Jedro

Ker tožnik v tožbi ne izpodbija, da zapisnik ni sestavljen v skladu s 1. odstavkom 78. člena ZUP, je treba v obravnavanem primeru šteti, da je tožnik podal izjavo, kot je navedena v zapisniku, in v kateri je navedel dejstva v zvezi z gradnjo spornega objekta.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je izpodbijano odločbo izdala na podlagi 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in z njo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi nadaljnjo gradnjo lesenega objekta za občasno bivanje tlorisa 4,35 m x 4,35 m, s tlakovanjem, vse na zemljišču parc. št. 400 k.o. ..., in da v postavljenem roku na svoje stroške odstrani sporni objekt ter vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica pri inšpekcijskem pregledu 27. 8. 2009 ugotovila, da je na navedenem zemljišču ob enojnem kozolcu zgrajen sporni objekt. Pri pregledu je bil navzoč tudi investitor A.A., ki je povedal, da je na istem mestu stala lopa, ki jo je odstranil in na temeljih prej obstoječega objekta spomladi 2009 zgradil spornega. Predložil je tudi lokacijsko informacijo z dne 14. 5. 2009, ki se nanaša na obnovo lope in stoga, ter povedal, da je lastnica zemljišča B.B., on pa ima pravico razpolaganja z njim. Na podlagi te izjave in ugotovitev pregleda je upravni organ ocenil, da lesenega objekta za občasno bivanje s tlakovanjem okolice po določbah Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba) ni mogoče šteti za enostavni objekt. Med njimi je sicer naveden senik, vendar obravnavani objekt nima videza senika in se tudi ne uporablja za spravilo sena. Zato ga je treba šteti za manj zahteven objekt v skladu s 3. členom Uredbe. Ker v danem primeru ne gre za obnovo legalno zgrajenega objekta, ampak za postavitev popolnoma novega objekta na mestu prej obstoječega, za kar pa zavezanec nima gradbenega dovoljenja, je upravni organ izrekel inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil, med drugim tudi ugovor o površno sestavljenem zapisniku in o nepravilnostih v njem. Pritožbeni organ v zvezi s tem poudarja, da tožnik na sestavljeni zapisnik ni imel pripomb in ga je tudi podpisal, pri čemer pa niti ne pove, katere nepravilnosti so v njem in kaj naj bi bilo površno zapisano. Neutemeljena je tudi njegova navedba, da dejansko stanje, ki izhaja iz zapisnika, ni pravilno ugotovljeno. Tožnik namreč na tako ugotovljeno dejansko stanje ni imel nikakršnih pripomb. Če mu zapisnik ni bil dan na inšpekcijskem pregledu, to ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bila izpodbijana odločba nezakonita. Stranka v inšpekcijskem postopku ima namreč v skladu z 82. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pravico pregledovati dokumente zadeve in jih prepisati ali preslikati na svoje stroške. Upravni organ pa dokumentov zadeve ni dolžan pošiljati stranki. V obravnavanem primeru tudi ne gre za obnovo objekta, saj je bil prejšnji objekt odstranjen – tudi če je novi objekt postavljen na iste temelje, ne gre za obnovitvena dela, saj se obnavlja le obstoječi objekt. Upravni organ druge stopnje je kot nedovoljeno pritožbeno novoto ocenil trditev, da je bil sporni objekt grajen v letu 2007 in ne spomladi 2009. Enako velja tudi glede navedbe, da je investitorka B.B. Po njegovem mnenju tako investitorstvo kot leto gradnje izhajata iz že navedenega zapisnika.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da iz zapisnika z dne 27. 8. 2009 nedvoumno izhaja, da je lastnica nepremičnine parc. št. 400 k.o. ... B.B., ki je tudi v celoti investitorka gradnje spornega objekta. V tem zapisniku tožnik s svojimi navedbami le potrjuje, da je on osebno izvajal dela na objektu, ne pa tudi, da je investitor, kar kaže tudi dejstvo, da v zapisniku ta termin ni nikjer uporabljen. Tožniku na kraju samem ni bilo izrecno predočeno, da se ga obravnava kot investitorja, ampak je inšpektor zgolj spraševal, kdo je postavil objekt. Tožnik ni nikoli izjavil, da je postavitev objekta tudi investiral. Če bi ga inšpektor to vprašal, bi to izrecno zanikal, saj je objekt postavil na zahtevo B.B., ki je bila tudi lastnica prejšnjega objekta in je bil tožnik le izvajalec del. Nadalje je napačen zaključek, da se je obnova začela spomladi leta 2009. Drži, da je izvajal dela tudi spomladi 2009, vendar pa jih takrat ni začel izvajati. Obnova se je dejansko začela v letu 2007. Tudi v samem zapisniku ni nikjer nedvoumno opredeljen začetek del, o tem tožnik tudi ni bil vprašan, zaradi česar njegovih navedb ni mogoče šteti za novoto, kot to meni drugostopenjski organ. Ker v času, ko so se začela dela, Uredba še ni veljala, tožnik meni, da gradbeno dovoljenje za tak objekt ni bilo potrebno. Sporno je tudi stališče pritožbenega organa, da so vse tožnikove navedbe, ki jih ni v zapisniku, pritožbena novota. Iz zapisnika je namreč razvidno, da tožnik ni bil poučen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze, ki so v njegovo korist in da teh v nadaljnjem postopku ne bo mogel navajati. Ker je prava neuka stranka, ne razlikuje med termini, kot so npr. investitor, izvajalec, obnova, gradnja... Zato je mogoče zaključiti, da ne gre za novote, ki jih drugostopenjski organ in tudi sodišče ne bi smelo upoštevati. Napačen je zaključek, da gre za objekt, ki je namenjen začasnemu bivanju. Objekt je namenjen shranjevanju orodij, miza in omara sta mišljena kot pripomoček za shranjevanje orodij in siceršnje delo, kavč pa zgolj kot dodatna odlagalna površina. To stališče potrjuje tudi dejstvo, da objekt nima sanitarij, ki so nujne za bivanje v njem. V zaključku še navaja, da ni nikoli izjavil, da je odstranil stari objekt, zato je tak zaključek prvostopenjskega organa napačen. Dejstva, da je na istem mestu stala prej lopa in da je sporni objekt postavil na obstoječih temeljih, po njegovem ni mogoče enačiti z odstranitvijo objekta. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se je v zadevi najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožnik v zadevi pravilno obravnavan kot investitor nelegalne gradnje in s tem inšpekcijski zavezanec. Sam namreč zatrjuje, da je bil le izvajalec naročila s strani zemljiškoknjižne lastnice B.B. Sodišče v zvezi s tem najprej ugotavlja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu 27. 8. 2009, ki se nahaja v upravnih spisih, razvidno, da je tožnik ob tej priliki povedal, da je bila na tem mestu prej lopa, da je objekt postavil na temeljih obstoječega objekta, da je dela izvajal letos spomladi (2009 – opomba sodišča), da je pred pričetkom del pridobil lokacijsko informacijo z dne 14. 5. 2009, po kateri se zemljišče nahaja v varovanem območju kmetijskih zemljišč, izdana pa je bila za obnovo lope in stoga, in da ima na zemljišču pravico razpolaganja. Zapisnik s temi navedbami je bil tožniku prebran, na njegovo vsebino oz. sestavo ni imel pripomb in ga je podpisal, s čimer so bile izpolnjene zahteve iz 1. odstavka 78. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) o potrebnih dejanjih pred sklenitvijo zapisnika. Ker tožnik v tožbi ne izpodbija, da zapisnik ni sestavljen v skladu z določbami ZUP, ga je treba v skladu z določbo 1. odstavka 80. člena ZUP šteti kot javno listino, ki dokazuje potek in vsebino dejanj v postopku in vsebino danih izjav. Povedano pomeni, da je treba v obravnavanem primeru šteti, da je tožnik podal izjavo, kot je navedena v zapisniku, in v kateri je navedel dejstva v zvezi z gradnjo spornega objekta. Niti po ZUP niti po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 in naslednji; ZIN) zapisnika ni treba pošiljati stranki, ki je bila navzoča pri dejanju. Zato so v tožbi izražena stališča, ki izhajajo iz kasneje poslanega zapisnika tožniku, za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembna.

