Jedro

Sodišče je ugotovilo, da sta prvo- in drugotožena stranka ravnali v nasprotju s pravili, ki so zapisana v Zakonu o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. SRS, št. 1/87), ker nista zagotovili opreme in naprav, ki bi omogočale varno obratovanje kopališča, ustrezno označitev nevarnosti, ki grozijo kopalcem, ter nista vzdrževali reda oz. izvajali prepovedi, ki jih morajo upoštevati kopalci. Natančno je pojasnilo, da bi moral upravljalec kopališča privezovati senčnike in tako preprečiti poletavanje senčnikov z včasih tudi nezaščitenimi kovinskimi konicami.

Ker sta prvo- in drugotožena stranka povzročili nevarnost s tem, da na kopališčih, ki sta ju upravljali vsaka zase, nista zagotovili ustrezne varnosti kopalcev in ker meja med kopališčema ni bila označena (čeprav bi morala biti po določilu 3. člena Zakona o varnosti v urejenih kopališčih), sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da sta toženi stranki delovali povezano in da sta nerazdelno odgovorni za škodo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodba višjega sodišča spremeni v delu, s katerim je bilo ugodeno pritožbama prvo- in drugotožene stranke ter je bila odškodnina znižana za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem za 600.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 3.000.000 tolarjev, tako da se delno vzpostavi prva sodba in morajo: - vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožeči stranki 379.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.3.1997 do plačila; - prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno plačati tožeči stranki še 19.020.500,00 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.3.1997 do plačila.

Spremeni se tudi izrek o pravdnih stroških, tako da morajo tožene stranke povrniti tožnici pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in sicer: - vse tri tožene stranke nerazdelno 1.584.549,00 SIT, - prvotožena in drugotožena stranka nerazdelno še 1.194.012,00 SIT (razliko med 2.778.561 in 1.584.549) in - prvotožena stranka sama še 80.212,00 SIT; vse z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 14.3.1997 do plačila, v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Sicer se neutemeljena revizija tožeče stranke zavrne, reviziji prvotožene in drugotožene stranke pa se v celoti zavrneta kot neutemeljeni.

Prvotožena in drugotožena stranka morata povrniti tožnici stroške revizijskega postopka v znesku 95.328,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 22.4.1999 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo dne 14.3.1997 in z dopolnilno sodbo dne 27.5.1997 pod 1. razsodilo, da morajo vse tri tožene stranke solidarno plačati tožnici 379.500 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Pod 2. je prvo- in drugotoženo stranko obsodilo še na solidarno plačilo 19.620.500 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Pod 3. je zavrnilo višji tožbeni zahtevek, pod 4. pa je odločilo še o povrnitvi pravdnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je tako odločilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica hudo telesno poškodovana med kopanjem na plaži v P., dne 18.7.1990 in da je zaradi tega trpela nepremoženjsko škodo. Za nerazdelno odgovorne je spoznalo prvo- in drugotoženo stranko zaradi malomarnega upravljanja kopališča, tretjetoženo stranko pa zato, ker sta imeli prvo- in drugotožena stranka pri njej zavarovano odgovornost, in sicer do višine zavarovanja. Ko je sodišče ugotovilo oblike in obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpela tožnica in jo bo še trpela, ji je prisodilo denarno odškodnino za strah 2.000.000 tolarjev, za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 5.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 13.000.000 tolarjev; kar je zahtevala več, pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje, ki je odločalo o pritožbah vseh pravdnih strank proti prvi sodbi, je delno ugodilo pritožbam toženih strank in je 2. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo, tako da je prvo- in drugotoženo stranko obsodilo na nerazdelno plačilo 15.620.500 tolarjev (namesto 19.620.000 tolarjev), ker je znižalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 4.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 10.000.000 tolarjev. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožnice in je spremenilo izrek o povrnitvi pravdnih stroškov. Sicer je vse pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega je odločilo tudi o pritožbenih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje so v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča pravočasno vložile revizijo: tožnica, prvotožena stranka in drugotožena stranka.

