Jedro

Ni sporno, da je bil tožnik 25. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

Nedokazana je tožbena trditev, da naj bi iz tožnikove izpovedi in priloženih informacij o stanju na Hrvaškem izhajalo, da posameznikom na Hrvaškem sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka, ter da naj bi bile tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da ni sporno, da se tožnik v azilnem domu po lastni volji ni nastanil in kontaktov z uradnimi osebami v azilnem domu sploh ni imel. Tožnik sam pove, da je imel slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih vodili glede nezakonitega prehoda meje policisti, po oddaji prstnih odtisov pa s policisti ni imel več kontakta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev odločbe Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-1297/2023/12 (1221-07) z dne 24. 7. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena ZMZ-1 ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka); da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 28. 3. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek. (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 7. 3. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je tožnik ob vložitvi prošnje predložil potni list Republike Gvineje Bissau št. ..., izdan ... 2021 pri Ministerio da Adm Interna, z veljavnostjo do ... 2026, vendar zaradi tožnikove izjave, da je potni list lažen, da ni državljan Gvineje Bissau in da ime, navedeno v njem, ni njegovo pravo ime, tožnikova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena.

3. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 25. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Na zaprosilo toženke 14. 3. 2023 za ponovni sprejem prosilcev, je toženka 28. 3. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika s pojasnilom, da je prosilec 25. 2. 2023 izrazil namero za vložitev prošnje, nato pa je pred razgovorom zapustil sprejemni center.

4. Toženka je povzela tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Pojasnil je, da je iz Bosne in Hercegovine trikrat poskušal priti v Republiko Hrvaško, vendar ga je policija trikrat pregnala nazaj, poleg tega pa ga niso primerno obravnavali. Vzeli so mu vse, tudi telefon. Četrtič, ko mu je uspelo priti čez mejo in so mu vzeli prstne odtise, ga je bilo strah, da ga bodo ponovno vrnili nazaj, saj ni vedel, da oddaja prstnih odtisov pomeni vložitev prošnje. Dali so mu neke dokumente za podpisati in to je bilo vse, za razliko od Republike Slovenije, kjer je imel intervju in tolmača, da je lahko vse razložil. Prstne odtise je v Republiki Hrvaški dal, ker ga je bilo strah, da bi ga poslali nazaj. Ko je četrtič uspel priti čez mejo, je prišel do nekega mesta, kjer je zaradi strahu, da ga ne bi dobila policija, prespal pod drevesi. Zjutraj je šel v mesto, da bi našel avtobus. Ker ga ni bilo, je pot nadaljeval peš in po dvajsetih kilometrih ga je prijela policija. Odpeljali so ga na policijsko postajo, od 8. do 18. ure ni dobil hrane, nato pa so mu dali za podpisati nek dokument in ga s tovornjakom odpeljali na nek kraj, kjer so mu vzeli prstne odtise. Nato so mu dali nek dokument in ga napotili v Zagreb. Tam je iskal kraj, kjer bi lahko prespal in se umil. V Zagrebu je bil dve noči, potem pa je odšel v Republiko Slovenijo. Tožnik je še povedal, da je postopek na policijski postaji potekal v angleškem jeziku, ki ga govori, da celotnega postopka na policijski postaji ni razumel, saj ni vedel, da to pomeni, da vlaga prošnjo za mednarodno zaščito. Obstaja namreč še en postopek, ko ti policija da dokument, da moraš v sedmih dneh zapustiti državo. Skupina, ki je prečkala reko s čolnom, mu je pokazala ta dokument. Na vprašanje uradne osebe, kam ga je napotila policija, je tožnik odgovoril, da so mu pokazali, kje je postaja, da bo lahko odšel v Zagreb v zbirni center, vendar sam ni želel tja, ker ga je bilo strah, da ga bodo priprli. Njegove znance so priprli za sedem dni, potem pa so jih vrnili v Bosno in Hercegovino. Na vprašanje uradne osebe, ali je vedel, kaj je pisalo na dokumentu, ki ga je dobil, glede na to, da je prepoznal dokument, na katerem je pisalo, da mora oseba zapustiti Republiko Hrvaško v sedmih dneh, je tožnik odgovoril, da so mu za ta dokument prijatelji dejali, da morajo zapustiti državo v sedmih dneh, svojih dokumentov pa ni razumel, ker so bili napisani v hrvaškem jeziku. V nadaljevanju je pojasnil, da za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški izrecno ni zaprosil. Po oddaji prstnih odtisov ni imel več stika s policijo. V Republiki Hrvaški je vse skupaj preživel eno noč in en dan. Bil je v nekem hotelu, kjer je imel težave, ker ni imel osebnih dokumentov. Pokazal je ponarejen potni list, vendar ni imel vize, a so mu nekako dovolili, da je tam prespal eno noč. Na vprašanje uradne osebe, ali je imel v času bivanja v Republiki Hrvaški kakršnekoli težave s strani državnih organov, je tožnik odgovoril, da je policija vsakokrat, ko je želel priti v državo, z njim grdo ravnala. Ko je prečkal mejo in mu je bilo hladno, je želel nekam na kavo, vendar so ga pregnali iz lokala. Na vprašanje, ali so uradne osebe oziroma druge osebe z njim ravnale poniževalno ali nečloveško, je odgovoril nikalno ter, da je bil njegov cilj le prečkati Republiko Hrvaško. Toženka še povzame, da je tožnik na vprašanje uradne osebe, ali meni, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, odgovoril, da je v Republiki Sloveniji policija z njim korektno postopala, v Republiki Hrvaški pa temu ni bilo tako. Ko je skušal drugič prečkati mejo, je bilo zelo hladno. Z njimi je bil starejši človek, ki je imel astmo. Prosili so, naj poskrbijo zanj, vendar niso. V Bosni in Hercegovini so prosili za pomoč zanj, saj ni mogel več hoditi. V nadaljevanju je tožnik izjavil, da drugih ugovorov v zvezi z vrnitvijo v Republiko Hrvaško nima, vendar pa vrnitev tja kategorično zavrača, saj meni, da bi morali za ljudi, ki se selijo zaradi tega, da zaprosijo za mednarodno zaščito, obstajati vsaj minimalni standardi ravnanja z njimi.