Na podlagi jasnosti tožnikovih navedb po mnenju sodišča ni bilo razloga, da bi upravni organ še nadalje raziskoval dejansko stanje in ugotavljal dejstva v smeri investitorstva, še zlasti ne iz razloga, ker se kot investitor po določbi 4.1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1 šteje tudi oseba, ki sama izvaja gradnjo, in ob dejstvu, da je tožnik zatrdil, da ima pravico razpolaganja z zemljiščem. Zakaj v teh okoliščinah ni povedal, da je gradil po naročilu zemljiškoknjižne lastnice B.B. oz. zakaj se mu ni zdelo pomembno, da opozori na to, tožnik v pritožbi ni pojasnil, zato je drugostopenjski upravni organ to dejstvo utemeljeno štel za nedovoljeno pritožbeno novoto po 3. odstavku 238. člena ZUP. Sklicevanje na to, da je prava neuka stranka, namreč ne more biti upošteven razlog glede njegovih navedb, na kakšen način je bil dejansko udeležen pri gradnji spornega objekta. Zato, kot rečeno, v času inšpekcijskega pregleda tudi po mnenju sodišča niso bile podane nobene okoliščine, ki bi od upravnega organa terjale, da ugotavlja prispevek lastnice zemljišča pri gradnji oz. odnos med njo in tožnikom, ki je po - lastnih navedbah - gradil, pred tem pridobil lokacijsko informacijo in se skliceval na pravico razpolaganja s tem zemljiščem. Zato je v celoti neutemeljena tudi tožbena trditev, da iz zapisnika nedvoumno izhaja to, da je B.B. investitorka gradnje spornega objekta. Na to pa samo po sebi ne more kazati niti lastništvo zemljišča, saj je mogoče graditi tudi na tujem zemljišču, če s tem soglaša njegov lastnik. Glede na navedeno je neutemeljeno tožnikovo stališče, da prvostopenjski organ ni pridobil vseh podatkov, potrebnih za pravilno odločitev.