Tožnica vlaga revizijo samo zaradi premalo prisojene odškodnine in v njej izrečno navaja le razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožbenemu sodišču očita, da ni utemeljilo znižanja odškodnine. Navedlo je sicer, da glede na okoliščine primera znižuje odškodnino, toda okoliščin ni omenilo. Tožnica poudarja, da živi v Belgiji, kjer porabi za preživljanje več kot v Sloveniji in da pri prisojeni odškodnini nima nobene satisfakcije. Po njenem bi se morala slovenska sodišča približevati zakonodaji v Evropskih skupnostih in temu prilagoditi tudi merila za določanje odškodnine, saj Slovenija po bruto produktu na prebivalca celo prekaša nekatere članice Evropske unije. Dodaja, da tožnica živi v Belgiji, da bi tam lahko vtoževala škodo in da ji je treba zato priznati višjo odškodnino. Poleg tega so tudi odškodnine v Sloveniji višje od prisojene odškodnine v tožničinem primeru, ki je sedaj 70 % invalidka in je že prvo sodišče prisodilo tako nizko odškodnino, da se je morala pritožiti, sodišče druge stopnje pa je še to znižalo. Po njenem mnenju bi moralo sodišče upoštevati tudi gmotno stanje toženih strank, katerim plačilo odškodnine v vtoževanem znesku ni veliko breme.

Prvotožena stranka vlaga revizijo iz vseh treh razlogov po določilu prvega odstavka 385.člena ZPP in sicer v delu, v katerem je spremenjen in potrjen izrek v 2. točki prve sodbe in v izreku o stroških. Predlaga razveljavitev prve in druge sodbe v izpodbijanih delih in navaja, da sta tožničina starša soodgovorna za poškodbo, ker z otrokom nista zapustila plaže, ko sta videla, da veter nosi po zraku senčnike. Ker sodišči nista povzeli izpovedi tožničinega očeta, češ da je pred tem senčnik priletel v nekega moškega, jima očita bistveno kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP in meni, da se bo moralo sodišče izreči o tem, kajti roditelji, ki vidijo, da so okoliščine nevarne, morajo ukrepati in svetovati otroku, da se umakne z nevarnega območja. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v tem, da sta sodišči uporabili določilo četrtega odstavka 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Meni, da bi bili sodišči lahko ugotovili, kdo je povzročil škodo tožnici in poudarja, da je bila oškodovanka gostja drugotožene stranke in da je bila tam kupljena vstopnica za kopališče. Sodiščema očita, da sta le na splošno ugotovili, da plaža ni bila varna in da nista dovolj natančno raziskali skrbnosti dobrega gospodarja. Dodaja, da je bila njihova plaža najbolj urejena in da naziranje sodišč meji na objektivno odgovornost. Dejstvo je sicer, da senčniki niso bili pritrjeni, toda to ne omogoča sklepa, da je podana malomarnost. Ponovno opozarja tudi na kontradiktornost sodišča prve stopnje, ki hkrati ugotavlja, da je pihal blag veter in da je nosilo senčnike po zraku. Ob tem je pritožbeno sodišče navedlo, da je pihanje vetra na plaži v P. splošno znano, kar pa ni res. Revidentka očita pritožbenemu sodišču tudi to, da je presodilo listino, ki jo je v pritožbi predložila ena od strank, pri čemer je kršilo načelo kontradiktornega obravnavanja. Na koncu še navaja, da je prisojena denarna odškodnina za vse oblike škode previsoka in da bistveno odstopa od ustaljene sodne prakse in izhodišč izvedenskega mnenja, čeprav je bil izvedenec radodaren pri odmeri invalidnosti. Mlada oškodovanka je dobro okrevala in posledice niso tako hude, kot se je sprva domnevalo. Če bi jo bilo sodišče zaslišalo kot stranko, bi se prepričalo o njenih duševnih bolečinah, tako pa je sklepalo le iz listin in posrednih dokazov. Glede izreka o stroških navaja, da je nesklepčen, nepravilen in protisloven.

