Jedro

Kot datum storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja je sodišče pravilno štelo dan, ko bi obdolženec najkasneje, to je ob preklicu pooblastila, oškodovanki moral izročiti aro, pa tega ni storil, ter je takrat tudi začelo teči zastaranje.

Obrazložitev

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil M.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ in dveh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba in v njej za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja določena kazen osem mesecev zapora, za vsako od kaznivih dejanj krive ovadbe pa kazen tri mesece zapora, nato določena enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Sodišče je obsojencu določilo dodatna pogoja, ki ju mora izpolniti, da določena kazen ne bo izrečena, in sicer, da v roku enega leta oškodovanki M.A. vrne premoženjsko korist v višini 3.911,95 EUR in da ne prekrši prepovedi opravljanja poklica odvetnika, ki jo je izreklo za eno leto, šteto od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo, ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov postopka in odločilo, da mora plačati oškodovanki znesek 3.911,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obresti od 30.6.1998 do plačila. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbama obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se v odločbi o kazenski sankciji za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ v pogojni obsodbi določena kazen zniža na šest mesecev zapora, nakar se mu v posledici tega po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ v na prvi stopnji izrečeni pogojni obsodbi določena enotna kazen zniža na deset mesecev zapora; v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku pa, da sedaj glasi, da je po drugem odstavku 105. člena ZKP obdolženi M.M. dolžan oškodovanki M.A. plačati znesek 3.911,95 EUR, s presežkom glede obresti pa se oškodovanka napoti na pravdo. V ostalem delu je pritožbi obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta obsojenec in njegov zagovornik vložila zahteve za varstvo zakonitosti, zagovornik zahtevo z dne 14.5.2009, obsojenec pa dve zahtevi z dne 18.5.2009. Oba navajata, da pravnomočno sodbo izpodbijata iz vseh dovoljenih razlogov. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, obsojenec pa predlaga ugoditev zahtevi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahteve za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da nobena zahteva izrecno ne uveljavlja nobene izmed kršitev po prvem odstavku 420. člena ZKP, ampak so v zahtevah zgolj nametane posamične domnevne kršitve, večinoma slabo ali sploh niso obrazložene. Ocenjuje, da v delih, v katerih zahteve nakazujejo domnevane kršitve prava, te niso podane, sicer pa se obširno ukvarjajo z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku in ga izpodbijajo, zato je zahteve potrebno zavrniti.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zatrjujejo tiste očitke, ki jih je kot neutemeljene in kot pavšalne zavrnilo že pritožbeno sodišče. 6. Glede vseh kaznivih dejanj, zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ in dveh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ, obsojenec v svojih zahtevah navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so njeni razlogi nejasni in protislovni listinam spisa, da je pritožbeno sodišče zamolčalo vsebino pritožbe, s čemer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede kaznivega dejanja zlorabe zaupanja navaja, da je konstrukt proti njemu, saj je šlo med njim in oškodovanko M.A. za dolžniško-upniško razmerje, da obstaja protislovje med izpovedbami obremenilnih prič, izpodbija verodostojnost oškodovankine izpovedbe in izpovedb prič A.A. in Z.K., ker imata interes za uspeh oškodovanke v postopku, razloge sodišča o zavrnitvi obsojenčevega zagovora in sodišču očita pristranskost v korist oškodovanke M.A. ter nejasnost obrazložitve, ki temelji na domnevah. Glede dveh kaznivih dejanj krive ovadbe prav tako izpodbija verodostojnost obremenilnih prič (M. in K.B. ter S.P.) in zatrjuje, da sodišče o razbremenilnih dokazih nima razlogov. Zagovornik pa v zahtevi sodišču očita, da je kot dokaz upoštevalo izpovedbo sovražne priče. 7. Na navedene očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je presodilo, da je v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje popolno in pravilno, saj temelji na pravilno ocenjenih izvedenih dokazih. Očitke glede kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ je v celoti zavrnilo kot neutemeljene in se pri tem sklicevalo na podrobne in prepričljive razloge prvostopenjske sodbe na straneh 4 do 11, glede dveh kaznivih dejanj krive ovadbe po prvem odstavku 288. člena KZ pa je ugotovilo, da so očitki pavšalni in neobrazloženi in jih zato ni mogoče preizkusiti, sicer pa v celoti pritrjuje prepričljivi in obrazloženi dokazni oceni prvostopenjske sodbe na straneh 11 do 17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so razlogi v izpodbijanih sodbah o odločilnih dejstvih jasni in niso v protislovju z listinami spisa, zato bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz navedb pa izhaja, da vložnik po vsebini podaja lastno oceno dejanskega stanja, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Tudi na očitek v zvezi z opisi kaznivih dejanj po drugem in prvem odstavku 220. člena KZ in po prvem odstavku 288. člena KZ, da so opisi kaznivih dejanj nerazumljivi in nasprotujejo sami sebi ter v opisu kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 220. člena KZ ni naveden razlog, zakaj bi moral obsojenec izročiti gotovino M.A., če jo je prejel od Z.K. in da opisa kaznivega dejanja krive ovadbe ne opredeljujeta okoliščin, na podlagi katerih naj bi obsojenec vedel, da priče M.B., K.B., S.B. in S.P. očitanih dejanj niso storili ter da je v opisu dejanje naveden le motiv, s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 3 in 4 drugostopenjske sodbe). Pojasnilo je, da navedene trditve v opis dejanje ne sodijo (člen 220 KZ) in da v opis dejanja sodijo le odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja (člen 288 KZ). Presoja drugostopenjskega sodišča je pravilna in sodišče je tudi razumno pojasnilo, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vrhovno sodišče pa je tudi že v več odločbah pojasnilo, da predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja, kot „z namenom“ ali „vedoma“ oziroma „ve“, ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov dejanja in jih v opisu konkretnega dejanskega stanja ni potrebno ponavljati. Zaključek o obstoju določenega psihičnega procesa pa je stvar obrazložitve, ne pa opisa v izreku sodbe (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 58/2004, I Ips 479/2007 in druge).

