Jedro

Sodišče, pri katerem je bila vložena nasprotna tožba, ostane pristojno, četudi sicer (če tožba ne bi bila vložena kot nasprotna tožba) to ne bi bilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nasprotna tožba ne dopusti, da se bo po pravnomočnosti tega sklepa iz spisa III P 384/97 izločila in vpisala v nov vpisnik ter obravnavala kot samostojna tožba, po pravnomočnosti pa nato odstopila v reševanje pristojnemu Okrajnemu sodišču v L..

Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev. Navaja, da je zaradi ekonomičnosti postopka smiselno tožbo in nasprotno tožbo obravnavati pred istim sodiščem. Sporen je temelj odgovornosti in ta mora biti ugotovljen tako po tožbi kot po nasprotni tožbi. Sicer pa bi tudi izvedenec medicinske stroke lahko pregledal tako tožnika kot udeleženca v nezgodi in napravil za oba eno izvedensko mnenje. To bi pomenilo, da bi povzročeno škodo obravnaval z enakimi merili. Tudi zaradi tega bi bilo smiselno, da bi se tožba in nasprotna tožba obravnavali hkrati. Gre torej za istovrstno dejansko in pravno podlago zahtevkov, ki terjajo enotno in hkratno obravnavanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo. Poleg tega, da za zahtevek iz nasprotne tožbe ni stvarno pristojno višje sodišče ali sodišče druge vrste (drugi odstavek 189. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), mora biti v skladu s prvim odstavkom 189. člena ZPP zahtevek iz nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom (koneksna nasprotna tožba), ali mora biti z njim pobotljiv (kompenzabilna nasprotna tožba), ali pa mora iti za situacijo, ko se z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločba o tožbenem zahtevku (prejudicialna nasprotna tožba).

In v konkretnem primeru, ko tožena stranka (S., Zavarovalniška hiša d.d.) zoper tožnika (D.M.) uveljavlja regresni zahtevek, ki temelji na istem življenjskem dogodku kot zahtevek, ki ga tožnik uveljavlja zoper toženo stranko (prometna nesreča dne 18.5.1996), je vsekakor podana povezanost obeh zahtevkov. Zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana nobena od alternativnih predpostavk za nasprotno tožbo iz prvega odstavka 189. člena ZPP ter da se zato nasprotna tožba ne dopusti.

Ugotovitev, da so podane predpostavke nasprotne tožbe, je pomembna le za oceno pristojnosti. Procesnopravna narava nasprotne tožbe je namreč enaka naravi ("glavne") tožbe. Značilnost nasprotne tožbe je le v tem, da funkcionira tudi kot toženčevo obrambno sredstvo ter da je njen smisel v ekonomičnosti (sporna vprašanja se rešujejo hkrati in zato kompleksno, odpravljena pa je tudi možnost divergentnega sojenja v dejansko ali pravno povezanih razmerjih). Zaradi tega je njen procesni učinek zgolj v tem, da je za odločanje o obeh zahtevkih pristojno isto sodišče (t.i. popolna atrakcija slabšega tipa). O istem postopku pa zakon izrečno ne govori. A da bo imela nasprotna tožba svoj smisel, mora vložitev nasprotne tožbe pomeniti tudi združitev obeh postopkov (t.j. postopka po "glavni" tožbi in postopka po nasprotni tožbi) v enotno obravnavanje. O obeh zahtevkih se obravnava in odloča na istih narokih skupno. Zato tudi ista dejstva in pravdna dejanja ne morejo povzročiti samo enostranskega pravdnega učinka (z izjemo po drugem odstavku 329. člena ZPP - delna sodba), temveč učinkujejo celovito. Z vložitvijo nasprotne tožbe dobimo torej dve samostojni pravdi, ki sta združeni za skupno obravnavanje in odločanje v enem postopku. Seveda pa to ne izključuje uporabe določbe tretjega odstavka 313. člena ZPP. Če je smotrno, lahko senat odredi ločeno obravnavanje. Vendar to ne vpliva na pristojnost. Sodišče, pri katerem je bila vložena nasprotna tožba, ostane pristojno, četudi sicer (če tožba ne bi bila vložena kot nasprotna tožba) to ne bi bilo (tretji odstavek 15. člena ZPP). Čeprav bi sklep, da se nasprotna tožba ne dopusti, pojmovali kot sklep o ločitvi pravd (tretji odstavek 313. člena ZPP), je zato tisti del sklepa, s katerim je sodišče odločilo, da se zadeva (verjetno je mišljena nasprotna tožba) odstopi Okrajnemu sodišču v L., vseeno nezakonit. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 380. člena ZPP).