- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba I U 410/2025-12
ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.410.2025.12 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali poni7eujo0demu ravnanju, temelj mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripi61ejo javnim organom te dr7eave, bodisi da gro7enjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te dr7eave izvajajo ali dopu610dajo, bodisi dr7eava svojim dr7eavljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedr7avnimi subjekti ne more zagotoviti u0dinkovite za610dite.
Dol7enosti prosilca, ki v pro61nji za mednarodno za610dito zatrjuje nezmonost izvorne dr7eave, da bi ga za610tila pred preganjanjem je, da izka7ee trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmonost izvorne dr7eave nuditi za610ito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni dr7eavi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomo0d na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi za610ite.Dol7enost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni dr7eavi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne za610ite v drugi dr7eavi. V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (to7nik) nosi te7eje dokazno breme, da doka7ee, da se ni obrnil na dr7avne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmoni nuditi za610ite.
Ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, mora to7nik podati toliko obseenj61e trditve, ki ka7eo na obstoj objektivnih okoli610din, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti.
Informacije o izvorni dr7eavi se pridobijo in analizirajo le, 0de so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.
Izrek
To7ba se zavrne.
Obrazlo7eitev
Izpodbijana odlo0dba
1.Z izpodbijano odlo0dbo je toena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. 0dlena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. 0dlena Zakona o mednarodni za610iti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot o0ditno neutemeljeno zavrnila tretjo tonikovo pro61njo za mednarodno za610ito (1. to0dka izreka) in odlo0dila, da z dnem izvr61ljivosti 1. to0dke izreka postane tonikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. to0dka izreka). Toniku je dolo0dila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki za0dne te07i z dnem izvr61ljivosti 1. to0dke izreka, v katerem mora zapustiti obmo0dje Republike Slovenije (RS) ter dr7eav članic Evropske unije (EU) in dr7eav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. to0dka izreka), sicer bo s tega obmo0dja odstranjen v izvorno dr7eavo (4. to0dka izreka). Toena stranka je toniku za obdobje enega leta dolo0dila prepoved vstopa na obmo0dje RS ter dr7eav članic EU in dr7eav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvr61ila, 0de bo to obmo0dje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. to0dke izreka (5. to0dka izreka).
2.Toena stranka je uvodoma povzela tonikove izjave ob vloeitvi tretje pro61nje (15. 11. 2024), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno za610ito izhaja, da je izvorno dr7eavo 17. 6. 2023 zapustil zaradi bolj61ega 7eivljenja. V Maroku ima pet dru7einskih 0dlanov.
3.Na osebnem razgovoru (25. 2. 2025) je toena stranka tonika seznanila z dejstvom, da je Vlada RS uvrstila Maroko na seznam varnih dr7eav. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne dr7eave je tonik navedel, da je to storil zaradi pomo0di o0detu, ki je imel raka, in sestri, ki je avtistka. Rad bi delal in jima pomagal re61iti njuno 7eivljenje. 7eli finan0dno pomagati dru7eini, da bi lahko doma kupovali zdravila in pla0dali nego. Konkretni razlog, zaradi katerega je tonik zapustil svojo izvorno dr7eavo, je to, da 7eli finan0dno pomagati dru7eini. V dru7eini sta delala on in starej61i brat, vendar nista zaslu7eila dovolj za dostojno 7eivljenje. V0dasih o0detu niso mogli kupiti zdravil ali oblek. Dr7ava toniku ni pomagala, ne ve, 0de pomaga drugim. Nikoli ni prosil za pomo0d, saj ni vedel, kje so te ustanove, niti ni bil seznanjen, 0de sploh obstajajo organizacije, ki nudijo pomo0d. 0de bi zaslu7eil dovolj za dostojno 7eivljenje, ne bi zapustil Maroka. Ne ve, kak61no bi bilo njegovo 7eivljenje, 0de bi ostal v Maroku ali se tja vrnil. Od Slovenije pri0dakuje delo, saj je njegov cilj delo in finan0dna pomo0d dru7eini.
4.V nadaljevanju je toena stranka ugotovila, da tonik ni predloeit ustrezne listine iz 97. 0dlena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je dr7eavljan te dr7eave.
5.Po ugotovitvah toene stranke tonik svojo pro61njo za mednarodno za610ito utemeljuje z rev610dino in prenizkimi dohodki za preevanje dru7eine. Iz njegovih navedb je namre0d razvidno, da ne zaslu7ei dovolj denarja za dru7eino ter da je izvorno dr7eavo zapustil zaradi 7elje po bolj61em 7eivljenju in da bi finan0dno pomagal svoji dru7eini.