9. Obsojenčeve trditve, da mu krivda v obliki direktnega naklepa pri nobenem kaznivem dejanju ni bila dokazana z nobenim preverljivim dokazom, je zavrnilo že pritožbeno sodišče v okviru uveljavljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (stran sodbe 6), ki ga vložnik zahteve uveljavlja tudi v tem postopku, saj izraža nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč. Ker zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti, jo je Vrhovno sodišče tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Kazenski zakon je namreč kršen le v primeru, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi nepravilno ali ga ne uporabi.

10. Vrhovno sodišče je zavrnilo tudi obsojenčeve pavšalne navedbe, da ga je sodišče negiralo v obrambi, ko je odločitev oprlo na zaključno besedo tožilke, sestavljeno pred zaključkom dokaznega postopka, saj obsojenec v zahtevi ni niti navedel kršitve zakona, ki naj bi bila podana in niti ni obrazložil svojih trditev (prvi odstavek 424. člena ZKP). Iz enakih razlogov je zavrnilo tudi nekonkretizirane navedbe zagovornika in obsojenca glede nepravilnega vabljenja obsojenca na obravnavo, ker je bilo vabilo nezakonito vročeno nepristojni osebi in na drug naslov in ker predsednica senata ni dovolila vmesnega časa za pripravo obrambe.

11. Glede uveljavljanja pravice za izločitev predsednice senata in ostalih sodnikov Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila zahteva za izločitev sodnice M.K. zaradi očitanih kršitev vrstnega reda razpisovanja glavnih obravnav in kršitve tajnosti postopka, ki jih podaja obsojenčev zagovornik, zavrnjena (sklep Okrožnega sodišča na Ptuju Su 220100/2006 z dne 26.5.2006) in zavržena (sklep senata z dne 12.1.2007) že tekom postopka, saj da gre za očitno neutemeljene zahteve, podane z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Le z zatrjevanjem, da bi morala biti sodnica M.K. izločena, z enakimi navedbami, s katerimi je obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP, o katerih je bilo že odločeno, zagovornik ne utemeljuje procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice kršitve iz 6. točke 39. člena ZKP (kar smiselno uveljavlja z navedbami) in tudi ne utemeljuje vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost sodbe. Posplošenih ocen o sovražnem in maščevalnem odnosu, ki naj bi ga do obsojenca gojili ostali sodniki Okrožnega sodišča na Ptuju (zagovornik izpostavi preiskovalno sodnico M.V.), pa ni mogoče preizkusiti.

