Jedro

Spori zaradi zvišanja preživninske obveznosti staršev do otrok se rešujejo predvsem na podlagi določb 79. in v primeru spremenjenih razmer še petega odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR). Po določilu 79. člena določi sodišče višino preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Tako določena preživnina se lahko pozneje prilagodi spremenjenim razmeram. Peti odstavek 132. člena ZZZDR pa določa, da sme sodišče na predlog prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti dogovorjeno oziroma s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Po presoji revizijskega sodišča navedena pravna podlaga utemeljuje glede na ugotovljeno dejansko stanje le na 25.000,00 SIT zvišano preživnino mesečno. Sodišče druge stopnje je z večjim povišanjem toženčeve preživninske obveznosti do sina materialno pravo zmotno uporabilo, ker večje zvišanje preživnine od 25.000,00 SIT ni imelo podlage v ugotovitvah sodišč obeh nižjih stopenj, ki se nanašajo na premoženjske razmere in dohodke staršev tožnika in na potrebe tožnika.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje ob le delni ugoditvi pritožbi tožnika spremeni tako, da se po sodišču prve stopnje dosojena mesečna preživnina določi v znesku 25.000,00 SIT.

V preostalem delu se revizija toženca zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo deloma ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za zvišanje preživnine, tako da je odločilo, da mora toženec kot njegov oče plačevati zanj od 1.3.1996 dalje od dosedanjih 10.060,00 SIT na 22.000,00 SIT zvišano preživnino mesečno, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo na pritožbo tožnika spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zvišalo mesečno preživnino v celotnem zahtevanem znesku to je na 30.000,00 SIT mesečno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se njegovi reviziji ugodi. V reviziji navaja, da iz izreka sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, od kdaj je preživnina zvišana za nadaljnjih 8.000,00 SIT. S potrditvijo ostalega dela sodbe sodišča prve stopnje pa je odločalo o že pravnomočno razsojeni stvari, saj je bila vložena pritožba le zoper zavrnilni del sodbe. Sodišče druge stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da ima dovolj donosno obrt in da bo zato zmogel plačevanje tako visoke preživnine. Ta ugotovitev je v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da zasluži mesečno 70.000,00 SIT, da je njegova stanovanjska hiša z delavnico stara, da ima osebni avtomobil R 4 in le 40 arov zemlje. Na drugi strani pa so premoženjske razmere tožnikove matere ugodnejše, saj zasluži skoraj 90.000,00 SIT ter ima v lasti dvoinpol sobno stanovanje. Sodišče druge stopnje je pri odločanju spregledalo, da je postal tožnik 1.3.1997 že polnoleten. Toženec poskuša sinu nuditi kolikor največ zmore in se zato ni pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ne more pa za sina prispevati 30.000,00 SIT, preživnine mesečno, ker je ne zmore in ker tako zvišanje tudi ni v skladu z ugotovljenimi spremembami razmer.

Tožnik na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče mora v sporu odločati na podlagi tistega dejanskega in pravnega stanja, kakršno obstaja v trenutku zadnje glavne obravnave, na kateri so stranke imele možnost navajati vsa pravno pomembna dejstva. V tem primeru je bil zadnji narok na sodišču prve stopnje 13.12.1996. Ta trenutek je bil tudi pravno odločilen za ugotovitev tožnikovega statusa ter poznejše spremembe (ko je potrditvah revizije postal 1.3.1997 polnoleten) niso pomembne. Zato tudi ni mogla biti zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo uveljavlja revizija. Izrek sodbe sodišča druge stopnje je povsem razumljiv in določen, saj spreminja zgolj višino zneseka zvišane preživnine, medtem ko so preostale določbe izreka sodišča prve stopnje ostale nespremenjene in je tako jasno, da teče toženčeva povečana obveznost od 1.3.1996 dalje. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje pa so tudi medsebojno skladni in pojasnjujejo tako odločitev kot je navedena v izreku sodbe navedenega sodišča. Zato tudi ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker sodišče druge stopnje s sprejeto formulacijo izreka o povišani preživnini ni odločalo o že pravnomočno razsojeni zadevi. Zato zaključuje, da je revizija neutemeljeno uveljavljala postopkovne kršitve.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je toženec mimo leta 1995 določene preživnine poravnaval za sina najmanj v enaki vrednosti še njegove razne življenjske potrebščine, da je s temi dodatnimi dajatvami prenehal leta 1996, da so se tožnikove potrebe kot srednješolca tretjega letnika med drugim tudi zaradi hitre rasti povečale in da znašajo nepokrite tožnikove potrebe (po odbitku 2.300,00 SIT otroškega dodatka) še 41.200,00 SIT mesečno. Sodišči nižjih stopenj sta dalje ugotovili, da znaša mesečna plača tožnikove matere avgusta 1996 nekaj manj kot 90.000,00 SIT, da ima toženec kovinarsko delavnico (in izdeluje vijake), da poseduje staro hišo in 40 arov zemlje ter da ima glede na prijavljene dohodke cca 70.000,00 SIT mesečnega zaslužka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zvišalo toženčevo preživninsko obveznost do sina z 10.060,00 SIT na 22.000,00 SIT od 1.3.1996 dalje, sodišče druge stopnje pa je ob enakem dejanskem stanju zvišalo preživnino v celotnem zahtevanem znesku to je na 30.000,00 SIT mesečno.

Spori zaradi zvišanja preživninske obveznosti staršev do otrok se rešujejo predvsem na podlagi določb 79. in v primeru spremenjenih razmer še petega odstavka 132. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR). Po določilu 79. člena določi sodišče višino preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Tako določena preživnina se lahko pozneje prilagodi spremenjenim razmeram. Peti odstavek 132. člena ZZZDR pa določa, da sme sodišče na predlog prizadetega zvišati, znižati ali ustaviti dogovorjeno oziroma s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Po presoji revizijskega sodišča navedena pravna podlaga utemeljuje glede na ugotovljeno dejansko stanje le na 25.000,00 SIT zvišano preživnino mesečno. Sodišče druge stopnje je z večjim povišanjem toženčeve preživninske obveznosti do sina materialno pravo zmotno uporabilo, ker večje zvišanje preživnine od 25.000,00 SIT ni imelo podlage v ugotovitvah sodišč obeh nižjih stopenj, ki se nanašajo na premoženjske razmere in dohodke staršev tožnika in na potrebe tožnika. S to sodbo določeno zvišanje preživnine pa ustrezno odraža tudi vrednost nedenarnih obveznosti tožnikove matere, ki zadevajo vzgojo, skrb za šolanje, za gospodinjstvo sinu in podobno. Skladno z navedenimi zaključki je revizijsko sodišče delno ugodilo toženčevi reviziji in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem delu pa je toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker zahteva za manjše zvišanje preživnine ni bila utemeljena. Ta odločitev temelji na prvem odstavku 395. in 393. člena ZPP.