Jedro

Pri izdaji izpodbijane odločbe, s katero je bila investitorju naložena odstranitev neskladne gradnje, ne gre za nov inšpekcijski postopek, zato je bila pravilno izdana na podlagi določb ZUN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe tožniku naložil, da mora v roku treh mesecev po prejemu odločbe odstraniti novozgrajeni prizidek ob južni fasadi počitniškega objekta na parc. št. 5352/2 k.o. A. (klet s teraso in balkonom), tlorisne velikosti 3,90 m x 6,10 m, etažnosti K+P+M (v nadaljevanju: prizidek), ki ga gradi v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju, št. 351-124/71-92 z dne 17. 6. 1992, ki ga je izdala Občina Piran, ter vzpostaviti stanje, ki je določeno v navedenem lokacijskem dovoljenju (izkopana gradbena jama). Inšpektor je tožnika tudi opozoril, da v kolikor ne bo izpolnil naloženih obveznosti, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške (2. točka izreka) in mu za prizidek izrekel prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila tožniku zaradi neskladne gradnje počitniškega objekta na parc. št. 5352/2 k.o. A. z zgoraj navedenim lokacijskim dovoljenjem izdana odločba, št. 06122-1514/2005-4 z dne 22. 11. 2005, s katero mu je bila naložena ustavitev gradnje objekta. Tožnik je bil z isto odločbo napoten, da mora za spremembo lokacijskega dovoljenja z dne 17. 6. 1992 pri Upravni enoti Piran zaprositi v roku enega meseca po prejemu odločbe, sicer bo inšpekcijski organ odredil, da se objekt na tožnikove stroške odstrani in da se vzpostavi stanje določeno (dovoljeno) v lokacijskem dovoljenju. Dne 22. 12. 2009 je inšpektor pri Upravni enoti Piran vpogledal v upravni spis št. 351-124/71 in ugotovil, da tožnik niti v odrejenem enomesečnem roku niti do dne 22. 12. 2009 ni zaprosil za spremembo lokacijskega dovoljenja z dne 17. 6. 1992 oziroma za izdajo drugega ustreznega upravnega dovoljenja (gradbeno dovoljenje po določbah Zakona o graditvi objektov – v nadaljevanju ZGO-1), ki bi lokacijsko dovoljenje nadomestilo. Dne 23. 12. 2009 je inšpektor opravil tudi ogled objekta in ugotovil, da je v enakem stanju, kot je bil ob izdaji inšpekcijske odločbe z dne 22. 11. 2005. Ker tožnik v roku enega meseca po izdaji ustavitvene inšpekcijske odločbe ni zaprosil za spremembo lokacijskega dovoljenja, izvedenih del pa se ne da uskladiti s pogoji določenimi v lokacijskem dovoljenju (objekta ni možno zmanjšati, ne da bi se ga pri tem porušilo; kleti ni možno odstraniti, ne da bi se porušila dovoljeno zgrajena terasa nad kletjo), je inšpektor izrekel ukrep kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, na podlagi določbe četrtega odstavka 75. člena ZUN.

Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 0612-128/2006-16 z dne 1. 2. 2011, zavrnilo.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da je bilo z izdajo izpodbijane odločbe poseženo v njegove ustavne pravice in sicer pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V izpodbijani odločbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da v konkretnem primeru ne gre za počitniški objekt, kot to navaja tožena stranka, pač pa za stanovanjsko stavbo. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na določbe ZUN, ki ne velja več, saj ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo z odločbo, št. U-I-227/00 z dne 14. 2. 2002. Poudarja, da je inšpekcijska odločba z dne 22. 11. 2005, ki je bila izdana na podlagi ZUN, postala pravnomočna, inšpektor pa je dne 23. 12. 2009, ko je vpogledal v upravni spis in ugotovil, da ni zaprosil za izdajo spremembe lokacijskega dovoljenja, začel nov inšpekcijski postopek, in tudi zato uporaba 200. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) v tej zadevi ne pride v poštev. Zaradi navedenega je bila izpodbijana odločba izdana tudi v nasprotju z načelom zakonitosti iz 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Nadalje navaja, da je bila inšpekcijska odločba z dne 22. 11. 2005 izvršena, saj je bila gradnja, ki je bila v nasprotju z izdanim dovoljenjem, odstranjena. Za objekt, ki stoji na parc. št. 5352/2 k.o. A. pa je Upravna enota Piran izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-124/71-98 z dne 4. 12. 1998, s katerim je bil objekt legaliziran. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Gradbeni inšpektor je dne 22. 11. 2005 izdal odločbo, s katero je tožniku izrekel ukrep ustavitve (neskladne) gradnje počitniškega objekta na parc. št. 5352/2 k.o. A., ki se je gradil v nasprotju s pogoji, določenimi v lokacijskem dovoljenju, št. 351-124/71-92 z dne 17. 6. 1992, ki ga je izdala Občina Piran. Z navedeno odločbo je bil tožnik tudi napoten, da v roku enega meseca od njene vročitve zaprosi za spremembo lokacijskega dovoljenja z dne 17. 6. 1992, ter opozorjen, da bo sicer inšpekcijski organ odredil, da se objekt na njegove stroške odstrani in da se vzpostavi stanje določeno (dovoljeno) v lokacijskem dovoljenju. Odločba z dne 22. 11. 2005 je bila predmet presoje v upravnem sporu. Upravno sodišče RS je v sodbi, opr. št. U 2511/2006-12 z dne 1. 4. 2009, presodilo, da je upravni organ ravnal pravilno, ko jo je izdal na podlagi določb ZUN, čeprav je bila izdana v času veljavnosti ZGO-1. Prehodna določba prvega odstavka 200. člena ZGO-1 je namreč določila, da se inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, to pa je v obravnavanem primeru ZUN. Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. U-I-227/00 z dne 14. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 23/02), sicer odločilo, da se ZUN razveljavi z odložnim rokom enega leta, vendar pa je v kasnejši odločbi, št. U-I-150/04 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 111/05), presodilo, da odločitev o razveljavitvi ZUN ni začela učinkovati, saj je zakonodajalec pred potekom odložnega roka sprejel novo zakonsko ureditev. Navedeno pomeni, da se je zakonodajalec lahko v ZGO-1 skliceval na uporabo določb ZUN vendar z omejitvijo, da je pri tem upošteval ugotovljeno neustavnost njegovih določb. Ali kot je Ustavno sodišče RS navedlo v obrazložitvi odločbe št. U-I-150/04, zakonodajalcu zato ni bila prepuščena možnost, da v prehodnem obdobju predvidi, da se vsi inšpekcijski postopki nadaljujejo in končajo po določbah ZUN. V skladu s tem stališčem je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo prvega odstavka 200. člena ZGO-1 le, kolikor se nanaša na gradnje iz tretjega odstavka 3. člena ZGO-1 (gradnje enostavnih objektov) in ne v celoti, kot tožnik navaja v tožbi. V tej zadevi pa je bilo že v sodbi, opr. št. U 2511/2006-12 z dne 1. 4. 2009, ugotovljeno, da ne gre za gradnjo enostavnega objekta, kar za tožnika niti ni sporno.