Glede na definicijo v že omenjeni določbi ZGO-1, po kateri je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objekta, ali ki jo sam izvaja, dejstvo, s čigavimi oz. na kakšen način pridobljenimi sredstvi se gradi, ni odločujoče za ugotovitev, koga šteti za investitorja gradnje.

Neutemeljeni so tudi tožbeni ugovori glede časa gradnje. Ker je tožnik izjavil, da je pred pričetkom del pridobil lokacijsko informacijo z dne 14. 5. 2009, je logičen sklep, da se je gradnja začela po njeni pridobitvi, torej spomladi 2009. Zaradi tega je upravni organ pravilno uporabil določbe Uredbe (Uradni list RS, št. 37/08), ki je začela veljati 15. 5. 2008. Zakaj je tožnik v pritožbi in sedaj tudi v tožbi navajal drug datum začetka gradnje, ni pojasnil v nobenem od pravnih sredstev. Glede na navedeno je pravilno stališče drugostopenjskega upravnega organa, da gre tudi v tem primeru za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je ni mogoče upoštevati niti v tem upravnem sporu. Po določbi 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) stranka tudi v upravnem sporu ne sme navajati dejstev, če je imela to možnost v postopku pred izdajo akta.

Upravni organ prve stopnje je v svoji odločbi ugotovil, da je objekt namenjen občasnemu bivanju. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v zapisnik z dne 27. 8. 2009, navedeno temelji na ugotovitvah ogleda, saj je v zapisniku navedeno, da je v objektu oprema za občasno bivanje (miza, kavč, omara) in da objekt nima sanitarij. Na ta zapis tožnik ni imel pripomb, tej ugotovitvi pa ni oporekal niti v pritožbi. Tožbena trditev, da ne gre za objekt, ki je namenjen občasnemu bivanju, je zato nedovoljena tožbena novota v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Za odločitev v zadevi so pravno nepomembne tudi trditve, da tožnik ni odstranil starega objekta. Dejstvo je, da je zgradil nov objekt, za kar bi moral po določbi 1. odstavka 3. člena ZGO-1 pridobiti gradbeno dovoljenje, s katerim pa ne razpolaga. V primeru gradnje novega objekta tudi ni mogoče govoriti, da gre za obnovo, saj se ta pojmovno lahko nanaša oz. izvaja le na obstoječem objektu. Zato je pravilen zaključek upravnega organa, da v obravnavanem primeru ne gre za obnovo legalno zgrajenega objekta, to je nekdanje - na istem mestu stoječe - lope.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

V zadevi je odločilo brez glavne obravnave (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1), saj tožnik v tožbi navaja le tista dejstva, ki jih sodišče v tem postopku ne more upoštevati, saj gre za tožbene novote (vprašanje investitorstva in posledično statusa inšpekcijskega zavezanca, čas graditve, namembnost objekta) oz. za dejstva, ki niso pomembna za odločitev (da je tožnik odstranil stari objekt).