Jedro

Tožnik ni umaknil tožbe zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, zato je dolžan povrniti toženi stranki potrebne stroške, nastale z zastopanjem tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sporu postopek ustavilo (1. tč. izreka). Nadalje je tožniku naložilo, da je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka v znesku 136.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni (2. tč. izreka) in da tožnik sam krije svoje stroške postopka (3. tč. izreka). Ugotovilo je, da je tožnik umaknil zahtevek po tem, ko se je tožena stranka že spustila v obravnavanje, zaradi česar je v skladu z določbo 1. odst. 158. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02) dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka. Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. ZPP v zvezi z določbo 366. čl. ZPP. Navaja, da bi moralo sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti ali ne teče morda med istima strankama druga pravda o istem zahtevku. V tej zvezi je šlo za spor pred prvostopenjskim sodiščem v zadevi opr. št. Pd 306/98. Zato bi moralo v sporu takoj zavreči tožbo in ne v nadaljevanju razpisati poravnalni narok, ki se ga je udeležil brez odvetnika. Nadalje opozarja na nepošteno ravnanje tožene stranke in njenega pooblaščenca, ki je zaradi vlaganja številnih pisnih vlog postopek samo zavlačeval. Poleg tega je z izjavo o umiku tožbe pričakoval, da se tožena stranka ne bo v ničemer sklicevala na povrnitev stroškov postopka. Vendar je bil kasneje presenečen, saj je predložila stroškovnik, o katerem je sodišče odločilo. Še vedno vztraja, da mora v zvezi z umikom tožbe in ustavitvijo postopka vsaka stranka nositi svoje stroške postopka. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in ugotovilo, da vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik v sporu dne 17.6.1998 vložil tožbo za plačilo odškodnine v znesku 2.000.000,00 SIT zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, povzročene z nezakonitim delovanjem tožene stranke v zvezi z izvajanjem razpisnih postopkov za ravnatelja. Tožena stranka je dne 4.5.1999 odgovorila na pritožbo in v nadaljevanju do zaključka postopka v tem sporu vložila samo še pripravljalno vlogo z dne 17.6.2002. Na drugi strani je tožnik po vloženi tožbi predložil sodišču pripravljalne vloge z dne 3.5.1999, 14.11.2001, 18.3.2002, 13.5.2002 in 12.3.2003, pri čemer je v svojih vlogah predlagal tako preložitev razpisanih narokov glavne obravnave, pristojnost drugega sodišča in izločitev sodnice. Vse takšne predloge je sodišče obravnavalo in v zvezi z njimi sprejelo ustrezne odločitve. Med ostalim je prišlo tudi zaradi tožnikove neudeležbe na naroku do mirovanja postopka. Zato ne more vzdržati očitek v pritožbi, da je prišlo do zavlačevanja postopka zaradi nepravilnega postopanja sodišča oz. vlaganja številnih vlog pooblaščenca tožene stranke, saj iz listinskega gradiva v spisu nedvomno izhaja, da je v tem sporu številne pisne vloge predložil sodišču zgolj tožnik in ne tožena stranka, ki je, kot je že navedeno, predložila le eno pripravljalno vlogo. Nadalje ni sprejemljivo pritožbeno opozarjanje glede nezakonitega ravnanja sodišča, ki bi moralo zavreči tožbo že prej. Iz spisovnega gradiva dejansko izhaja, da je sodišče na edinem naroku, ki ga je zaradi predhodnih tožnikovih preklicev dne 14.3.2002 vendarle uspelo izvesti, tožniku predočilo dejansko stanje zadeve o vodenju postopka o isti stvari v drugem sporu. V tej zvezi je na naroku v zapisnik zapisalo tožnikovo izjavo o umiku zahtevka in njegovo stališče glede stroškov postopka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča iz takšne vsebine zapisnika ne izhaja nikakršna tožnikova namera, da pogojuje umik zahtevka o glavni stvari z odločitvijo, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Zato je sodišče v zadevi pravilno odločilo v skladu z določbo 1. odst. 158. čl. ZPP, po kateri mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa v tem sporu ne gre za primer, da bi tožnik umaknil tožbo zaradi izpolnitve zahtevka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik plača toženi stranki nastale stroške postopka, ki so tudi po višini pravilno odmerjeni v skladu z dejansko potrebnimi stroški zastopanja tožene stranke, v celoti materialnopravno utemeljena. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).