Jedro

V konkretnem primeru predpostavka za uporabo določbe prvega odstavka 202. člena ZPP, da je sosporniški intervenient lahko le potencialni enotni sospornik, ni izpolnjena. Med A.A. in D.A. ni nobenega materialnopravnega razmerja glede predmeta spora, še posebej ne takega, ki bi ga bilo treba rešiti za oba enako: stanovanje je pred pričetkom pravde postalo izključna last D.A., zato A.A. nima (več) negatornega zahtevka iz 99. člena SPZ, saj je ta namenjen varstvu lastninske pravice. Njuno sosporništvo je zgolj formalno.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se glede drugega tožnika razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje, v ostalem delu se revizija zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dejansko ozadje spora in tožbeni zahtevek

1. Posredni predmet spora je dvosobno stanovanje v prvem nadstropju zgradbe v Ljubljani, ki ga je A.A. leta 2003 podedoval po lastniku, ki mu je bilo stanovanje vrnjeno v denacionalizacijskem postopku. V letu 1993 je bilo stanovanje oddano v najem za nedoločen čas najemnici B.B.. Najemnica je v stanovanju živela z možem C.C. in otrokoma. Po razvezi v letu 2003 se je C.C. odselil. Ko se je jeseni 2005 odselila B.B., se je ponovno vselil. A.A. je njegove stvari odstranil iz stanovanja in mu z zamenjavo ključavnice in namestitvijo železnih vrat na hodnik pred stanovanjem onemogočil njegovo uporabo. C.C. je zoper njega vložil tožbo zaradi motenja posesti in z njo uspel.(1) Med postopkom je A.A. 29. 5. 2007 zoper C.C. vložil tožbo z zahtevkoma, naj sodišče (1) ugotovi, da toženec nima pravice do posesti spornega stanovanja in (2) mu naloži, da mora opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na stanovanju. Nato je 18. 9. 2008 stanovanje podaril sinu D.A. Potek postopka in odločitev sodišč prve in druge stopnje

2. Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi odločili dvakrat. Najprej je sodišče prve stopnje zahtevku A.A. v celoti ugodilo,(2) drugostopenjsko sodišče pa je njegovo sodbo potrdilo.(3) Nato je bila na toženčev predlog dovoljena obnova postopka.(4) V obnovljenem postopku je tožeča stranka vložila pripravljalno vlogo z dne 17. 10. 2011, v kateri je, s pojasnilom o spremembi lastništva spornega stanovanja, kot tožnik poleg A.A. naveden tudi D.A. Ta pripravljalna vloga je bila tožencu skupaj s tožbo in ostalim procesnim gradivom vročena 20. 10. 2011. V odgovoru na tožbo je toženec poleg navedbe vsebinskih razlogov za zavrnitev zahtevkov zatrjeval tudi, da niso izpolnjene predpostavke iz 190.(5) ali 191.(6) člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pod katerimi bi se lahko prvotnemu tožniku (A.A.) pridružil še nov tožnik (D.A.).

3. Sodišče prve stopnje je tožbo z zahtevkom za ugotovitev, da toženec nima pravice do posesti spornega stanovanja, zavrglo,(7) negatornemu zahtevku pa je ugodilo. V uvodu odločbe(8) je kot tožnika navedlo tudi D.A. Za tem je izdalo še sklep, s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke glede udeležbe D.A. v pravdi in ugotovilo, da je imenovani v pravdi tožnik.(9) Stališče sodišča je bilo, da gre za naknadno sosporništvo na aktivni strani, ki je nastopilo z izjavo D.A., da vstopa v pravdo.

4. Pritožbeno sodišče je sodbo in sklep iz prejšnjega odstavka potrdilo. Pritrdilo je toženčevi graji stališča o naknadnem sosporništvu na aktivni strani. Pojasnilo je, da je to izključeno, ker tožnika nista ne materialna ne formalna sospornika, saj nista soupravičenca iz materialnopravnega razmerja, kar je predpostavka materialnega sosporništva, pa tudi istovrstnih zahtevkov zoper toženca nimata, kar je predpostavka za formalno sosporništvo, pač pa imata zoper toženca en sam oziroma isti zahtevek, ki je med pravdo zaradi spremembe stvarne legitimacije prešel od A.A. na D.A., a je aktivno legitimacijo zadržal tudi A.A., ker ima kot dolžnik v izvršbi za izvršitev sklepa o motenju posesti pravni interes za ugotovitev, da je upnikova (C-jeva) terjatev do njega prenehala. Tožencu je torej pritrdilo, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na določbo drugega odstavka 191. člena ZPP, vendar pa je zaključilo, da je odločitev, ki jo je glede aktivne legitimacije sprejelo sodišče prve stopnje, vseeno pravilna, češ da ima D.A. v pravdi položaj sosporniškega intervenienta, ker se sodba nanj neposredno nanaša, sosporniški intervenient pa ima v pravdi položaj enotnega sospornika; oprlo se je na določbe 202.(10) člena ZPP. Ugodilo je negatornemu zahtevku obeh, A.A. in D.A. Revizijski postopek

