Jedro

Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnici z opravljanjem dela lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Ponavljajoče sinkope oziroma omedlevice neopredeljenega vzroka predstavljajo povečano tveganje za nastanek poškodbe, bodisi zaradi padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu, bodisi v primeru izgube zavesti med vožnjo. Ker tožnica delo opravlja pretežno terensko in se zato vozi z avtomobilom, to predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ne samo tožnice, temveč tudi tretjih oseb, udeleženih v prometu.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II., III. in IV. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 6. 2026.

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 7. 2026.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 15. 6. 2026 sklenilo, da se do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari zadrži izvršitev odločbe toženca
61t.... z dne 15. 1. 2026 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca
61t.... z dne 2. 12. 2025, in izvršitev odločbe toženca
61t.... z dne 15. 1. 2026 v delu, v katerem je odločeno, da je tožnica od 7. 1. 2026 do 7. 4. 2026 zmožna za delo v skraj
61anem delovnem
0Dasu po 3 ure dnevno zaradi bolezni in od 8. 4. 2026 do 8. 7. 2026 zmožna za delo v skraj
61anem delovnem
0Dasu po 6 ur dnevno zaradi bolezni, v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca
61t.... z dne 22. 12. 2025 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari od 7. 1. 2026 do 8. 7. 2026 dalje začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu v 50% in poškodbe izven dela v 50% (II. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe zahtevala več ali drugače, tj. glede vzroka začasne nezmožnosti za delo (III. točka izreka) ter zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe v delu, da je toženec dolžan tožnici začasno izplačevati nadomestilo plače v višini 100% osnove iz naslova nadomestila za bolniško odsotnost do pravnomočnosti odločitve v predmetni zadevi (IV. točka izreka). Sklenilo je, da ugovor in pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve (V. točka izreka), in da bo o stroških postopka v zvezi s predlagano začasno odredbo sodišče odločilo s končno odločbo (VI. točka izreka).

2.O ugovoru toženca zoper I. in II. točko izreka sklepa o začasni odredbi je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom z dne 15. 7. 2026 in ga zavrnilo ter sklenilo, da bo o stroških postopka v zvezi z odgovorom na ugovor odločilo s končno odločbo.

