Jedro

Ker je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva 1. odstavek 26. člena ZVV, tudi po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način. Zaradi navedenega je bilo ugotavljanje dejanskega stanja upravnih organov po kriteriju iz 141. člena TZPIZ nepotrebno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote A., Oddelka za občo upravo, št. ... z dne 21.09.2005, s katero ni bilo ugodeno zahtevku tožnice za priznanje statusa vojnega veterana in pravice do zdravstvenega varstva. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na dejansko in pravno podlago prvostopne odločbe, v kateri prvostopni organ navaja, da je tožnica zahtevala priznanje statusa vojnega veterana kot oseba, ki je bila v času svojega delovanja med narodnoosvobodilno vojno (v nadaljnjem besedilu: NOV) mlajša od 15 let. Po določbi 3. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95 in 108/99, v nadaljnjem besedilu: ZVV) je vojni veteran tudi borec in drug udeleženec NOV Slovenije, ki mu je čas udeležbe v NOV do dne 15.05.1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju ali mu je bilo na tej podlagi podeljeno državno odlikovanje, oziroma, ki udeležbo v NOV Slovenije dokaže z drugo javno listino. Po določbi 1. odstavka 26. člena ZVV oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana, dokazuje okoliščine za priznanje vojnega veterana z odločbo o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbo o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, z vojaško knjižico ali z odločbo oziroma potrdilom pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali z drugo javno listino. Tožnica v predmetnem postopku ni predložila nobenega ustreznega dokaza, zato je prvostopni organ po stališču tožene stranke pravilno presodil tudi vse ostale izvedene dokaze in tožničin zahtevek zavrnil. Tožnica vlaga tožbo smiselno iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in v njej ponavlja pritožbene navedbe, da se ne strinja z mnenjem Območnega združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 24.08.2005, da so bile osebe rojene po letu 1936 v času NOV premlade, da bi lahko bil obseg dela in pomembnost nalog v tistem času na takšni ravni, da bi jim bilo mogoče priznati posebno (pokojninsko) dobo iz naslova sodelovanja v NOV in posledično s tem status vojnega veterana. Tožnica poudarja, da je bil njen oče aktivist in glavni tajnik v vasi, zato so se v njihovi hiši opravljale zelo pomembne naloge in je bila tudi sama, ne glede na njeno starost, aktivno vključena v opravljanje le-teh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz pravnih in dejanskih razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, udeležbe ni prijavil. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 1.1.2007 začel veljati nov Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljnjem besedilu: ZUS-1), ki v 104. členu določa, da se za postopke, ki so v teku ob uveljavitvi tega zakona, uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odl. Ustavnega sodišča, v nadaljnjem besedilu: ZUS), razen izjem, ki so določene v členih od 105. do 107. člena ZUS-1. Tožba ni utemeljena.

Sodišče ocenjuje, da sta se tako prvostopni kot tudi drugostopni organ v konkretnem primeru pravilno sklicevala na določbe ZVV. Po določbi 3. alineje 2. člena ZVV je vojni veteran tudi borec in drug udeleženec NOV Slovenije, ki mu je čas udeležbe v NOV do dne 15.05.1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju ali mu je bilo na tej podlagi podeljeno državno odlikovanje, oziroma, ki udeležbo v NOV Slovenije dokaže z drugo javno listino. Med strankama ni sporno, da tožnici sodelovanje v NOV Slovenije v letu 1944 in 1945 ni bilo priznano v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju, saj ji je uveljavitev posebne dobe preprečeval 162. člen Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64, v nadaljnjem besedilu: TZPIZ), po katerem se v pokojninsko dobo ne štejejo obdobja dela in ne obdobja, ki se sicer štejejo v posebno dobo, če so to obdobja, ki jih je zavarovanec dopolnil do 15. leta starosti (tožnica je rojena dne 14.08.1937). Nadalje sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnica med postopkom zatrjevala, da bi ji bilo na podlagi njene udeležbe v NOV podeljeno kakšno državno odlikovanje, zato bi morala skladno z določbo 3. alineje 2. člena svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovati z drugo javno listino. Na podlagi katerih javnih listin se lahko dokazuje okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana pa določa 1. odstavek 26. člena ZVV. Tožnica bi morala po presoji sodišča glede na dejstvo, da nima odločbe na podlagi katere bi ji bila udeležba v NOV priznana v pokojninsko dobo, udeležbo v NOV dokazovati z vojaško knjižico, z odločbo ali potrdilom pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali z drugo javno listino. Ker pa je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva 1. odstavek 26. člena ZVV, tudi po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način in je zato upravni organ njen zahtevek utemeljeno zavrnil (primerjaj npr. sodbi Upravnega sodišča RS opr. št. U 1687/2003 z dne 7.6.2004 in opr. št. U 814/2004 z dne 12.12.2005). Ker zakon jasno določa dokazna sredstva s katerimi lahko stranka dokaže svojo udeležbo v NOV Slovenije kot podlago za pridobitev statusa vojnega veterana, je bilo ugotavljanje dejanskega stanja upravnih organov po kriteriju iz 141. člena TZPIZ nepotrebno. Niti izpovedbi prič niti mnenja Območnega združenja borcev in udeležencev NOB A. z dne 24.08.2005 ni moč šteti za odločbo ali potrdilo državnega organa ali nosilca javnega pooblastila, oziroma za drugo javno listino, zato so tudi tožbene navedbe v zvezi z mnenjem Območnega združenja borcev in udeležencev NOB, pravno nepomembne v konkretni zadevi. Iz upravnih spisov in tožbe pa je razvidno, da tožnica tekom celotnega postopka odločanja (upravnega in sodnega) v predmetni zadevi ni navajala dejstev in predlagala dokazov, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila kdaj izdana kakšna javna listina, ki bi skladno z določbami ZVV utemeljevala podelitev statusa vojnega veterana tožnici.

Tožnica je v tožbi predlagala, da sodišče zasliši priči B.B. in C.C., ki bi izpovedali o intenzivnosti tožničinih aktivnosti med NOV. Sodišče je že zgoraj obrazložilo, da navedena dejstva v predmetnem postopku niso pravno pomembna, zato dokaznemu predlogu ni ugodilo in je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 (v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1) sodilo na seji.

Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (v zvezi z 2. odstavkom 105. člena ZUS-1) po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.