Iz zgoraj navedenih razlogov je po presoji sodišča tožena stranka ravnala zakonito in pravilno, ko je tudi izpodbijano odločbo izdala na podlagi določb ZUN. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana v posledici inšpekcijske odločbe z dne 22. 11. 2005, ki je postala pravnomočna dne 1. 4. 2009 (na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS) in na podlagi ugotovitve, da tožnik v odrejenem enomesečnem roku (in niti do dne 22. 12. 2009) ni zaprosil za spremembo lokacijskega dovoljenja, št. 351-124/71-92 z dne 17. 6. 1992, kar za tožnika niti ni sporno. Po določbi četrtega odstavka 75. člena ZUN, v primeru, ko (med drugim) investitor v roku enega meseca po izdanem ukrepu iz prvega odstavka istega člena (kar tudi kaže na kontinuiteto inšpekcijskega postopka) ne zaprosi za spremembo lokacijskega dovoljenja, inšpektor odredi, da se objekt ali del objekta na investitorjeve stroške odstrani ter vzpostavi stanje, določeno v lokacijskem dovoljenju. Zaradi navedenega je neutemeljena tožbena navedba, da gre pri izdaji izpodbijane odločbe za povsem nov inšpekcijski postopek in da je uporaba ZUN tudi zaradi tega nepravilna. Pri tem sodišče še dodaja, da je tudi sicer inšpekcijski ukrep, temelječ na določbah ZGO-1, po vsebini za tožnika enak, saj prizidka tudi ob uporabi ZGO-1 ne bi bilo mogoče ohraniti brez ustreznega upravnega dovoljenja.

Tožnik v tožbi pavšalno navaja, da je bila inšpekcijska odločba z dne 22. 11. 2005 izvršena, saj naj bi bila gradnja, ki je bila v nasprotju z izdanim dovoljenjem, odstranjena, vendar v dokaz navedenega ne priloži nobenega dokaza. Nasprotno pa iz zapisnika z dne 23. 12. 2009 o opravljenem kontrolnem pregledu inšpektorja in priloženih fotografij, ki so v upravnem spisu, izhaja, da je bil sporni objekt, vključno s prizidkom, v istem stanju kot je bil pred izdajo odločbe z dne 22. 11. 2005. Tožniku je še pojasniti, da ob tem, da zanj ni sporno, na kateri objekt se inšpekcijski postopek nanaša in da je sporni prizidek, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, v izreku odločbe natančno opredeljen, ni pravno pomembno ali je sporna gradnja počitniški ali stanovanjski objekt, na kar opozarja v tožbi.

Tožnik je v tožbi tudi navedel, da je Upravna enota Piran za celoten objekt, ki stoji na parc. št. 5352/2 k.o. A., izdala gradbeno dovoljenje, št. 351-124/71-98 z dne 4. 12. 1998, s katerim je bil objekt legaliziran. Tega dejstva tožnik v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni navajal, v tožbi pa tudi ni navedel nobenega razloga, zaradi katerega dejstva ni mogel navesti že v postopku izdaje izpodbijane odločbe oziroma že v postopku izdaje inšpekcijske odločbe z dne 22. 11. 2005. Navedeno tožbeno navedbo zato sodišče ocenjuje kot nedovoljeno tožbeno novoto (52. člen Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1).

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne ugotovitve tožene stranke, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo upravnih aktov obeh stopenj pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, da je ustrezno obrazložena in da so tožbeni ugovori, vključno s pavšalnim zatrjevanjem kršitev ustavnih pravic, neutemeljeni.

Ker je dejansko stanje, ki ga je prvostopenjski organ pravilno in popolno ugotovil v upravnem postopku, razvidno iz upravnega spisa in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega prava, je odločitev na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.