3.Tožnica je zoper II. točko izreka sklepa z dne 15. 6. 2026 vložila ugovor (pravilno: pritožba) in zoper III. in IV. točko izreka sklepa z dne 15. 6. 2026 pritožbo. Pritožbi vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbah navaja, da je sodišče opredelitev vzroka v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenskega organa, ki je razlog začasne zadržanosti od dela razdelil med poškodbo pri delu in poškodbo izven dela v izenačenem deležu. Izvedenski organ je obe glavni diagnozi, tj. sinkope po prvi poškodbi in dvojni vid po drugi poškodbi, opredelil kot izključno in neposredno posledico poškodb. Ugotovil je, da ponavljajoče se sinkope izvirajo iz prve poškodbe, tj. poškodbe pri delu z dne 21. 10. 2021. Sporno ostaja, ali je v vzročni zvezi s poškodbo pri delu tudi poškodba z dne 19. 3. 2025. Do tega padca je prišlo prav zaradi sinkope. Padec ni samostojen, od poškodbe pri delu neodvisen dogodek, temveč neposredna posledica zdravstvenega stanja, ki ga je povzročila poškodba pri delu. Ker druga poškodba izvira iz sinkope, sinkopa pa iz poškodbe pri delu, je po vsebini tudi diplopija (ki jo izvedenski organ pripisuje drugi poškodbi) posledica poškodbe pri delu z dne 21. 10. 2021. Celotna začasna nezmožnost za delo v spornem obdobju je posledica poškodbe pri delu. Izvedenski organ se do vprašanja vzročne zveze ni opredelil. Ocena o izenačenem deležu je podana brez obrazložitve, zato ne dosega standardov obrazloženosti in ne omogoča preizkusa pravilnosti. Sodišče je vzrok delno opredelilo kot poškodbo izven dela, čeprav je celotno zdravstveno stanje tožnice v nepretrgani vzročni zvezi s poškodbo pri delu. Toženec je od 21. 10. 2021 v vseh odločbah vzrok začasne nezmožnosti za delo opredeljeval kot poškodbo pri delu, v vlogi delodajalca pa je v pritožbi zoper odločbo ZPIZ z dne 10. 2. 2025 izrecno navedel, da je tožnica zaradi poškodbe pri delu zadržana od dela od 21. 10. 2021, in da njena zadržanost traja brez prekinitve. Sodišče se ni opredelilo do vprašanja vzročne povezave med sinkopo in padcem z dne 19. 3. 2025, zaradi česar obrazložitev sklepa o začasni odredbi v tem delu nima razlogov o odločilnem dejstvu in je ni mogoče preizkusiti. Ob ugotovljenih pomanjkljivostih izvedenskega mnenja bi moralo sodišče zahtevati njegovo dopolnitev oziroma postaviti dodatna vprašanja o vzročni zvezi. Tožnica nasprotuje tudi zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem je predlagala začasno izplačevanje nadomestila plače v višini 100% osnove. Po prvem odstavku 70. člena ZDSS-1 sme sodišče v socialnem sporu nasprotni stranki naložiti začasno plačilo dajatev, zato je možnost takšne začasne odredbe zakonsko predvidena in stališče o njeni nedopustnosti ni pravilno. Pri tem višina nadomestila ni ločena od predmeta spora, saj je neposredno odvisna od vzroka zadržanosti od dela in znaša 100% osnove pri poškodbi pri delu ter 80% osnove pri poškodbi izven dela. Predlaga, da se sklep o začasni odredbi spremeni tako, da se ugotovi, da je tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu, da je toženec dolžan tožnici začasno izplačevati nadomestilo plače v višini 100% osnove iz naslova nadomestila za bolniško odsotnost do pravnomočnosti odločitve v predmetni zadevi oziroma, da se izpodbijani del izreka sklepa o začasni odredbi razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V vsakem primeru pa, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške za obe pritožbi.

4.Zoper sklep z dne 15. 7. 2026 je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper I. in II. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 15. 6. 2026. Vztraja, da je sklep z dne 15. 6. 2026 nepravilen in nezakonit, saj niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določilih 70. člena ZDSS-1 in 272. člena ZIZ. V zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in s sklepom Psp 61/2026 zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi sklepa je zapisalo, da je izrek izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje nasprotoval razlogom sklepa s tem, ko je sodišče prve stopnje zadržalo zgolj izvršitev dveh odločb toženca z dne 15. 1. 2026, s tem pa je vzpostavilo stanje kot je bilo pred njuno izdajo, torej stanje prvostopenjskih odločb imenovanega zdravnika. Iz vsebine izpodbijanega sklepa z dne 15. 6. 2026 izhaja, da se s tem sklepom ponovno začasno zadržita zgolj odločbi tožene stranke z dne 15. 1. 2026, ne pa tudi prvostopenjski odločbi imenovanega zdravnika. Besedna zveza "v zvezi" praviloma služi le temu, da se natančno opredeli, na katero prvostopenjsko odločbo se nanaša drugostopenjska odločba. Sodišče se je že spustilo v presojo glavne stvari, kar ni namen odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče je v sklepu Psp 86/2026 poudarilo, da morajo začasne odredbe ostati sredstva zavarovanja in ne smejo biti take, da po svoji vsebini pomenijo že odločitev o glavni stvari. Z izpodbijano začasno odredbo je sodišče tožnici priznalo pravico, ki jo ta uveljavlja v tožbenem zahtevku, in za obdobje od 7. 1. 2026 do 8. 7. 2026 po vsebini že odločilo o glavni stvari. Začasna odredba zato ne opravlja več zgolj funkcije zavarovanja. V konkretnem primeru ni izkazan pogoj nastanka težko nadomestljive škode. Glede na sodno prakso je obstoj težko nadomestljive škode potrebno ugotavljati restriktivno. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo le tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati. Zgolj navedbe, da delo predstavlja tveganje za poslabšanje zdravstvenega stanja, še ne pomeni, da bo tožnici nastala težko nadomestljiva škoda. Pri tožnici v primeru, da bi v spornem obdobju opravljala delo, nastanka resnih posledic oz. znatne škode, ki bi jo bilo težko sanirati, ni pričakovati. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenci predlagajo delo od doma. Toženec bi tožnici v spornem obdobju lahko zagotovil opravljanje dela od doma, zato tožnica ne bi bila izpostavljena nevarnosti padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu oziroma izgubi zavesti za volanom. Delo od doma upoštevaje mnenje sodnih izvedencev ne predstavlja nevarnosti za zdravje in življenje tožnice in tretjih oseb, udeleženih v prometu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep z dne 15. 7. 2026 in sklep o začasni odredbi z dne 15. 6. 2026 v ugodilnem delu razveljavi in predlog tožnice za izdajo začasne odredbe zavrne.