5. Toženka je ugotovila, da tožnikova izjava, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker ga policisti tam niso primerno obravnavali, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za azilni in ne za policijski postopek. Toženka še izpostavlja, da je bil tožnik, ko je bil obravnavan s strani hrvaške policije, več kot očitno tujec in ga je policija obravnavala kot osebo, ki se nelegalno nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. Zato po oceni toženke policijsko obnašanje do tožnika ne dokazuje nečloveškega in poniževalnega ravnanja do tožnika, ki je v dublinskem postopku. Toženka se v zvezi s policijskim postopkom sklicuje na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom na Hrvaškem to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Toženka je po ugotovitvi, da je tožnik jasno izjavil, da v azilni dom ni bil nastanjen, da po končanem postopku na policijski postaji stika s hrvaškimi policisti ni imel, prav tako pa ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, saj po svoji volji niti ni prišel do sprejemnega centra, kjer bi imel kot vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito pravico do namestitve, da vse trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, po oceni toženke ne dokazuje, da bodo tožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško dublinskem postopku kršene človekove pravice oziroma, da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Toženka je še izpostavila, da tožnik od trenutka, ko je dal svoje prstne odtise, niti s policijo niti z drugo uradno osebo ni imel nobenih težav.

6. Toženka je v zvezi s tožnikovo izjavo, da so ga policisti na policijski postaji zaprli v neko sobo, kjer je bil od osme ure zjutraj do šeste ure popoldne brez hrane, pojasnila, da je šlo v konkretnem primeru za izvedbo predhodnega postopka, ki pa lahko, glede na število obravnavanih oseb, traja tudi cel dan, da je treba postopek speljati z vsako polnoletno osebo individualno, zato je jasno, da ne more biti hitro končan, še posebej, če je bila skupina velika. Toženka je pojasnila, da iz osebnega razgovora izhaja, da je tožnik vedel, da njegov dokument ni bil takšen, kot so bili tisti od njegovih prijateljev, na katerih je pisalo, da morajo Republiko Hrvaško zapustiti v sedmih dneh. Po oceni toženke je evidentno, da je bilo tožniku pojasnjeno, naj se po tem, ko je na policijski postaji oddal prstne odtise, zglasi v azilnem domu v Zagrebu, prav tako mu je bila pojasnjena pot do tja. Tožnikov postopek je tekel v jeziku, ki ga tožnik razume, v primeru predaje pa bo imel v sklopu pravic, ki jih imajo tožniki v dublinskem postopku, vsekakor zagotovljenega tolmača. Tožnikovo željo, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, je toženka ocenila kot nerelevantne. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito namreč obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja lII za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

7. V zvezi s strani tožnikovega pooblaščenca predloženimi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki je vključeval več člankov1, je toženka ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške.

