Jedro

Kadar prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu v skladu s četrtim odstavkom 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta. Pri tem se priznava kilometrina, kakor je bila v spornem obdobju določena z ZPSDP. Določba navedene Uredbe je jasna, kilometrina se prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporabo najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Tudi tu delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke št. ... z dne 4. 11. 2010 in št. ... z dne 9. 2. 2011 ter za povračilo potnih stroškov v času od 24. 9. 2010 do 24. 11. 2010 v višini 141,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene stroške postopka v višini 62,50 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da je nepomembno za kakšno pot gre, če je le ta pot najkrajša, nedopustno z vidika doseženih standardov (Sindikat A.). Standard mora biti tak, kot je predviden za javni prevoz. Pot od B. čez C. do D. je v pretežnem delu makadamska, neurejena in ovinkasta ter ni primerna za javni prevoz. Izoblikovani standardi še sprejemljivih cest so takšni, da mora obstajati dejanska možnost uporabe poti, po kateri se izračunava kilometrina ter da gre za javne in asfaltirane ceste, ki so v takšnem stanju, da se po njih lahko odvija cestni promet. Pot od kraja bivališča čez C. do kraja opravljanja dela po mnenju tožnika ni javna cesta. Tožnik je dejansko uporabljal najkrajšo in edino primerno pot, tj. obvoz po cesti št. ... preko D. do F. in nato do D.. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožnik v pritožbi uvodoma sicer navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega razloga ne konkretizira. Ne navede, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana in s čim jo je sodišče prve stopnje zagrešilo. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da je bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Kadar prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu v skladu s četrtim odstavkom 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 in 16/07, - v nadaljevanju: Uredba) prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja bivališča do delovnega mesta. Pri tem se priznava kilometrina, kakor je bila v spornem obdobju določena z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 s spremembami). Določba Uredbe je povsem jasna, kilometrina se prizna za najkrajšo razdaljo. Uredba določa zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, to je uporabo najkrajše poti od kraja bivališča do delovnega mesta, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabljati. Enako velja za merilo povrnitve stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom. Tudi tu delodajalec od javnega uslužbenca ne more zahtevati, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa javni uslužbenec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporabi nek drug, dražji prevoz.

Uredba ne določa, na kakšen način naj delodajalec ugotovi najkrajšo pot od kraja bivališča do delovnega mesta, zato je tožena stranka lahko uporabila izračun poti s pomočjo računalniške aplikacije G.. Nobene osnove ni za to, da pri izračunu najkrajše poti med krajem bivanja in delovnim mestom ne bi upoštevali poti med B. in D., ki poteka čez C.. Tudi ta cesta, za katero tožnik ni dokazal, da bi bila v vtoževanem obdobju neprevozna z osebnimi vozili, je namreč del javnega cestnega omrežja skladno z Zakonom o javnih cestah (ZJC, Ur. l. RS, št. 29/97 s spremembami). Razdalja po najkrajši cesti je razdalja, izračunana po javnem cestnem omrežju, pri čemer pa ni bistveno, ali gre za asfaltna vozišča, makadamsko oziroma ovinkasto cesto, saj Uredba ne določa najbolj varne poti oziroma standardov primerne poti za javni prevoz, ampak najkrajšo pot, ki uporabnikom omogoča vožnjo s prevoznimi sredstvi. Tožnikovo zavzemanje, da mu je tožena stranka dolžna povrniti kilometrino na relaciji B. – E. – F. – D. v času od 24. 9. 2010 do 24. 11. 2010, je zato neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.