Jedro

Ker dejstvo, da prva dolžnica za obveznosti družbe ne odgovarja, izhaja iz sodnega registra, se upnica ne bi mogla sklicevati, da za to ni vedela (8. člen ZSReg), pravno nepomembno pa je sklicevanje na stanje sodnega registra, češ da izjava o izstopu iz družbe ni bila nikjer javno evidentirana. Iz navedenih razlogov je upnica dolžnici neutemeljeno povzročila stroške ugovornega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Upnica sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru prve dolžnice ugodilo in razveljavilo sklep o izvršbi ter zavrnilo predlog za izvršbo, ustavilo izvršbo in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka), upnici naložilo, da mora dolžnici povrniti izvršilne stroške v znesku 235,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), v znesku nad 235,19 EUR in glede plačila zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov za čas od izdaje sklepa do poteka izpolnitvenega roka pa je ugovor zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper II. točko izreka sklepa se je upnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se drugemu dolžniku naloži povrnitev stroškov, ki so nastali prvi dolžnici s postopkom ugovora. Navaja, da 154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne pride v poštev, saj šesti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da mora v postopku izvršbe upnik dolžniku poravnati le tiste stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Predlog zoper prvo dolžnico je bil glede na stanje sodnega registra utemeljen, saj dolžničina izjava o izstopu iz družbe z dne 14. 4. 2000 ni bila nikjer javno evidentirana in je upnica zanjo izvedela šele, ko jo je dolžnica predložila svojemu ugovoru. Zato upnici ni mogoče očitati neutemeljene povzročitve stroškov dolžnici. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V izvršilnem postopku je treba pri odločitvi o izvršilnih stroških upoštevati določbe 38. člena ZIZ, določbe ZPP pa v primerih, če ZIZ kakšnega vprašanja ne ureja (15. člen ZIZ). Kdaj mora upnik povrniti stroške dolžniku, je predpisano v šestem odstavku 38. člena ZIZ, ki kot kriterij navaja neutemeljenost povzročitve izvršilnih stroškov. Sodišče prve stopnje je sicer res v sklepu navedlo napačno kot pravno podlago peti odstavek 38. člena ZIZ, vendar to na pravilnost odločitve ne vpliva. Res je tudi, da se v obrazložitvi stroškovnega dela sklepa ni posebej opredelilo do vprašanja neutemeljenosti povzročenih stroškov, vendar to ne pomeni pomanjkljivosti razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Materialnopravna pravilnost odločitve sodišča prve stopnje izhaja iz razlogov, navedenih v zvezi z odločitvijo v 1. točki izreka sklepa, ko je sodišče prve stopnje pojasnjevalo odgovornost družbenikov komanditne družbe za obveznosti družbe na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD oziroma ZGD-1). V prvem odstavku 136. člena ZGD, oziroma sedaj prvem odstavku 135. člena ZGD-1, je predpisano, da je komanditna družba družba dveh ali več oseb, v kateri najmanj en družbenik odgovarja za obveznosti družbe z vsem svojim premoženjem (komplementar), medtem ko najmanj en družbenik za obveznosti družbe ne odgovarja (komanditist). Navedena opredelitev je razvidna tudi iz sodnega registra, ko je pri navedbi ustanoviteljev družbe vpisana odgovornost posameznega družbenika. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, ki ga je upnica priložila predlogu za izvršbo (priloga A3), je razvidno, da je pri ustanovitelju M. G. vpisano, da odgovarja s svojim premoženjem, medtem ko je pri ustanoviteljici M. K. G. (sedaj: M. K.) vpisano, da ne odgovarja. Že iz teh razlogov je upnica neutemeljeno predlagala izvršbo zoper prvo dolžnico, pri čemer ni zatrjevala niti dokazovala, da bi dolžničina odgovornost kot komanditista izvirala iz ravnanja v nasprotju z določbo zakona, da komanditist ni upravičen voditi poslov družbe (prim. 139. člen ZGD oziroma 138. člen ZGD-1). Pri tem ne gre prezreti, da je bila družba, ki je bila na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij iz sodnega registra izbrisana, komanditna družba, torej osebna družba, za katero veljajo, enako kot za družbo z neomejeno odgovornostjo, drugačna pravila o odgovornosti družbenikov (prim. na primer tudi 25. člen ZIZ), kot veljajo za kapitalske družbe, tudi v primeru izbrisa iz sodnega registra po skrajšanem postopku (prim. na primer prvi odstavek 134. člena ZGD oziroma 133. člena ZGD-1 ter drugi odstavek 394. člena ZGD oziroma 425. člena ZGD-1). Ker dejstvo, da prva dolžnica za obveznosti družbe ne odgovarja, izhaja iz sodnega registra, se upnica ne bi mogla sklicevati, da za to ni vedela (prim. 8. člen Zakona o sodnem registru), pravno nepomembno pa je sklicevanje na stanje sodnega registra, češ da izjava o izstopu iz družbe ni bila nikjer javno evidentirana. Iz navedenih razlogov je upnica dolžnici neutemeljeno povzročila stroške ugovornega postopka.

Višje sodišče je glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnica s pritožbo ni uspela, stroški za izvršbo niso bili potrebni in jih zato krije sama (peti odstavek 38. člena ZIZ).