je evidentno, sicer pa če sam zakonec ne pokaže volje, da se zaposli, ga tudi drugi zakonec ne more v to prisiliti. Sodišče je šele za obdobje od konca leta 2004 dalje ugotovilo, da si tožnica išče zaposlitev, prej pa ni pokazala nobenega interesa, da bi se zaposlila. Če bi torej sodišče pravilno uporabilo 81. člen ZZZDR, bi sprejelo zaključek, da tožnica ni upravičena do preživnine.

Revizija dalje trdi, da sodbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjsko sodišče naj se namreč ne bi opredelilo do pritožbenih navedb toženca, da je tožnica samovoljno, brez vnaprejšnjega soglasja ali kasnejšega pristanka toženca, v letu 1990 pustila službo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V revizijskem postopku revident ne more uveljavljati zmotne oziroma nepopolne ugotovljenega dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejstva oziroma dejansko stanje, kakršno sta ugotovili nižji sodišči. Zato ni mogoče upoštevati nobenih revizijskih trditev, ki prikazujejo dejstva drugače, kot izhaja iz sodb nižjih sodišč.

Neutemeljeno je uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne drži revizijska trditev, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb toženca, da je tožnica leta 1990 samovoljno pustila službo. Sodišče druge stopnje je namreč pritrdilo dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da se je toženec leta 1990 strinjal s tem, da tožnica ostane doma in skrbi za družino. Pritožbeno sodišče je svoje strinjanje na drugi strani svoje sodbe jasno zapisalo.

Materialnopravna podlaga za odločanje o preživnini za razvezanega zakonca so določbe 81. do 83. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76 do 16/2004). Po 81. členu ZZZDR ima zakonec pravico zahtevati preživnino od drugega zakonca, če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Toženec v reviziji ne nasprotuje okoliščini, da tožnica nima sredstev za življenje. Na nižjih stopnjah je namreč ugotovljeno, da leta 1961 rojena tožnica ni zaposlena, se ne more zaposliti in nima dohodkov, razen socialne pomoči. Toženec pa trdi, da tožnica ni zaposlena po svoji krivdi, češ da je leta 1990 samovoljno opustila tedanjo zaposlitev. Navedena revizijska trditev pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Ti sta namreč ugotovili, da se je toženec strinjal, da je tožnica ostala doma in skrbela za družino, sam pa je prevzel obveznost preživljanja družine tako, da je veliko delal v službi in tudi v ribogojnici. Revizijska trditev, da stališče sodišč, da je toženec pristal, da tožnica ostane doma, ne zdrži argumentirane pravne presoje, je zmotna. Ugotovitev o toženčevem soglasju s tožničinim ravnanjem pomeni ugotovitev dejstva, ne pa pravne presoje. Navedenega dejstva pa v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati. Tudi nadaljnja revizijska trditev, da je toženec tožnico prepričeval, da se zaposli, je neupoštevna, saj tega dejstva nižji sodišči v svojih sodbah nista ugotovili.

Ker je torej toženec soglašal, da tožnica ostane doma in skrbi za družino (leta 1990 sta bila otroka stara 5 in 10 let), je torej izkazano, da je šlo za sporazumno porazdelitev obveznosti, kjer je tožencu pripadla skrb za zagotavljanje ustreznih dohodkov za preživljanje družine. Taka porazdelitev vlog je veljala do kasnejšega razdora med zakoncema. Tedaj je tožnica začela iskati zaposlitev, vendar neuspešno, pri čemer ne drži revizijska trditev, da se je tožnica prijavila na Zavod za zaposlovanje tik pred vložitvijo tožbe v letu 2005. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovitev, da je tožnica prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje v Celju od 3.12.2000 (prav 2001) dalje. Vsa navedena dejstva po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zaključek, da je tožnica nezaposlena brez svoje krivde. Zato je neutemeljeno revizijsko nasprotovanje takšni presoji nižjih sodišč, ki sta v skladu z določbami 81. do 83. člena ZZZDR ugotovili tožničino pravico do preživnine v breme drugega zakonca. V skladu z 82. a členom ZZZDR sta določili preživnino v znesku 20.000 SIT mesečno, katere višini toženec v reviziji ne nasprotuje. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je bilo z določitvijo preživnine za tožnico pravilno uporabljeno materialno pravo in da toženčevo zatrjevanje zmotne uporabe ni utemeljeno.

V skladu z navedenim je revizijsko sodišče toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).