5.Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe toženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep z dne 15. 7. 2026. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbe niso utemeljene.

7.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

8.Tožnica je skupaj s tožbo predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi odloži izvršitev odločb toženca, ugotovi, da je tožnica od 7. 1. 2026 do 8. 7. 2026 dalje začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu, in tožencu naloži izplačevanje nadomestila plače v višini 100% osnove iz naslova nadomestila za bolniško odsotnost.

9.Pritožbeno sodišče je o predlogu za izdajo začasne odredbe že odločalo. S sklepom Psp 61/2026 z dne 30. 3. 2026 je ugodilo pritožbama tožeče in tožene stranke, izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je, da je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe v pretežnem delu štelo za utemeljen, takšen zaključek pa ne izhaja iz izreka sklepa z dne 11. 2. 2026 in posledično tudi ne iz sklepa z dne 4. 3. 2026, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru.

10.Pri ponovnem odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 70. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Po določbi 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala. Poleg verjetnosti terjatve mora upnik verjetno izkazati tudi eno od naslednjih postavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek težko nadomestljive škode; in da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

11.Sodišče prve stopnje je vpogledalo v listine v spisu, si pridobilo mnenje izvedenskega organa ter ugotovilo, da je tožnica do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari od 7. 1. 2026 do 8. 7. 2026 dalje začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu v 50% in poškodbe izven dela v 50%. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so v okoliščinah obravnavanega primera izpolnjene predpostavke za izdano začasno odredbo, saj je podana verjetna izkazanost terjatve, nevarnost da bi tožnici z izvršitvijo odločb toženca nastala težko nadomestljiva škoda in neobstoj nevarnosti, da bi tožencu nastala večja nepopravljiva škoda.

O pritožbah tožnice

12.Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot to zatrjuje tožnica, saj izpodbijani del sklepa vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, na katerih temelji sprejeta odločitev, njena obrazložitev pa omogoča učinkovit pritožbeni preizkus.

13.Razlogi za verjeten obstoj terjatve, kot jo je sodišče ugotovilo v II. točki izreka sklepa z dne 15. 6. 2026, izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa. Izvedenski organ je mnenje podal po pregledu medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnice. Iz mnenja izhaja, da gre pri tožnici za objektivno nepojasnjene sinkope, dvojni vid pri pogledu v desno in za zmerno depresivno motnjo na farmakološkem zdravljenju brez globlje psihopatologije ali pomembnega negativnega odklona od normalnega funkcioniranja. Razlog začasne zadržanosti je deljen, in sicer poškodba na delu in poškodba izven dela v izenačenem deležu.

14.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma postaviti dodatna vprašanja o vzročni zvezi. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe odloča sodišče na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Ker se odloča na podlagi standarda verjetnosti, presoja predloga za izdajo začasne odredbe praviloma ni izpeljana v kontradiktornem postopku in se še ne opravi celostna dokazna ocena.