8. Poročilo Amnesty International za Republiko Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, kar pa v tem konkretnem primeru ne velja, saj je iz EURODAC rezultatov in ostalih navedb v zvezi z obravnavo tožnika razvidno, da je tožniku dostop do mednarodne zaščite vsekakor bil omogočen. Toženka je pojasnila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo namreč na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

9. V zvezi s s strani tožnika izpostavljenimi sodbami in postopki pred nacionalnimi sodišči je toženka pojasnila, da gre pri tem za odločitev v konkretnem primeru, pri čemer pa niti ne gre za končno odločitev o prekinitvi transferja, temveč le za začasno prekinitev predaje osebe in za dovoljenje za vložitev pritožbe. Po oceni toženke je treba opozoriti, da prosilca v Republiki Hrvaški, kot tudi v vseh ostalih državah članicah Evropske unije, azilni postopek varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler le ta ni pravnomočno končan. Prosilci so torej lahko v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočno končanem postopku za priznanje mednarodne zaščite, v kolikor bo seveda njihova prošnja zavrnjena.

10. V zvezi s tako imenovanimi "push-backi", ki označujejo sistemsko nezakonito vračanje migrantov v sosednjo državo, je toženka ocenila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za pridobitev mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. "Push-backi" v predloženih sodbah se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru.

11. Toženka je v zvezi s sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, poudarila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški, raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Toženka je še s sklicevanjem na drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III izpostavila, da V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. Dublinska uredba zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se v državi uporablja neposredno. Iz tega razloga mora biti prosilcu na podlagi omenjenih členov v primeru predaje v odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

12. Glede na poročili AIDA in EUAA je toženka ocenila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do postopka mednarodne zaščite. Posamezne sodbe, predložene s strani tožnikovega pooblaščenca, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Iz tega razloga pristojni organ šteje, da med Republiko slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

13. Članek, ki opisuje, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano.

14. Toženka je izpostavila, da tožnik v postopku niti ni navajal, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite kakorkoli onemogočen, je pa navedel, da v Republiki Hrvaški ni izrecno zaprosil za mednarodno zaščito. Kljub temu je v njegovem primeru policija speljala predhodni postopek. Toženka je kot pomembno ocenila, da po tem, ko je bil postopek na policiji končan, tožnik ni izpostavil nobenih ravnanj uradnih oseb, ki bi predstavljala nečloveško ali ponižujoče ravnanje. S sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022- 15 z 8. 7. 2022 je toženka ugotovil, da iz izjav tožnika ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti, ki bi nakazovale na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema ter na možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje.

15. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven, tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika, pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev posebnih jezikov. V zvezi s tem je toženka pojasnila, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, zato je ta informacija povsem nerelevantna.

16. Toženka je v zvezi z odgovorom Hrvaškega pravnega centra, izpostavila, da je sprejem dublinskih povratnikov v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje navedbe, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Dublinski povratniki so bili nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito in ni razloga, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Odgovor Hrvaškega pravnega centra po oceni toženke torej nima nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka predaj Republiki Hrvaški.

17. Toženka je s sklicevanjem na sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023 izpostavila, da ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države.

18. V zvezi s splošnim zagotovilom Republike Hrvaške, za katerega tožnik meni, da nima dokazne vrednosti, je toženka pojasnila, da je zagotovilo le dodatno potrdilo za to, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tam vsekakor primerno obravnavan, pri čemer bo imel vse pravice, ki mu jih zagotavlja dublinski postopek predaje in dostop do azilnega postopka.

19. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III in ugotavlja, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

20. Toženka je s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Poudarila je, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali.

21. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevaje, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

22. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi zadržanje izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

23. Tožnik opozarja na 2. in 3. odstavek 3. člena Uredbe Dublin III in s sklicevanjem na odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, opozarja na obveznost pristojnih organov in sodišča, da tudi v postopkih po Uredbi Dublin III v primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja.

24. Tožnik nadalje trdi, da ugotovitev toženke, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ni pravilno. S povzemanje tožnikovega osebnega razgovora2 navaja, da je toženka spregledala, da tožnik ni podal prav nobenega povoda, ki opravičeval neprimerno ravnanje hrvaških organov.