5. Na predlog toženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 300/2013 z dne 24.10.2013 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali ima pridobitelj stvari, o kateri teče pravda po 99. členu Stvarnopravnega zakonika, položaj stranke poleg prvotnega tožnika kot odsvojitelja na podlagi in z uporabo pravnih pravil iz 202. člena Zakona o pravdnem postopku o udeležbi drugih oseb v pravdi.

6. Toženec z revizijo uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj med postopkom ni rešilo vprašanja udeležbe in položaja D.A., posledično tudi ne položaja prvega tožnika. Po 99.(11) členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) lahko vloži negatorno tožbo le lastnik stvari. Sodišče pa je s svojo materialno pravno zmotno odločitvijo priznalo stvarno legitimacijo lastniku in nelastniku stvari. Sodba ustvarja zavezo tožene stranke zoper oba tožnika, pri čemer je ta do prvega tožnika, ki ni več lastnik stvari, neizvršljiva, glede drugega tožnika pa je nezakonita, saj v zvezi z njim v postopku s tožbo ni bilo ugotovljeno niti ugotavljano dejansko stanje glede protipravnega vznemirjanja in dejanske posesti, niti ni drugi tožnik takih trditev podal. O intervenciji iz 202. člena ZPP lahko govorimo le, če gre za osebo, na katero se bo sodba neposredno nanašala, kar terja ustrezno oblikovan (prilagojen) tožbeni zahtevek (in izpolnitev ostalih zakonskih pogojev). Sodišče druge stopnje navaja, da je prvi tožnik tožbeni zahtevek prilagodil, v zvezi s čemer se sklicuje le na (določeno) listovno številko pravdnega spisa, kar revidentu onemogoča izjavo in preverbo presoje o tem. Nasprotno pa iz prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da tožbeni zahtevek ni bil v ničemer spremenjen oziroma prilagojen. Sodišče je tudi spregledalo, da se izrek sodbe glasi na tožečo stranko, torej na oba tožnika, saj sta kot taka označena v uvodu sodbe. To pa povzroča, da je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in Vrhovnemu sodišču obrazloženo predlagala, naj jo zavrne.

Odločitev o reviziji

8. Revizija je delno utemeljena.

9. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V konkretnem primeru je bila torej njegova presoja zamejena z vprašanjem, navedenem v 5. točki obrazložitve, v delu, ki to vprašanje presega (na primer glede zatrjevane procesne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, stvarne aktivne legitimacije A.A.), pa revizija na odločitev ni mogla vplivati.

Glede prvega tožnika

10. Stvarna legitimacija je stvar materialnega prava. Za negatorno tožbo jo določa SPZ v prvem odstavku 99. člena: varstvo pred vznemirjanjem lahko zahtevata lastnik in domnevni lastnik. V konkretnem primeru je pripadala do daritve stanovanja tedanjemu lastniku A.A., po daritvi pa pridobitelju (novemu lastniku) D.A. Praviloma je imetnik stvarne legitimacije tudi procesno legitimiran: svojo pravico iz materialnega prava v pravdi uveljavlja sam. Izjemo od tega pravila predstavljajo nekateri položaji, ki nastopijo, če potem, ko pravda glede določene stvari ali pravice že teče, katera od strank to stvar ali pravico odtuji. Tedaj pride po določbah 190.(12) člena ZPP do ločitve procesne legitimacije od stvarne legitimacije.(13) Skladno s temi določbami bi lahko A.A. pravdo nadaljeval sam tudi po odtujitvi stanovanja, sledeč ustaljeno sodno prakso pa bi moral zahtevek prilagoditi tako, da bi izpolnitev zahtevka zahteval v korist D.A.,(14) vendar pod pogojem, da bi do odtujitve prišlo med pravdo.