Drugotožena stranka izpodbija sodbo v delu, s katerim je bila obsojena na plačilo odškodnine in uveljavlja vse tri revizijske razloge po določilu prvega odstavka 385. člena ZPP. Predlaga njeno spremembo, tako da se zavrne tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki. Navaja, da se je drugostopenjsko sodišče sicer opredelilo, da gre za krivdno in ne za objektivno odgovornost, toda ob tej pravilni opredelitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo. Tako je obveljalo dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pa ni popolno. Nanj sta sodišči zmotno uporabili določilo četrtega odstavka 206. člena ZOR, ki določa solidarno odgovornost le v primeru, ko ni mogoče ugotoviti, katera izmed oseb je povzročila škodo. Toda v konkretnem primeru je drugotoženka opozarjala na element višje sile in naključja in je pritožbi priložila poročilo Hidrometeorološkega zavoda o jakosti in smeri vetra in ga je pritožbeno sodišče povzelo, kljub temu pa je pritrdilo prvemu sodišču o blagem vetru. V resnici je šlo za viharni sunek, ob katerem bi se morali tožničini starši umakniti s plaže in za katerega toženi stranki ne moreta odgovarjati. Drugotoženo stranko motita tudi ugotovitvi, da je prišlo do nesreče v bližini meje med plažama, čeprav je sodišče ugotovilo, da se je tožnica nahajala 34 m od meje s plažo drugotožene stranke; in da sodišču ni znano, od kod je priletel senčnik, ki je poškodoval tožnico, čeprav več dokazov govori za to, da je priletel iz smeri, kjer je plaža prvotožene stranke. Revidentka meni, da bi lahko odgovarjala le kot upravljalec plaže in ne kot hotelir za svoje goste, saj ne more odgovarjati za poškodbo gosta, ki preplava zaliv in se poškoduje na plaži v B., čeprav je vstopil na plažo drugotožene stranke. Dejstvo, da ni bilo fizične meje med plažama prvo- in drugotožene stranke, pripisuje prvi. Drugotožena stranka se strinja, da solidarna odgovornost ščiti oškodovanca, vandar mora imeti svoje meje. Uporablja naj se, če je možnost, da je škodo povzročila ena ali druga stranka približno enaka in ne tudi tedaj, ko vsa odločilna dejstva kažejo na odgovornost prvotožene stranke. Toženi stranki se zdi previsoka tudi prisojena odškodnina. Čeprav jo je pritožbeno sodišče znižalo, jo je premalo. Za določitev odškodnine za strah in druge oblike nepremoženjske škode bi moralo sodišče zaslišati tožnico in ker tega ni storilo, je potenciralo njene duševne motnje, saj nima težav pri izgovorjavi, čutila so normalna in socialni stik je normalen, pa tudi pri oblačenju in na stranišču je samostojna. Zato je pretirana ugotovitev 70% zmanjšanja življenjske aktivnosti in odškodnina 10.000.000 tolarjev. Na koncu še navaja, da ni pravilen izrek o stroških.

Po določilu tretjega odstavka 390. člena ZPP so bile revizije vročene ostalim pravdnim strankam, ki nanje niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, reviziji toženih strank pa nista utemeljeni.

Uvodoma je treba prvotoženi in drugotoženi stranki pojasniti, da proti odločitvi o stroških ni dovoljena revizija. Odločitev sodišča o pravdnih stroških je sklep, ki je povzet v sodbo (primerjaj 167. člen ZPP), revizija proti sklepu pa je dopustna le v primerih, ki so posebej navedeni v 400. členu ZPP. Sklep o stroških ne spada mednje, saj se je v konkretnem primeru postopek končal s sodbo in ne s sklepom.

Ko je vrhovno sodišče obravnavalo revizije proti sodbam, je ugotovilo, da sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki jih očitajo revidentke in ki bodo navedene v nadaljevanju, pa tudi materialno pravo sta nižji sodišči v glavnem pravilno uporabili, razen pravnega standarda pravične odškodnine po določilu drugega odstavka 200. člena ZOR, ki je materialno pravo, na katerega mora sodišče po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti izpolnjeni naslednji elementi: protipravno dejanje ali škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost tožene stranke. V konkretnem primeru ni revizije v zvezi s samim škodnim dogodkom ter vzročno zvezo med njim in tožničino škodo; pač pa prvo- in drugotožena stranka vlagata revizijo zaradi tega, ker ju je sodišče spoznalo za odgovorni in ju solidarno obsodilo na plačilo odškodnine. V reviziji grajata tudi določeno pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo.