25. Ponavlja, da je predložil 3 sklope informacij in meni, da sklop 1 informacij dokazuje, da Hrvaška načrtno onemogoča prosilcem za mednarodno zaščito, dostop do azilnih postopkov; sklop 2 informacij predstavlja več odločitev nacionalnih sodišč po različnih državah, ki so preprečila vračanja na Hrvaško in postopkih pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil; Sklop 3 informacij pa se nanaša na nasilje hrvaških policistov do prosilcev za azil in tujcev. Tožnik meni, da navedene informacije vzpostavljajo utemeljeno domnevo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki, ki se najbolj jasno kažejo v obliki sistematičnega onemogočanja dostopa do azilnega postopka. Izrecno opozarja na štiri predložene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, večje število sodb nacionalnih sodišč drugih držav EU, poročilo Evropskega odbora za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT), poročilo organizacije ECRE (AIDA), poročilo organizacije Amnesty International in druga. Tožnik v tožbi povzema tudi odgovor HPC, povzema informacije AIDA iz leta 2022, pojasnilo Švicarskega sveta za begunce, in poudarja, da je stališče Švicarskega sveta izrazito odklonilno do vračanja ljudi na Hrvaško.3 Tožnik meni, da je glede na navedena najbolj aktualna stališča in pojasnila navedenih organizacij jasno, da utemeljevanje dopustnosti dublinskih predaj na podlagi starih mnenj in pojasnil navedenih organizacij ni mogoče. 26. Tožnik v tožbi povzema tudi informacije EUAA iz leta 2022 in informacije AIDA iz leta 2021 in v zvezi z Nizozemsko izpostavlja, da je v vmesnem času tudi Nizozemska prekinila vračanja na Hrvaško, kot je razvidno iz posodobitve informacije toženke stranke AIDA iz junija 2023. Nadalje navaja, da je 13. aprila 2022 nizozemski oddelek za upravnosodno pristojnost Državnega sveta odločil, da mora IND opraviti nadaljnjo raziskavo glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki so premeščeni na Hrvaško v skladu z Dublinsko Uredbo III. Minister za migracije je zato 30. maja 2022 sporočil, da do zaključka te raziskave ne bodo izvedeni nobeni dublinski transferji na Hrvaško. Tožnik navaja, da je pojasnil tudi, zakaj zagotovilom hrvaških organov (glede na dokumentirane kršitve človekovih pravic in prikrivanje tovrstnih ravnanj) ni mogoče zaupati. Tožnik zato meni, da informacije toženke utemeljujejo domneve, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ne morejo ovreči. 27. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, ki naj odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Navaja, da v kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Republiki Hrvaški, kjer bi bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP in bi mu nastala težko popravljiva škoda (tožnik se glede tega v celoti sklicuje na navedeno tožbeno argumentacijo in dokaze). Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna in glede na to, da tožnik v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Konvencije nima očitno neutemeljenega zahtevka, mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije. Tožnik izpostavlja, da bi mu bila, v primeru, da bi bil predan Republiki Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, kršena tudi pravica do sodnega varstva. Vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja namreč ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel, še posebej v luči informacij, da Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo in BiH. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo tudi, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve o tej zadevi.

_Trditve toženke_

28. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Poudarja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da se je opredelila do vseh navedb tožnika in se sklicuje na obrazložitev v omenjenem sklepu. Toženka ponavlja, da tožnik v postopku ni navajal kakšnih posebnih osebnih okoliščin, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški, zato toženka meni, da je prošnjo za mednarodno zaščito upravičeno zavrgla in pravilno odločila, da je za obravnavo njene prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

29. Toženka še ponavlja, da vse predložene informacije, ki se nanašajo na tako imenovane "push-backe" in sistematično onemogočanje dostopa do azilnega postopka za prosilce, ki so predani Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, ne veljajo in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu. Izpostavlja, da je iz konkretnega zagotovila, ki ga je toženka pridobila s strani pristojnega organa Republike Hrvaške, da bo v primeru predaje omogočena obravnava tožnikove prošnje v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjena v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Ponavlja, da iz informacij izhaja, da se t. i. sistematično onemogočanje dostopa do azilnega postopka nanaša izključno na tujce, ki ilegalno prečkajo državno mejo in ne na prosilce za mednarodno zaščito.

30. Toženka ponavlja, da odgovora Hrvaškega pravnega centra ne šteje za relevantno informacijo, saj dejstvo, da organizacija ni prisotna v sprejemnem centru nikakor ne more pomeniti, da se je za dublinske povratnike karkoli spremenilo v zvezi z dostopom do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Omenjeni odgovor torej ne more imeti nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka predaj Republiki Hrvaški. Takšna poročila, kot je poročilo AIDA, imajo po mnenju toženke veliko težo in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena.