15.Zmoten je tudi pritožbeni očitek tožnice, da je utemeljen predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim naj se tožnici prizna pravica do nadomestila plače za začasno nezmožnost. Predmet sodnega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončnih odločb toženca, ki se nanašata na priznanje začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju in ne na nadomestilo plače. Pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo in o nadomestilu plače gre za dva ločena postopka. Nadomestilo plače se praviloma izplača na podlagi potrdila o nezmožnosti za delo, brez posebnega zahtevka zavarovanca in brez odločbe toženca (229. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Zavarovanec pa lahko kljub temu zahteva izdajo pisne odločbe, iz katere je razvidna odmera nadomestila, ki je šele nato predmet morebitne sodne presoje. Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka in tožnica z začasno odredbo ne sme doseči zavarovanja, ki ji ga ne bo dala niti sodba, s katero bi bilo ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku.

O pritožbi toženca

16.Toženec v pritožbi zoper izpodbijani sklep z dne 15. 7. 2026, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov ugovor zoper I. in II. točko izreka sklepa o začasni odredbi z dne 15. 6. 2026, nasprotuje zaključku sodišča, da so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

17.V socialnem sporu je predmet presoje dokončna odločba toženca oziroma je procesna predpostavka za sodno varstvo vezana na predhodno izveden in zaključen upravni postopek (63. člen ZDSS-1). Navedba sodišča prve stopnje, da se zadrži izvršitev dokončne odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo, ne pomeni, da se zadrži zgolj dokončna odločba toženca, kot to zmotno zatrjuje toženec. Obseg zadržanja zajema oba akta, ki tvorita pravno celoto izpodbijanega upravnega odločanja.

18.Sodišče je izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, katere namen je takojšnja ureditev spornega razmerja (prim. US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998). Njena izdaja je omejena le na izjemne in nujne primere, da se prepreči, da (kasnejše) sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena. Bistvo ureditvenih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja, kar narekuje restriktiven pristop in njihovo omejitev na izjemne primere.

19.V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe ne gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb toženca. Ali so bile odločbe pravilne in zakonite, bo predmet presoje v okviru rednega sojenja. Pri izdaji začasne odredbe je ključen tudi odgovor na vprašanje, ali bi z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožnici nastala težko nadomestljiva škoda. O težko nadomestljivi škodi lahko govorimo tedaj, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da bo škodo težko nadomestiti ali omiliti in se pričakuje nastanek resnih posledic, ki se kaže v tem, da gre za znatno škodo, ki bi upnika prizadela toliko, da bi jo bilo težko sanirati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnici z opravljanjem dela lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Ponavljajoče sinkope oziroma omedlevice neopredeljenega vzroka predstavljajo povečano tveganje za nastanek poškodbe, bodisi zaradi padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu, bodisi v primeru izgube zavesti med vožnjo. Ker tožnica delo opravlja pretežno terensko in se zato vozi z avtomobilom, to predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ne samo tožnice, temveč tudi tretjih oseb, udeleženih v prometu.

20.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno ob presoji predloga za izdajo začasne odredbe, upoštevati možnosti opravljanja dela od doma, kot je to predlagal izvedenski organ. Tožnica ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom 40 ur na teden, za delo na delovnem mestu nadzorni zobozdravnik pri tožencu. Za delo nadzorne zobozdravnice (pisarna 70 %, teren 30 %) tožnica po mnenju izvedenskega organa ni zmožna niti v skrajšanem delovnem času. Čeprav je izvedenski organ podal mnenje, da je tožnica zmožna za drugo ustrezno, psihofizično lažje delo, brez dela na terenu, s pretežno sedečim oziroma stoječim delom, z malo hoje ter brez zahteve po stalnem delu z zaslonsko opremo, se pri zavarovancih v delovnem razmerju začasna nezmožnost za delo ocenjuje za delovno mesto, za katero je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnica po mnenju izvedenskega organa za takšno delo ni zmožna.

Odločitev pritožbenega sodišča

21.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.