Jedro

Sodišče prve stopnje je po prejemu tožničine izjave, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, tožbo na podlagi 274. člena zavrglo. Ker zavrženje tožbe za tožnico pomeni neuspeh, ne glede na razlog zavrženja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ps 686/2016 z dne 25. 10. 2016 dopolnilo tako, da je v izreku dodalo nov odstavek, ki se glasi: "Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka". Obenem je sklenilo, da v ostalem ostane sklep nespremenjen.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zaradi nepravilne odločbe toženca morala vložiti predmetno tožbo, s katero je zaradi svojega zdravstvenega stanja in posledično nezmožnosti za delo, zahtevala priznanje dodatnih pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih ji toženec neopravičeno ni priznal. Ker je pred tem toženec izdal še eno odločbo na podlagi identičnega dejanskega stanja, je tožnica v izogib pravnomočnosti te odločbe, morala tudi zoper to vložiti tožbo. O prvem tožbenem zahtevku, s katerim je uveljavljala ugotovitev invalidnosti, je sodišče v tem času že odločilo in tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo, terjatev iz tožbenega zahtevka pa je tekom postopka priznal tudi toženec. Iz tega razloga tožnica ni imela več pravnega interesa, da v tukajšnjem sporu zoper toženca zahteva ugotovitev, da je za delo nezmožna in izpolnjuje pogoje za invalidsko upokojitev, saj je bila po vzporednem sodnem sporu tudi dejansko upokojena. Ne glede na to pa tožnica v času vložitve te tožbe, ni mogla vedeti, da bo o njenem prej navedenem zahtevku, odločeno preden bo sodišče odločilo v tem postopku. Glede na navedeno je tožnica tekom pravde sicer res izgubila pravni interes, vendar izključno zato, ker je toženec v drugem sodnem postopku terjatev priznal in je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno, zaradi česar si tožnica v tem postopku svojega položaja ne more izboljšati. Takšno stanje je povzročil izključno toženec. Sodišče je iz tega razloga tožnico pozvalo, da se izjasni o umiku tožbe zaradi naknadnega pomanjkanja pravnega interesa. Tožnica je priznala, da pravnega interesa zaradi nastale situacije res nima več. Tožbo je sodišče nato iz tega razloga zavrglo, posledično pa obrazložilo, da nosi zaradi neuspeha v tem postopku, stroške celotnega postopka. S takšno obrazložitvijo sodišča se tožnica ni strinjala, saj je v tem postopku izgubila pravni interes iz razlogov, ki niso v njeni sferi oziroma iz razloga, da je toženec v drugem sodnem postopku tožničino terjatev priznal, kar je imelo za posledico njeno upokojitev. Vztraja, da je tožnica predmetno tožbo morala vložiti, sicer bi bila pozneje prekludirana. Meni, da tožencu ne dolguje povračila njenih morebitnih stroškov, obratno pa toženec dolguje njej povračilo stroškov, ki so ji nastali v tem sporu, saj se tem stroškom ne po lastni krivdi, ni mogla izogniti in so nastali po krivdi toženca. Vztraja, da je toženec tisti, ki mora njej povrniti stroške postopka. Sklicuje se na konkreten primer v zvezi z dolžnostjo povračila stroškov v primeru umika tožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec meni, da je pritožba tožnice neutemeljena in jo je zato potrebno zavrniti. Glede na to, da je bila z zgoraj navedenim sklepom sodišča z dne 25. 10. 2016 tožba tožnice zavržena, ni podane pravne podlage za povračilo stroškov postopka v tem socialnem sporu. Zavrženje tožbe namreč posledično pomeni, da je tožnica v tem sporu propadla. Za odločanje o sporu pa je odločilen končni uspeh strank v pravdi. Navedeno izhaja tudi iz komentarja k 154. členu ZPP (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, avtorji: Lojze Ude in drugi, GV Založba 2006, stran 29, 30). Toženec se dodatno sklicuje na drug primer iz sodne prakse, in sicer sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1676/2013 z dne 17. 12. 2013. Iz navedene odločitve sodišča izhaja, da če stranka zaradi okoliščin, nastalih tekom pravde, izgubi pravni interes za nadaljevanje postopka in je posledično potrebno tožbo zavreči, to z vidika odločitve o pravdnih stroških pomeni njen neuspeh. Nadalje pa še navaja, da v konkretnem primeru ne gre za identično dejansko stanje kot v zadevi, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s tožbo vloženo 3. 5. 2016 izpodbijala dokončno odločbo toženca z dne 14. 3. 2016 in uveljavljala I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. V socialnem sporu pod opr. št. II Ps 1534/2014 je bila s pravnomočno sodbo z dne 6. 6. 2016 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti od 8. 7. 2014 dalje. Tožnica je sodišče s pripravljalno vlogo obvestila, da nima več pravnega interesa za odločitev o predmetnem tožbenem zahtevku, vztrajala pa je pri povračilu stroškov.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo, za katero tožnica ni imela več pravnega interesa, s sklepom opr. št. II Ps 686/2016 z dne 25. 10. 2016, na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) zavrglo, v izreku pa je izostala odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je zgolj v razlogih sklepa obrazložilo, da je o stroških postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in da tožnica, ki v tem sporu ni uspela, sama krije svoje stroške postopka.

7. Ker se tožnica ni strinjala, da sodišče prve stopnje ni odločilo o stroških postopka in vztrajala, da toženec njej dolguje stroške postopka, je pritožbeno sodišče, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih tožnice, štelo tožničino pritožbo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

8. Za dopolnilnim sklepom z dne 2. 2. 2017, ki je predmet te pritožbe, je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

9. Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu, povrniti stroške.

10. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje potem, ko je prejelo tožničino izjavo, da nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, tožbo na podlagi 274. člena ZPP s sklepom z dne 25. 10. 2016 zavrglo. Ker zavrženje tožbe za tožnico pomeni neuspeh, ne glede na razlog zavrženja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka. Upoštevalo je namreč, da tožnica v pravdi ni uspela in da v socialnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), zavod oziroma tožena stranka svoje stroške postopka nosi sama, ne glede na izid pravde.

11. Čeprav je tožnica ob vložitvi tožbe imela pravni interes, pa zaradi nastale situacije, ker je v drugem postopku uspela s svojim tožbenim zahtevkom, ni imela več pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka. Pri odločitvi o stroških postopka je odločilno načelo končnega uspeha. To pa v konkretnem primeru pomeni, da tožnica v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama trpi svoje stroške postopka, kot je pravilno sklenilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim dopolnilnim sklepom.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na konkreten sklep I Cpg 1515/2013, ker ne gre za identični primer, saj tožnica ni umaknila tožbe, posledično pa tudi ne pride v poštev določba prvega odstavka 158. člena ZPP glede povrnitve stroškov postopka.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.