11. Sodišče prve stopnje je zato pravilno izključilo uporabo navedenih določb, saj se v času prenosa lastninske pravice na stanovanju pravda še ni začela. Po določbi 189. člena ZPP se namreč pravda začne z vročitvijo tožbe toženi stranki. To se nanaša tudi na pravilo o odtujitvi stvari, o kateri teče pravda.(15) V konkretni zadevi iz spisa izhaja, da je do daritve resda prišlo po vložitvi tožbe, vendar tri leta pred dejansko vročitvijo tožbe tožencu (pri tem ni pomembno, da je bil toženec ob približno enakem času kot s tožbo, seznanjen tudi s pripravljalno vlogo, kjer se ga obvešča o spremembi lastništva). Z začetkom pravde je prvemu tožniku ostala le še procesna legitimacija; ostal je torej stranka postopka, glede vprašanja njegove stvarne legitimacije pa revizija ni bila dopuščena, zato revizijsko sodišče v pravnomočno odločitev, izdano v njegovo korist, ni poseglo.

Glede drugega tožnika

12. Ključna subjekta pravde sta, poleg sodišča, tožnik na aktivni in toženec na pasivni strani. Pod pogoji, ki jih določa procesni zakon, lahko na aktivni strani in na pasivni strani sodeluje več strank – sospornikov, in sicer že od začetka postopka, lahko pa se prvotnim strankam pridružijo nove tudi kasneje med postopkom; lahko pa se v postopek vključijo tudi drugi – intervenienti.

13. Sodišči prve in druge stopnje sta (enako kot on sam) D.D. obravnavali kot pravdno stranko – kot tožnika. Sodba sodišča prve stopnje status stranke imenovanega utemeljuje z določbo 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, izpodbijana sodba pa z določbo prvega odstavka 202. člena ZPP.

14. Določba prvega odstavka 202. člena ZPP,(16) po kateri lahko vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se odločba neposredno nanaša ter da ima ta oseba v pravdi položaj enotnega sospornika, ureja procesni institut sosporniške intervencije. Ta institut omogoča tretji osebi, da pomaga eni od pravdnih strank k njenemu uspehu v pravdi, ker ima za to neposredni pravni interes. Neposredni pravni interes za sodelovanje v tuji pravdi ima sosporniški intervenient zato, ker se pravni učinek sodbe nanaša (enako kot na stranki(17)) absolutno in neposredno tudi na intervenienta,(18) saj ga bodo zajele subjektivne meje pravnomočnosti sodbe,(19) zaradi česar po pravnomočnosti sodbe ne bo mogel začeti novega (»svojega«) postopka o isti stvari zoper nasprotnika stranke, kateri se je pridružil,(20) in obratno. Subjektivne meje pravnomočnosti ga bodo zajele, ker ima položaj enotnega sospornika - povedano drugače: intervencijo lahko prijavi, če je potencialni enotni sospornik, torej če bi bil v primeru, če bi tožil ali bil tožen skupaj s stranko, ki se ji pridruži, enotni sospornik. Ali je potem, ko sodišče dovoli njegovo intervencijo, polnopravna pravdna stranka ali njen pomočnik, za odločitev v konkretnem primeru ni pomembno. Pomembno je, ali sta A.A. in D.A. v njunem razmerju do toženca potencialna enotna sospornika.

15. Enotni sosporniki (196. člen ZPP) veljajo za enotno pravdno stranko. Spor je mogoče rešiti samo na enak način za vse, in sicer zato, ker je tako določeno z materialnim zakonom(21) ali ker to terja narava pravnega razmerja,(22) enotnost v materialnopravnem razmerju pa terja tudi enotnost obravnave v pravdi.(23)

16. V konkretnem primeru glede na v prejšnji točki navedeno predpostavka za uporabo določbe prvega odstavka 202. člena ZPP, da je sosporniški intervenient lahko le potencialni enotni sospornik, ni izpolnjena (zato se Vrhovnemu sodišču, kot je bilo že povedano, ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je sosporniški intervenient načelno na podlagi določbe prvega odstavka 202. člena ZPP pravdna stranka). Med A.A. in D.A. ni nobenega materialnopravnega razmerja glede predmeta spora, še posebej ne takega, ki bi ga bilo treba rešiti za oba enako: stanovanje je pred pričetkom pravde postalo izključna last D.A., zato A.A. sploh nima (več) negatornega zahtevka iz 99. člena SPZ, saj je ta namenjen varstvu lastninske pravice. Njuno sosporništvo je zgolj formalno (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Dejstvo, da je sosporništvo naknadno in ne začetno in da je posledica prehoda lastninske pravice na spornem stanovanju od prvotnega edinega tožnika kot odsvojitelja na sedanjega drugega tožnika kot pridobitelja, kaže, da je vsak od njiju zoper toženca uveljavljal varstvo svoje lastninske pravice; zahtevka sta, čeprav se glasita enako, vendarle dva, pri čemer temeljita na v bistvenem istih dejanskih okoliščinah in ju je treba presojati po istih materilanih pravilih. Naknadna subjektivna kumulacija torej ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 191. člena ZPP. Vrhovno sodišče dodaja, da pravnomočna odločitev o zahtevku prvega tožnika ne bo v ničemer vplivala na odločitev o zahtevku drugega tožnika.

