Jedro

Postopek za izdajo začasne odredbe postane praviloma kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru. V primeru, da se sodišče odloči, da bo izvajalo kontradiktorni postopek v fazi odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe in pošlje dolžniku predlog v odgovor, pa mora s trditvami dolžnika v odgovoru seznaniti upnika. V primeru, da sodišče prve stopnje svojo odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe opre tudi na trditve in dokaze dolžnika v odgovoru na predlog, s temi pa ne seznani upnika in mu ne da možnost, da na te trditve odgovori, ravna v nasprotju z določbo 1. odstavka 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, torej vzame možnost upniku obravnavanja pred sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. H. d.d. se prepove, da toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke izplača iz TRR računa tožene stranke znesek do višine 51.051,50 EUR;

2. B. se prepove, da toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke prav tako izplača iz TRR računa tožene stranke znesek do višine 51.051,50 EUR;

3. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve;

4. Ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnosti sodbe, ki se vodi pod navedeno zadevo pri prvostopnem Okrožnem sodišču v Kranju;“ zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Prvenstveno očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodišče tožeči stranki ni vročilo vlogo tožene stranke, ki se nanaša na predlog za izdajo začasne odredbe. Zato se ni mogla izjasniti o navedbah tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tekom vodenja pravdnega postopka dne 17. 12. 2010 vložila še predlog za izdajo začasne odredbe napram toženi stranki. Zato se za ta postopek smiselno uporabljajo določbe o izvršbi na podlagi 239. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Glede na določbe ZIZ postane postopek za izdajo začasne odredbe praviloma kontradiktoren šele v fazi odločanja o ugovoru. Predvideno je namreč, da se odloča o predlogu začasne odredbe zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga upnika, brez sodelovanja dolžnika. Na podlagi teh podatkov lahko sodišče odloči brez sodelovanja dolžnika, da predlog upnika bodisi zavrne ali izda začasno odredbo. V primeru, da izda začasno odredbo, ima namreč dolžnik možnost ugovora, ta pa mora pred tem biti poslan upniku v odgovor. V fazi obravnavanja ugovora torej postane postopek kontradiktoren.

V konkretnem primeru pa prvostopno sodišče ni ravnalo v smislu zgoraj navedenega, saj je predlog o izdaji začasne odredbe poslalo toženi stranki kot dolžniku v odgovor. Navedeno ravnanje prvostopnega sodišča samo po sebi ni bilo nepravilno. Nepravilno pa je nadaljnje ravnanje sodišča prve stopnje, ko kontradiktornega postopka ni izvedlo dosledno. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je dolžnik podal odgovor, v katerem je nasprotoval izdaji začasne odredbe in predložil dokaze (listine), iz katerih naj bi izhajalo, da niso podani pogoji za predlagano začasno odredbo. Prvostopno sodišče pred izdajo izpodbijanega sklepa upnika ni seznanilo z dolžnikovim odgovorom, niti mu ni dalo možnosti, da nanj odgovori, kljub temu, da je uporabilo trditve in dokaze, ki jih je v odgovoru podal dolžnik. To pa pomeni, da je postopalo v nasprotju s 1. odstavkom 5. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj tožeči stranki ni dalo možnost, da se izjavi o trditvah in navedbah nasprotne stranke. S takšno nedosledno izvedbo kontradiktornega postopka je sodišče torej vzelo tožeči stranki možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi.

Zgoraj navedeno je bil razlog, da je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na to, da je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 270. člena ZIZ, torej verjetnost obstoja terjatve izpolnjen, bo potrebno pri ponovnem odločanju obrazložiti zgolj še verjetnost izkazane nevarnosti iz 2. odstavka 270. člena ZIZ in pogoj iz 3. odstavka 270. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sedanjega izpodbijanega sklepa v zvezi z omenjenima pogojema strinja. Zgolj dejstvo, da tožena stranka po oceni tožnika zavlačuje postopek in da ne plačuje zapadlih terjatev, še ne pomeni izkazano nevarnost iz 2. odstavka 270. člena ZIZ. Enako velja za eventualno slabo finančno stanje dolžnika. Tožeča stranka bi morala izkazati, da poskuša tožena stranka kot dolžnik s konkretnimi dejanji ali opustitvami onemogočiti ali znatno otežkočiti izterjavo. Zato pritožbeni razlogi v tej smeri niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče je razveljavilo izpodbijani sklep zgolj zaradi bistvene kršitve postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ne pa tudi iz drugih pritožbenih razlogov.