6.Po oceni toene stranke okoli610dine obravnavane zadeve ne opravi0dujejo priznanja mednarodne za610ite, saj iz to7nikovih izjav ni razvidno, (1) da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni dru7ebni skupini ali politi0dnega prepri0danja, (2) da je na tej podlagi doseei prag resne 61kode in (3) da bi bila storjena dejanja, ki bi bila usmerjena zoper to7nika, ampak gre za sploen polo7aj v to7nikovi izvorni dr7eavi. Pro61njo za mednarodno za610ito namre0d utemeljuje le z ekonomskimi teevami (rev610dina), kar po njegovi izjavi izvira iz slabo pla0danega dela. Te teeve pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne za610ite, saj iz to7nikovih navedb ni razvidno, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili drugi povzročitelji (na primer dr7ava ali gospodarske dru7be), kar bi morebiti lahko privedlo do kr61enja njegovih pravic in uni0denja ekonomske eksistence. Iz to7nikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v Maroku onemogoei dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega sprejeti kakr61nikoli gospodarski ukrepi, ki bi imeli zanj 61kodljive posledice. Poleg tega je trdil, da se mu v Maroku ni zgodilo ni0d konkretnega, ampak ga je iz dr7ave gnala 7elja po bolj61em 7eivljenju. To7nikove navedbe o ekonomski stiski in rev610dini glede na navedeno niso povezane s preganjanjem ali resno 61kodo in ne predstavljajo trajnega in sistemati0dnega kr61enja 0dlovekovih pravic.
7.Zato je toena stranka to7nikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravi0denosti do priznanja mednarodne za610ite po ZMZ-1, s 0demur so podani razlogi za zavrnitev njegove pro61nje na podlagi prve alineje 52. 0dlena ZMZ-1.
8.Toena stranka je 61e ugotovila, da to7nik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno dr7eavo. Ocenila je, da iz to7nikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna dr7eava, saj ne uveljavlja okoli610din, ki bi bile pomembne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne za610ite. Glede na vsebino to7nikovih navedb (navaja le slabo pla0dilo za delo in rev610dino), pri 0demer ni izpostavil konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz dr7ave, ni mogo0de sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno dr7eavo sooei z resno 61kodo ali da bi bilo njegovo 7eivljenje kakorkoli ogro7eeno.
9.Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev to7nikove pro61nje za mednarodno za610ito kot o0ditno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 0lena ZMZ-1, ker to7nik prihaja iz varne izvorne dr7eave iz 61. 0lena tega zakona.
To7nikove trditve
Zoper izpodbijano odlo0dbo je to7nik vloeit to7bo zaradi bistvenih kr61itev dolo0db postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je odpravo izpodbijane odlo0dbe in priznanje statusa begunca, podrejeno pa priznanje subsidiarne za610ite.
Iz to7benih navedb je razvidno, da bi morala toena stranka to7nikove izjave preveriti s splo61nimi in specifi0dnimi informacijami o izvorni dr7eavi ter izvesti redni ugotovitveni postopek. Zato to7nik ni imel monosti izjave glede okoli610din, pomembnih za izdajo odlo0dbe. Trdi, da je v izvorni dr7eavi prejel smrtne gro7enje ljudi, ki so grozili tudi njegovemu pokojnemu o0detu in ga pretepli. Zato je o0de pred smrtjo to7niku in njegovemu bratu rekel, naj zapustita Maroko. Ni jasno, kako je umrl o0de, to7nik dopu610da monost, da so ga ubili, napadli so tudi to7nikovega brata, ti ljudje so izjemno nevarni.
Glede na navedeno to7nik pripada posebni dru7ebni skupini zelo revnih in nevarnih ljudi, kar je razlog preganjanja. V takih okoli610dinah to7nik ni mogel preeveti in najti pomo0di, prav tako se ni mogel preseliti drugam znotraj dr7eave, poleg tega se je bal za 7ivljenje in zdravje sebe in svojih bli7njih. Tudi za zdravila ni bilo denarja. Policija jih ni mogla za610dititi. 0de ne bi posredovali sosedje, bi jih vse pobili. Zato bi bil to7nik ob vrnitvi sooei z utemeljenim strahom, da bo spet podvreen vsaj ne0dlove61kemu in poni7eevalnemu ravnanju. Opisane razmere predstavljajo resno 61kodo v smislu mu0denja ter ne0dlove61kega in poni7eevalnega ravnanja.