17. Zaradi kršitve procesnih pravil iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 202. člena ZPP je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje, ki pritožbe ni izčrpalo, razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

18. Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 2369/2005 z dne 7. 3. 2007, potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5086/2007 z dne 23. 1. 2008. (2) Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1733/2007 z dne 24. 3. 2009. (3) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1762/2009 z dne 2. 9. 2009. (4) Ugotovilo se je, da mu tožba ni bila vročena in da za postopek do odločitev sodišč prve in druge stopnje sploh ni vedel, pač pa je zanj izvedel v izvršilnem postopku, ki je na njegov predlog tekel zoper A.A. na podlagi sklepa o motenju posesti.

(5) 190. člen ZPP:

(1) Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. (2) Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

(6) 191. člen ZPP:

(1) Več oseb lahko toži oziroma je lahko toženih z isto tožbo (sosporniki): 1. če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti; 2. če so predmet spora zahtevki oziroma obveznosti iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, in velja stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in za vsakega toženca;3. če drug zakon tako določa. (2) Do konca glavne obravnave se lahko ob pogojih iz prvega odstavka tega člena pridruži tožniku nov tožnik ali se tožba razširi na novega toženca, če v to privoli.

(3) Kdor se pridruži tožbi oziroma na kogar se tožba razširi, mora prevzeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo.

(7) Vprašanje toženčeve pravice do posesti spornega stanovanja je hkrati predhodno vprašanje glede negatornega zahtevka (99. člen SPZ), pri čemer po sodni praksi ni mogoče z ugotovitveno tožbo zahtevati ugotovitve (ne)obstoja posameznih predpostavk pravnega razmerja.

(8) Sodba in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1148/2011 z dne 19. 4. 2012. (9) Sklep istega sodišča z dne 24. 1. 2013. Pojasnjeno je, da ne gre za spremembo tožbe, pač pa se je novi tožnik pridružil prejšnjemu po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 191. člena ZPP.

(10) 202. člen ZPP:

(1) Kot intervenient lahko vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša. Ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen).

(2) Intervenient s položajem enotnega sospornika lahko vloži izredno pravno sredstvo tudi v pravdi, ki se je do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ni udeležil kot intervenient. (11) 99. člen SPZ:

(1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

(2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode.

(3) Zahtevek iz prvega odstavka tega člena ne zastara.

(12) 190. člen ZPP:

(1) Če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. (2) Tisti, ki je pridobil stvar ali pravico, o kateri teče pravda, more stopiti v pravdo namesto tožeče stranke oziroma tožene stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki.

(13) Primerjaj Galič, A., v: Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 228. (14) Glej Galič, A., navedeno delo, stran 234: če je odsvojitelj tožnik, je treba zahtevek prilagoditi tako, da tožnik - odsvojitelj zahteva izpolnitev v korist pridobitelja (njegovega singularnega naslednika; na univerzalno nasledstvo se določbe 190. člena ZPP ne nanašajo, pač pa ga ureja 205. člen), če je odsvojitelj toženec, pa prilagoditev ni nujna; glede odtujitve na strani tožnika se torej uporablja relevančna, glede odtujitve na strani toženca pa irelevančna teorija.

(15) Glej Galič, A., navedeno delo, stran 227. (16) Besedilo glej v opombi 10. (17) Glej Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 456. (18) Glej Juhart, J., Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 320 in Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 456. (19) Tako Juhart, J., Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 320, Ude, L., Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 239, Galič, A., Načelo kontradiktornosti in subjektivne meje pravnomočnosti v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 59, Ljubljana 1999, stran 70 in 71, Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 456, Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, Stranka, njihovi zastupnici i treći u parničnom postupku, IV. knjiga, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 287. Enako sodna praksa, na primer sklep III Ips 11/2005. (20) Stranski intervenient se od sosporniškega razlikuje po tem, da nanj pravnomočna sodba učinkuje le posredno (po zaključku pravde, v kateri je interveniral, je lahko tožen ali vloži tožbo), da se v pravdo lahko vključi samo do pravnomočnosti, da v koliziji pravdnih dejanj veljajo pravdna dejanja stranke, da pritožbo lahko vloži v roku, ki velja za stranko.

(21) Na primer tožba tretjega za razveljavitev zakonske zveze.

(22) Na primer ugotovitev neveljavnosti oporoke.

(23) Triva, S. in Dika, M., navedeno delo, stran 443.