31. V zvezi z mnenjem Švicarskega sveta za begunce, opozarja, da je bistveno, da Švicarska konfederacija predaj Republiki Hrvaški ni ustavila. V zvezi s strani tožnika navedenimi sodbami toženka ponavlja, da je šlo za odločitve v konkretnih primerih, ko se je sodišče zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin odločilo, da se predaje ne bodo opravile. Predaje prosilcev Republiki Hrvaški se namreč iz držav članic Evropske unije izvajajo ves čas kontinuirano. Prav tako gre, kakor navaja tožeča stranka, v primeru Nizozemske le za začasno prekinitev predaj Republiki Hrvaški, dokler ne bo zaključena raziskava glede položaja prosilcev, predanih tej državi. Toženka ponavlja in poudarja, da je s strani pristojnega organa Republike Hrvaške pridobila konkretno zagotovilo, da bo tožniku v primeru predaje omogočena obravnava prošnje v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.

**K I. točki izreka**

32. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-1297/2023 in tožnika zaslišalo.

Tožba ni utemeljena.

33. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

34. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

35. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)4, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

36. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv5, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil6 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,7 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje8. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.9

37. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem še preden je vložil Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, da je tožnik ob vložitvi Prošnje predložil potni list Republike Gvineje Bissau št. ..., izdan ... 2021 pri Ministerio da Adm Interna, z veljavnostjo do ... 2026, za katerega je izjavil, da je lažen in da ni državljan Gvineje Bissau in da v potnem listu ni navedeno njegovo pravo ime. Ni sporno, da je bil tožnik 25. 2. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna Republika Hrvaška.

38. Neutemeljen je namreč tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik to tožbeno navedbo utemeljuje s povzemanje v upravnem postopku s strani tožnika predstavljenih informacij, ki po tožnikovi oceni dokazujejo, da obstajajo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Sodišče ugotavlja, da se je do vseh, tudi s strani tožnika predloženih informacij, v celoti in opolno opredelila že toženka v izpodbijani odločbi. Tožnik ne konkretizira, kot je mogoče smiselno povzeti, morebitne pomanjkljivosti dokazne ocene toženke. Zgolj tožbeno ponavljanje upravnega postopka, brez konkretizacije tožbenih razlogov, tožbe ne utemeljuje. V zvezi z opozorilom tožnika, kaj vse je predložil v upravnem postopku, sodišče pojasnjuje, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je toženka vse v tožbi ponovljene dokaze pri svoji odločitvi upoštevala in se do vseh, tudi v tožbi izpostavljenih informacij, tudi opredelila.

39. Nedokazana je tožbena trditev, da naj bi iz tožnikove izpovedi in priloženih informacij o stanju na Hrvaškem izhajalo, da posameznikom na Hrvaškem sistematično onemogočajo pravico do dostopa do azilnega postopka, ter da naj bi bile tam osebe izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da ni sporno, da se tožnik v azilnem domu po lastni volji ni nastanil in kontaktov z uradnimi osebami v azilnem domu sploh ni imel. Tožnik sam pove, da je imel slabe izkušnje v zvezi s postopki, ki so jih vodili glede nezakonitega prehoda meje policisti, po oddaji prstnih odtisov pa s policisti ni imel več kontakta. Toženka je po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikovo željo, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, kot nerelevantno s sklicevanjem na Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito namreč obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Pravilno je tudi pojasnila, da si prosilec namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

40. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka:**

41. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

42. Toženka ne prereka navedb tožnika, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda in da bila kršena pravica do sodnega varstva, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Toženka ne prereka navedb, da bi v primeru, če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se tožnik v času odločanja ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, to pomenilo tudi, da ne bi več mogel izkazovati pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

43. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI:DE:VGBRAUN:2022:0225.2B27.22.00,GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Tožnik povzema, da je povedal, da so na Hrvaškem policisti z njim grdo/neprimerno ravnali in so ga tri krat pregnali iz države. Odvzeli so mu vse, med drugim tudi telefon. Ko mu je le uspelo vstopiti na Hrvaško je bil 10 ur zaprt brez hrane, nato pa so mu brez pojasnil dali v podpis nek dokument ter vzeli prstne odtise. Vse je potekalo brez tolmača. 3 "...Švicarski svet je opozoril na problem različnih sodnih praks in na podlagi informacij o vrnitvi prosilcev iz Hrvaške v tretje države tudi priporočil izogibanje predaji prosilcev Republiki Hrvaški ter poudaril pomen pridobitve individualnih jamstev pri izvedbi predaje...". 4 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 5 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 6 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 7 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 8 C-411/10 (88. točka). 9 Prav tam, 94. točka.