12. Zagovornikovo sklicevanje na 427. člen ZKP je Vrhovno sodišče zavrnilo, saj ni dolžno posebej ocenjevati in odgovarjati na predlog strank, naj izpodbijano odločbo razveljavi zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev.

13. Neutemeljene so tudi obsojenčeve navedbe, da se ni mogel zagovarjati proti konstruktu zoper njega, saj je sodišče prve stopnje zamolčalo in zavrnilo izvajanje razbremenilnih dokazov (zaslišanje prič T.M. in S.G. in vpogled v spis In 97/97) brez utemeljitve in obrazložitve, čeprav mu ni bilo znano, kaj bodo izpovedale priče in zato ne gre povzeti razlogov sodišča, da izvedba dokazov ni bila potrebna, ker je sodišče že z drugimi dokazi ugotovilo podatke in dejstva, potrebna za razjasnitev dejanskega stanja. Obsojenec še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo njegovega zagovora poseglo v njegovo pravico do obrambe in da je dokazni postopek potrdil režirano obtožbo, pri tem pa v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ne obrazloži, kako naj bi kršitev vplivala na zakonitost sodbe. Vložnik se pri navedbah niti ne sklicuje na nobeno kršitev zakona, ampak le povzema obrazložene razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev dokaznih predlogov (stran 18 in 19 sodbe). Očitno torej ne uveljavlja razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in pri tem ne obrazloži, ampak izpodbija dokazno presojo sodišča in s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

14. Glede ugovora zastaranja (kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP) zagovornik zgolj zapiše, da je pregon zastaran, saj je bila zadeva zaključena avgusta 1998, obsojenec pa še navaja, da je sodišče v nasprotju z materialnim pravom zavrnilo ugovor zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja, ker je premoženjskopravni zahtevek nesklepčno časovno lociralo v leto 1998 in od 30.6.1998 priznalo tek obresti, hkrati pa ugotovilo, da bi moral obsojenec aro izročiti oškodovanki ob koncu njunega pooblastilnega razmerja in sicer nepravilno na dan 2.12.2002, namesto od trenutka, ko je bilo znano, da do sklenitve prodajne pogodbe ne bo prišlo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je napako glede teka zakonskih obresti odpravilo že drugostopenjsko sodišče in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo, da sedaj glasi, da se s presežkom glede obresti oškodovanko napoti na pravdo. Kot datum storitve kaznivega dejanja je pravilno štelo 2.12.2002, ko bi obdolženec najkasneje, to je ob preklicu pooblastila, oškodovanki moral izročiti aro, pa tega ni storil. Glede na zagroženo kazen petih let zapora za navedeno kaznivo dejanje bi do relativnega zastaranja prišlo v petih letih od storitve kaznivega dejanja, to je 2.12.2007, vendar relativno zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo, saj je uvedba kazenskega postopka zastaralni rok pretrgala.

15. Obsojenec se "pritožuje" tudi zoper izrek kazenske sankcije (varnostnega ukrepa) in odločbo o stroških postopka, ker bi ga moralo sodišče oprostiti oziroma pri izreku sankcije upoštevati vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečenega varnostnega ukrepa prepovedi opravljanja poklica odvetnika, pri odmeri stroškov pa upoštevati njegovo premoženjsko stanje. Z navedbami ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, da je v odločbi o varnostnem ukrepu sodišče prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) ter da je v odločbi o stroških postopka odločilo v nasprotju z določbami ZKP. V primernost sankcije in odločbe o stroških kazenskega postopka se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče ne spušča, zato je navedene očitke zavrnilo.

C.

16. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa so zahteve za varstvo zakonitosti v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena vložene iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenega M.M. in zahtevo njegovega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.