V zvezi z revizijama prvotožene in drugotožene stranke je treba pojasniti, da je že prvo sodišče dovolj jasno navedlo, da gre za njuno krivdno odgovornost in sicer za malomarnost. Zato višje sodišče, ki je to odločitev potrdilo, ni imelo razlogov za razveljavitev izpodbijane sodbe in zlasti ni zakrivilo bistvene kršitve postopka, ki jo očita drugotožena stranka. Sodišče druge stopnje je posebej pojasnilo, da je v prvem odstavku 154. člena ZOR uzakonjeno načelo subjektivne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, da se povzročiteljeva krivda domneva že po samem zakonu in da mora povzročitelj škode dokazati, da ni kriv za škodo. V danem primeru je sodišče ugotovilo, da sta prvo- in drugotožena stranka ravnali v nasprotju s pravili, ki so zapisana v Zakonu o varnosti v urejenih kopališčih (Ur.l. RSR, št. 1/87), ker nista zagotovili opreme in naprav, ki bi omogočale varno obratovanje kopališča, ustrezno označitev nevarnosti, ki grozijo kopalcem, ter nista vzdrževali reda oz. izvajali prepovedi, ki jih morajo upoštevati kopalci. Natančno je pojasnilo, da bi moral upravljalec kopališča privezovati senčnike in tako preprečiti poletavanje senčnikov z včasih tudi nezaščitenimi kovinskimi konicami (prvi odstavek na 19. strani prve sodbe), zato ni utemeljen očitek prvotožene stranke, češ da ni dovolj raziskana skrbnost dobrega gospodarja.

Prvo- in drugotožena stranka, ki sta se želeli oprostiti odgovornosti zaradi višje sile oz. zaradi nepredvidljivega in neodklonljivega dogodka sodišča nista prepričali. V utemeljitvah sodb nižjih sodišč ni kontradiktornosti samo zato, ker nista ugotovili nepričakovanega in nenadnega sunka vetra v brezvetrju, ki naj bi predstavljal višjo silo ali nepredvidljivo naključje. Veter, ki je pihal 18.7.1990 ni bil izjemen in ni bil hujši kot v predhodnih primerih, ko so senčniki leteli po plaži (18. stran prve sodbe zgoraj). Toda veter je pihal in upravljalec kopališča bi moral pričakovati, da bo dvignil kak senčnik, zato bi moral to preprečiti s pritrjevanjem senčnikov. V zvezi z vetrom je površna interpretacija prvotožene stranke, češ da je drugostopenjsko sodišče presojalo v pritožbi predloženo listino. Če bi to storilo, bi res kršilo načelo neposrednosti postopka, toda pritožbeno sodišče se je na 7. strani spodaj oprlo na utemeljitev prvostopenjskega sodišča, ki je zaslišalo številne priče, potrdilo hidrometeorološkega zavoda pa je le omenilo pri odgovarjanju na pritožbo drugotožene stranke, da ne gre za nov dokaz, ki bi vplival na ugotovljeno dejansko stanje.

Tudi izvajanje prvotožene stranke, češ da je sodišče kršilo postopek, ker ni upoštevalo izpovedi tožničinega očeta, da je videl, da je veter raznašal senčnike, nima podlage, ker je to izrecno zapisano na 13. strani obrazložitve prve sodbe. Očitek obeh toženih strank o sokrivdi tožničinega očeta, ki z otrokoma ni zapustil plaže, ko je videl, da veter nosi senčnike, pa je v nasprotju z njunimi izvajanji o višji sili oz. o tem, da je bil dogodek, ko je veter dvignil in odnesel senčnik, povsem nepredvidljiv. To je zapisalo že sodišče druge stopnje v utemeljitvi svoje sodbe na 8. strani zgoraj, torej se je izreklo in je odgovorilo na pritožbeni očitek prvotožene stranke. Tožničin oče je bil tuj gost, ki ni poznal razmer na kopališču in ni mogel pričakovati dvigovanja senčnikov, zlasti pa ni mogel pričakovati konice senčnika brez plastičnega varovala. On ni mogel vedeti, da so bili na kopališču že poškodovani gostje (glej 18. str. prve sodbe), toda toženima strankama je moralo biti to znano.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili četrti odstavek 206. člena ZOR, ki določa solidarno odgovornost. Kot navaja drugotožena stranka, je zakonodajalec zaščitil oškodovance, ker ni primerno, da bi v primeru negotovosti o tem, kdo je povzročil škodo, oškodovanci sami trpeli posledice. Primernejše je, da nosi breme tisti, ki je povzročil nevarnost, čeprav ni gotovo, da je prav on povzročil tudi škodo. Ker sta prvo- in drugotožena stranka povzročili nevarnost s tem, da na kopališčih, ki sta ju upravljali vsaka zase, nista zagotovili ustrezne varnosti kopalcev in ker meja med kopališčema ni bila označena (čeprav bi morala biti po določilu 3. člena Zakona o varnosti v urejenih kopališčih), sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da sta toženi stranki delovali povezano in da sta nerazdelno odgovorni za škodo. Da se ni bilo mogoče prepričati, kje je bila tožnica tedaj, ko jo je zadel senčnik in kateri senčnik je to bil, je pojasnjeno na 17. do 19. strani prve sodbe, instančno sodišče pa je to lepo povzelo na 7. strani sodbe. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, v celoti sprejema pravno razlago, da sta prvo- in drugotožena stranka tožnici nerazdelno odgovorni po določilu četrtega odstavka 206. člena ZOR, svoje notranje razmerje pa naj uredita med seboj po določilu 208. člena ZOR.

