Jedro

Za sojenje v sporu zaradi izključitve člana iz lovske družine v pravdnem postopku je pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem.

Obrazložitev

Tožnik je pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani dne 26.1.1998 vložil tožbo na odpravo odločbe tožene stranke z dne 10.1.1998, s katero je bil izključen iz članstva lovske družine. Upravno sodišče RS se je s sklepom opr. štev. U 117/98 z dne 20.1.1999 izreklo za stvarno nepristojno za sojenje ter zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Grosupljem kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. To sodišče pa je ocenilo, da za rešitev spora ni pristojno. Obravnavani spor namreč ni mogoče uvrstiti med katerega od civilnopravnih sporov v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku. Po tem stališču ima spor med strankama bistvene značilnosti zatrjevanja kršitve pravice do združevanja in delovanja v društvu kar pa je mogoče opredeliti kot kršitev ustavne pravice posameznika do združevanja (42. člen Ustave RS). Upravno sodišče pa je pristojno tudi v postopku o ugotavljanju zakonitosti posameznih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (drugi odstavek 157. člena ustave).

Predlog ni utemeljen.

Za sojenje v sporu zaradi izključitve člana iz lovske družine je pristojno sodišče splošne pristojnosti, v tem primeru Okrajno sodišče v Grosupljem.

Glede na določbo 59. člena še veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76) je tožniku sodno varstvo zagotovljeno. Končno pa je pravica do združevanja temeljna človekova pravica (15. in 42. člen Ustave RS), ki mora uživati sodno varstvo v smislu 23. člena ustave. Odprto je torej le vprašanje, ali tožniku gre upravno sodno varstvo (kakršno je stališče Okrajnega sodišča v Grosupljem) ali civilnopravno sodno varstvo (kakršno je stališče Upravnega sodišča RS v Ljubljani).

Tožena stranka kot registrirano društvo je pravna oseba zasebnega prava (2. člen Zakona o društvih - Ur. list RS, št. 60/95) in je torej subjekt civilnega prava. Ta funkcionira na podlagi temeljnega akta, ki določa med drugim tudi pravno varstvo članstva, ki vstopa v razmerja z društvom. Spor o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve iz društva se tako nanaša na razmerja obeh pravdnih strank. Za takšna razmerja pa je značilno, da nastajajo na ravni prirejenosti oziroma enakopravnosti subjektov. Ena stranka proti drugi ne nastopa avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo.

Obravnavani spor je tako potrebno uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerjih" iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku.

Sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodišča splošne pristojnosti (prvi odstavek 97. člena Zakona o sodiščih - Ur. list RS, št. 19/94), specializirana sodišča, med katere spada tudi Upravno sodišče RS, pa sodno oblast izvajajo le v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrečno določena. Ker postopajo po posebnih pravilih postopka, imajo določeno ožje področje pristojnosti. Velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrečno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti (okrajna, okrožna, višja in vrhovno sodišče). V skladu s takim sklepanjem je tudi določilo tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu, po katerem odloča upravno sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, v upravnem sporu le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa ima obravnavani spor naravo spora iz civilnih razmerjih po 1. členu ZPP, je s tem določena tudi že vrsta sodnega varstva in zato ne prihaja v poštev subsidiarno določeno varstvo iz omenjenega tretjega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu.

Okrajna sodišča so med drugim pristojna za razreševanje premoženjskih sporov, če vrednost spornega zahtevka ne presega 2,000.000,00 tolarjev, kolikor zakon ne določa pristojnosti okrožnega sodišča (točka II/1 člena 99 Zakona o sodiščih). Pristojna so tudi za odločanje v civilnih sporih, ki se na okrajnih sodiščih rešujejo ne glede na vrednost spornega predmeta. V 101. členu Zakona o sodiščih pa je glede pristojnosti okrožnih sodišč določeno, da so ta pristojna za razreševanje premoženjskih in drugih civilnopravnih sporov, za katere niso pristojna okrajna sodišča (točka II/1). Novi Zakon o pravdnem postopku ima o tem še bolj jasna določila v tretjem odstavku svojega 30. člena. Temeljni kriterij veljavne ureditve za določitev pristojnosti pri premoženjskih in drugih civilnih sporih je torej vrednost spornega predmeta, kriterij pravnega temelja zadev pa le v posebej naštetih primerih. V tem primeru vrednost spora v tožbi sicer ni bila navedena, vendar ta okolnost (ki jo bo moralo sodišče prve stopnje kot manjkajočo procesno predpostavko še odpraviti), ni bila pomembna za odločanje o tem kompetenčnem sporu. Po določbi drugega odstavka 21. člena ZPP mora sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, nadaljevati postopek, kot da bi se bil začel pred njim.

Opisana odločitev o kompetenčnem sporu temelji na določbi 23. člena ZPP in 5. točki 106. člena Zakona o sodiščih.