Poleg ekonomske 61ibkosti je to7nik izkazal tudi posebne okoli610dine, saj ima v Republiki Sloveniji brata, ki tu zakonito prebiva in je poro0den. Brat bi lahko pomagal to7niku, da bi oba ostala v Sloveniji in po61teno 7ivela. S tem je to7nik izkazal, da ima zahtevek, ki ni o0ditno neutemeljen.
Odgovor na to7bo
V odgovoru na to7bo se toena stranka sklicuje na obrazlo7eitev izpodbijane odlo0dbe. Poudarja, da je imel to7nik monost izjave in da v upravnem postopku ni navajal gro7enj in napadov. Zato gre za nedopustne to7bene novote. Izpostavlja to7nikove izjave, da je njegov o0de umiral zaradi raka in da to7nik ni mogel ve0d gledati o0detovega trpljenja. Poleg tega to7nik v upravnem postopku ni navedel, da ima brata, zato so tudi te navedbe nedopustne to7bene novote.
To7nikova pripravljalna vloga
V pripravljalni vlogi, ki jo je sodi610de prejelo na naroku za glavno obravnavo, to7nik trdi, da to7bene navedbe, da ima v Sloveniji brata, niso to7bene novote. Ne zanika, da je bil njegov o0de bolan in poudarja, "da so se okrutne7ei v izvorni dr7eavi spravili na bolnega 0dloveka in ga ubili". O tem je bilo to7nika "preve0d strah govoriti".
Dokazni postopek
V dokaznem postopku je sodi610de pregledalo spise, ki se nana61ajo na zadevo, jih v soglasju s strankama 61telo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej na61tevalo. Poleg tega je zasli61alo to7nika.
Presoja to7be
To7ba ni utemeljena.
Po presoji sodi610da je toena stranka pravilno ugotovila, da to7nik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne za610ite. Sodi610de se zato sklicuje na razloge izpodbijane odlo0dbe (drugi odstavek 71. 0dlena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s to7benimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. 0dlena ZUS-1), pa dodaja:
S pro61njo za mednarodno za610ito je izraeen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odlo0diti, pri tem pa izjava prosilca v pro61nji opredeljuje okvir odlo0danja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna za610ita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne za610ite, 0de zatrjuje in izka7ee, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko dolo0deni razlogi preganjanja iz 27. 0dlena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih dolo0da 26. 0dlen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne 61kode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne za610ite, dolo0da 28. 0dlen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno za610ito pristojni organ upo61teva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, na61tet a v prvem odstavku 23. 0dlena ZMZ-1.
V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoli610din je skladno s sodno prakso Evropskega sodi610da za 0dlovekove pravice (v nadaljevanju ES0cP) za predloeit dokazov v postopku priznanja mednarodne za610ite primarno odgovoren prosilec, na dr7avi pa je, da ovrei dvome o njihovi avtentinosti.1 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodi610da je razvidno, da sta okvir in vsebina upo61tevanih okoli610din, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje pro61nje za mednarodno za610ito, definirani s prosil0devimi navedbami.2 Predpostavlja se namre0d prosil0devo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.3
Ob upo61tevanju navedenih izhodi610d izpodbijana odlo0dba temelji na prvi alineji 52. 0dlena ZMZ-1, skladno s katero se pro61nja prosilca, ki o0ditno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno za610ito, 61teje za o0ditno neutemeljeno, 0de je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravi0denosti do mednarodne za610ite po tem zakonu.
Po presoji sodi610da je toena stranka stranka pravilno ocenila, da to7nik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoli610din v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno 61kodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je namre0d o0ditno, da je izvorno dr7eavo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne dr7eave je v upravnem postopku navedel rev610dino in ni navajal drugih razlogov, zaradi katerih bi bil ogro7een v izvorni dr7eavi. Glede tega pa je Vrhovno sodi610de 7ee sprejelo odlo0dbo, da z vidika odlo0danja o mednarodni za610iti ni bistveno, kak61na je prosil0deva sposobnost ekonomskega preeivetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namre0d za okoli610dino, ki spro7e a vpra61anje pomo0di zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne za610ite.5 Zmanj61anje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slab61e ekonomske in socialne razvitosti prosil0deve izvorne dr7eave, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je u7eival v dr7avi, kjer je zaprosil za mednarodno za610ito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne za610ite.6 Za to namre0d ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno dr7eavo izpostavljen nehumanemu ali poni7eujo0demu ravnanju, temelj mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripi61ejo javnim organom te dr7eave, bodisi da gro7enjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te dr7eave izvajajo ali dopu610dajo, bodisi dr7eava svojim dr7eavljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedr7avnimi subjekti ne more zagotoviti u0dinkovite za610dite.7 Navedenega pa to7nik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni dr7eavi zanj slab61i, torej ne more biti razlog za mednarodno za610ito.