V zvezi z revizijami vseh treh pravdnih strank pa sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči dovolj natančno ugotovili obseg tožničine nepremoženjske škode na podlagi izpovedi njenih staršev, listin, ki sta jih pregledali, in zlasti s pomočjo izvedenca dr. D. P., ki je skrbno in objektivno prikazal stanje. Toženi stranki ob pisnem mnenju nista zahtevali ustnega zaslišanja izvedenca, zato niso utemeljeni njuni revizijski očitki o pretirano ugotovljenem 70% zmanjšanju življenjske aktivnosti. Prav tako ni utemeljena trditev, da je sodišče kršilo pravila ZPP, ker ni neposredno zaslišalo tožnice.

Pri določanju pravične odškodnine sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravo Republike Slovenije, saj je v 28. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (ZUKZ, Ur.l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82) določeno, da se uporabi pravo kraja, kjer je bilo storjeno dejanje in je nastopila posledica. Če je imela oškodovanka možnost tožiti tudi pred sodiščem kake druge države, je bila izbira njena. Sicer pa slovensko pravo in sodna praksa ne odstopata od tiste v srednje- in zahodnoevropskih državah ter glede oblik pravno priznane škode (npr. odškodnine za strah) in višine odškodnine oškodovancu omogočata boljše varstvo, kot v marsikaterih državah. Tožnica, ki v reviziji omenja Belgijo, ne navede konkretne primerjave odškodnin v tej državi, njeno izvajanje o bruto družbenem dohodku na prebivalca pa je pavšalno.

Tožničina trditev, da je namen odškodnine v tem, da oškodovancu nudi satisfakcijo, je pravilna. Prav zato pa ni pravilna njena trditev, da bi moralo sodišče upoštevati dobro gmotno stanje toženih strank, saj namen odškodnine ni v privatni kazni. ZOR, ki pozna nekaj izjem, v določilu 191. člena sicer predvideva možnost za zmanjšanje odškodnine, toda predvideni primer je drugačen od konkretnega.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena samo v tistem delu, ki napada znižanje odškodnine pred pritožbenim sodiščem. Ne zato, ker bi bil utemeljen očitek, da je višje sodišče kršilo določila ZPP, ker znižanja odškodnine ni razložilo (glej utemeljitev na 8. in 9. strani sodbe), temveč zaradi tega, ker je odškodnino znižalo pod mero, ki jo prisojajo slovenska sodišča v podobnih primerih. Revizijsko sodišče je prepričano, da je tožnica med dolgotrajnim zdravljenjem v Sloveniji in v Belgiji ter med rehabilitacijo v raznih krajih, trpela toliko telesnih bolečin in nevšečnosti, da je povsem utemeljen njen tožbeni zahtevek v znesku 4.400.000 tolarjev, ki zajema tudi bodoče telesne bolečine. Glede na to je revizijsko sodišče po določilu prvega odstavka 395. člena ZPP zvišalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ki jo je prisodilo instančno sodišče, za 400.000 tolarjev. Tudi odškodnino za duševne bolečine, ki jih je in jih bo trpela mladoletna N., je zvišalo za 3.000.000 tolarjev in ji prisodilo tak znesek, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Tožničino stanje je sedaj dokončno in trajno bo izražena hudo spastična pareza desne roke in noge ter zelo omejena gibljivost vratne hrbtenice v skoliotičnem položaju, poleg tega pa je tudi motena senzibilnost leve polovice telesa za bolečino in temperaturo. Vse to ovira tožnico pri pisanju in drugih finih delih, pri hoji (ne more prehoditi razdalje 1 km), pri prehranjevanju, oblačenju, osebni higieni itd. Poudarki o stanju tožnice, ki jih navaja drugotožena stranka, so le delno povzeti iz izvedenčevega mnenja in ne opredeljujejo vsega stanja mlade oškodovanke, ki se mora sedaj kot 70% invalidka prebijati skozi puberteto. Zaradi vztrajnosti tožnice in njenih staršev je rehabilitacija dobro uspela, kljub temu pa bo tožnica, ki je vezana na voziček, omejena pri šolanju, v poklicu in v vsakdanjem osebnem in družinskem življenju. Glede na to je pravična odškodnina 13.000.000 tolarjev, tako da bo tožnica prejela, ob upoštevanju odškodnine za strah 2.000.000 tolarjev in za telesne bolečine 4.400.000 tolarjev, skupaj 19.400.000 tolarjev.

