Jedro

Prej je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju urejena v ZD, ki je v zdaj že neveljavnem 2. odstavku 117. člena določal domnevo, da so kot nepremičnine mišljene tudi tiste premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, kot so: kmetijske priprave in orodje ter živina. Te domneve OZ ne vsebuje več, zato bi morale biti sporne premičnine v pogodbi o dosmrtnem preživljanju vsaj opredeljene kot premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje izročenih nepremičnin, oziroma kot njihove pritikline, če že niso bile izrecno specificirane. Samo v tem primeru bi si jih zapustnikov pogodbenik po zapustnikovi smrti lahko lastil, sicer pa spadajo v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dedičev predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju zavrne oziroma zavrže. 2. Dedič s pritožbo izpodbija zavrnilni del sklepa. Sklicuje se na zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da premičnine in živali po pritožnikovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju sodijo v zapuščino. Pritožnik meni, da je pogodbo o dosmrtnem preživljanju treba tolmačiti restriktivno. Zapustnikov namen ni bil, da pogodbeniku prepusti v last tudi živino in kmetijske stroje. Živina se ne uporablja več kot delovno sredstvo, ampak je produkt dela na kmetiji, zato ne gre za pritiklino, ki bi bila namenjena rabi nepremičnin. Predmet pogodbe ni bila kmetija, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, pač pa izključno nekatere nepremičnine, ki jih je zapustnik sicer obdeloval kot kmetijske površine, ne sodijo pa v zaključen sklop kmetijskega gospodarstva in tudi nikoli niso imele statusa zaščitene kmetije. Sodišče je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju tolmačilo v škodo dediča. Pri svoji presoji, da gre za pritikline, tudi ni enotno, saj je s sklepom o dedovanju z dne 8. 7. 2013 izrecno ugotovilo, da traktor Z. sodi v zapuščino.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je tokrat odločalo o dedovanju zapustnikovih premičnin, ki jih je v prvem sklepu o dedovanju prezrlo. V izpodbijanem sklepu je presodilo, da so te stvari (kmetijski stroji in živina) pritiklina kmetije, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012. Pritožnik takšni presoji sodišča prve stopnje upravičeno nasprotuje, saj zanjo ni navedlo dovolj prepričljivih in celovitih razlogov, zato je vprašljivo, ali je bila zavrnitev njegovega predloga materialnopravno pravilna.

5. Zmotno je že stališče izpodbijanega sklepa, da je kmetija (glavna) stvar. V pravnem smislu so namreč stvari le nepremičnine in premičnine, ki pripadajo kmetiji. Kmetijske priprave, orodja in živina so nekdaj res veljale za pritikline (par. 296 ODZ, drugi odstavek 117. člena Zakona o dedovanju), zdaj pa imajo tak status le, ko gre za zaščiteno kmetijo (3. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev).

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni povzelo vsebine pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012. Tudi drugi razlogi, ki jih je navedlo v svojem sklepu, ne omogočajo odgovora na pritožbeno trditev, da predmet navedene pogodbe ni bila (celotna) kmetija, ampak samo nekatere zapustnikove nepremičnine. Ker ne iz sklepa in ne iz podatkov spisa ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za zaščiteno kmetijo, ni prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da so sporni kmetijski stroji in živina z zapustnikovo smrtjo postali last preživljalca, čeprav v pogodbi o dosmrtnem preživljanju niso bili navedeni.

7. Po prvem odstavku 557. člena Obligacijskega zakonika (OZ) so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin. Prej je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju urejena v Zakonu o dedovanju (ZD), ki je v zdaj že neveljavnem drugem odstavku 117. člena določal domnevo, da so kot nepremičnine mišljene tudi tiste premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, kot so: kmetijske priprave in orodje ter živina. Te domneve OZ ne vsebuje več, zato bi morale biti po presoji pritožbenega sodišča sporne premičnine v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012 vsaj opredeljene kot premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje izročenih nepremičnin, oziroma kot njihove pritikline, če že niso bile izrecno specificirane. Samo v tem primeru bi si jih zapustnikov pogodbenik po zapustnikovi smrti lahko lastil, sicer pa spadajo v zapuščino. Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju odplačna, ni videti nobenega tehtnega razloga za odstop od splošnega pravila iz 34. člena OZ, da mora biti predmet pogodbene obveznosti določen ali vsaj določljiv. Po navedenem se pritožnik utemeljeno zavzema za restriktivno razlago pogodbenih določil. 8. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo dedičevi pritožbi ter na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD prvi sklep v izpodbijanem delu razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj ugotovljenih pomanjkljivosti v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti brez nesorazmernega posega v pravico stranke do pritožbe. Sodišče prve stopnje naj tako ob upoštevanju navedenih izhodišč znova preveri, ali in s katerimi premičninami je zapustnik razpolagal v pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012, nato pa odloči, katere od njih morebiti še sodijo v zapuščino.