V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.8 Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 15. 11. 2024, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 25. 2. 2025 razvidno, da mu je uradna oseba v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito,9 pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.10
Ob takih okoliščinah na presojo ne vplivajo tožbene navedbe, "da je tožnik v izvorni državi prejel smrtne grožnje ljudi, ki so grozili tudi njegovemu pokojnemu očetu in ga pretepli in da je zato oče pred smrtjo tožniku in njegovemu bratu rekel, naj zapustita Maroko", saj gre za nedovoljene novote. Skladno s tretji odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Te navedbe so bile nedvomno podane prepozno, saj tožnik s posplošeno trditvijo v izpovedbi na glavni obravnavi, "da se je takrat bal zato, ker če bi to povedal, bi lahko imel v Sloveniji težave", ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni podal že prej, še posebej ker je bil pred osebnim razgovorom poučen o zaupnosti postopka. Glede na navedeno je treba zamudo z navajanjem teh dejstev pripisati krivdi tožnika.
Smiselno enako velja za tožnikovo tožbeno navedbo, da ima v RS brata, ki bi mu lahko pomagal; v upravnem postopku je tožnik namreč izjavil le, da ima brata, česar pa ni povezoval s svojo možnostjo bivanja v RS. V zvezi s tem sodišče še pojasnjuje, da utegne biti okoliščina, da ima tožnik v RS brata, pomembna le z vidika posebnih upravnih postopkov po 47., 47.a in 47.b členu ZTuj-2. Glede na navedeno je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnikovega brata, saj dejstvo, ki naj bi ga tožnik s tem dokazoval, za odločitev ni pravno odločilno. Ker med stranka ni sporno prebivanje tožnikovega brata v RS, je sodišče zavrnilo tudi dokaz s pregledom listin v prilogah A3 in A4, s katerima tožnik dokazuje to dejstvo.
Tudi če bi bile tožnikove izjave v zvezi z grožnjami pravočasne, bi glede na njihovo vsebino šlo kvečjemu za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. V zvezi s tem pa je treba najprej pojasniti, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).11 Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 21/2023 z dne 15. 3. 2023 dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi (11. točka obrazložitve). V primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj prosilec (tožnik) nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.12 Po presoji sodišča pa tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel v zvezi s posplošeno navedbo, da jih policija ni mogla zaščititi.
Glede tožbenih navedb, da bi morala tožena stranka tožnikove izjave primerjati s splošnimi in specifičnimi informacijami, sodišče pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 sprejelo stališče, da mora tožnik v primeru, ko je subjektivni element preganjanja slabo izkazan, podati toliko obsežnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti. Če so podane ustrezne trditve v tej smeri, ki obsegajo predvsem opis konkretnih dogodkov, ki so se zgodili nekomu v njegovi bližini ali kakšni drugi osebi ali skupini oseb s primerljivimi lastnostmi v primerljivih okoliščinah, ipd., pristojni organ oceno te okoliščine opravi ob preverjanju in opredelitvi do splošnih in specifičnih informaciji o prosilčevi izvorni državi. Subjektivni element je bil tudi v obravnavanem primeru slabo izkazan, saj se je tožnik v upravnem postopku skliceval le na revščino. Zato, ob upoštevanju stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni obstajala navedena obveznost tožene stranke preverjanja informacij o izvorni državi.
Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).
Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II13 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca.14 Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.15 Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.16 Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).
Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Pri tem tožnik niti v tožbi ne navaja vsebinskih argumentov, da je izkazal tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da njegova izvorna država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna, saj s tožbenimi navedbami ne izkazuje resne škode iz 2. točke 28. člena ZMZ-1.17 Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (revščini), je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.18
Sodišče le pripominja, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.19
Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.20 V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite.21, 22 V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).23
Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.
Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.
12Prav tam (12. točka obrazložitve).
13Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
1440. uvodna izjava Procesne direktive II.
15Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).
16Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).
17V skladu s to določbo resna škoda zajema mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi.
18Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.
19Prav tam, 16. točka obrazložitve.
20Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).
21Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.
22SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).
23Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.