Sprememba odškodnine je vplivala tudi na odmero pravdnih stroškov. Nižji sodišči sta odmerili pravdne stroške strank pred sodiščem prve stopnje v naslednjih zneskih: - stroške tožeče stranke na 3.964.698 tolarjev, - stroške prvotožene stranke na 459.000 tolarjev, - stroške drugotožene stranke na 779.850 tolarjev in - stroške tretjetožene stranke na 795.600 tolarjev.

Ker tožene stranke niso ugovarjale škodnemu dogodku in vzročni zvezi, sta bili sporni le odgovornost toženih strank in pravična odškodnina. Tožene stranke so povsem propadle z ugovorom, da niso odgovorne, tožnica pa je glede zahtevane odškodnine do prvo- in drugotožene stranke uspela komaj s polovico, do tretjetožene stranke pa skoraj nič. Zato je sprejemljivo razmerje uspeha, ki ga je določilo prvostopenjsko sodišče, ki je štelo uspeh tožnice do prvo- in drugotožene stranke za 75% (50% zaradi popolnega uspeha o odgovornosti toženih strank in 25% zaradi polovičnega uspeha glede vtoževane višine odškodnine). Tako morata prvo- in drugotožena stranka povrniti tožnici 75% od 3.964.698 tolarjev, kar znese 2.973.523 tolarjev. Toda tudi tožnica mora povrniti prvotoženi stranki 25% od 459.000 tolarjev, kar znese 114.750 tolarjev, in drugotoženi stranki 25% od 779.850 tolarjev, kar znese 194.962 tolarjev.

Uspeh tožnice do tretjetožene stranke je manjši in znaša le 50% (in ne 25% kot je zmotno zapisalo sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 24. strani sodbe, pravilno pa v šestem odstavku), saj se nanaša na tožničin uspeh glede odgovornosti in na neuspeh glede višine odškodnine. Zato je tožnica upravičena do povrnitve 50% od 3.964.698 tolarjev, kar znese 1.982.349 tolarjev, tretjetožena stranka pa do povrnitve 50% od 795.600 tolarjev, kar znese 397.800 tolarjev.

Po pobotanju terjatev znaša breme prvotožene stranke 2.858.773 tolarjev, drugotožene stranke 2.778.561 tolarjev in tretjetožene stranke 1.584.549 tolarjev. Zato je sodišče odločilo, da morajo vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožnici 1.584.549 tolarjev, prvo- in drugotoženka še nerazdelno 1.194.012 tolarjev (razliko med 2.778.561 in 1.584.549) in prvotožena sama še 80.212 tolarjev (razliko med 2.858.773 in 2.778.561).

Pritožbene stroške naj krijejo pritožnice same, saj je bil uspeh tožnice ter prvo- in drugotožene stranke utemeljen le v sorazmerno nizkih deležih.

Revizijske stroške tožnice je sodišče priznalo glede na uspeh v razmerju 12%, zato je tožnica upravičena do povrnitve 12% od 794.400 tolarjev revizijskih stroškov, ki so bili odmerjeni za odvetniške storitve v znesku 524.400 tolarjev in za sodno takso 270.000 tolarjev.

Revizijo za presežni zahtevek, pri katerem tožeča stranka vztraja tudi v reviziji, je sodišče zavrnilo, po določilu 393. člena ZPP. Ker niso podani revizijski razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi reviziji prvo- in drugotožene stranke, in ker tudi sodišče ni našlo nobene take kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo tudi reviziji toženih strank.