Jedro

sklenitev pogodbe in obveznost izpolnjevanja pogodbe (plačevanje RTV naročnine) je po predpisih naložena le imetniku TV sprejemnika, ki ima prebivališče v Republiki Sloveniji

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da poslej v celoti glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 21. 1. 1993, opr.

št. II I 000/93, se razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 9.645,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 5.411,20 SIT in izvršilne stroške v višini 3.500,00 SIT, v celoti zavrne."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Celju z dne 21. 1. 1993, opr. št. II I 000/93. Toženi stranki je še naložilo v povrnitev tožeči stranki nastale nadaljnje pravdne stroške v višini 1.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 1996 dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka.

Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev z vrnitvijo v ponovno sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v nerazumljivosti izreka, saj ni določen paricijski rok. Nadalje navaja, da je toženec nemški državljan, ki stalno prebiva v Nemčiji, v Slovenijo prihaja le občasno in nima tu nobenega premičnega premoženja. V obrazložitvi sodbe niso navedeni predpisi, ki bi nalagali dolžnost plačevanja RTV naročnine tujim fizičnim osebam, ki nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Pritožbi prilaga potrdilo o državljanstvu in potrdilo, da toženec že od 6. 5. 1961 živi v Nemčiji.

Pritožba je utemeljena.

V danem primeru je tožeča stranka zoper toženca, ki ima stalno bivališče v Nemčiji, v mestu Hanau, uperila zahtevek na plačilo televizijske naročnine za čas od meseca maja 1991 do meseca oktobra 1992. Po 2. odstavku 27. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, so določbe predpisov, s katerimi je določena vsebina pogodb, ki jih mora nekdo skleniti po zakonu, sestavni del teh pogodb. Materialnopravno izhodišče za presojo obravnavanega zahtevka je torej v Zakonu o RTV Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS, Uradni list RS št. 14/90) in Pravilniku o načinu prijavljanja in odjavljanja radijskih in televizijskih sprejemnikov, načinu vodenja evidence ter pogojih in načinu plačevanja RTV naročnine (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS št. 38/86 in 15/88), ki sta veljala v času, za katerega se uveljavlja sporna naročnina. Po določbi 2. odstavka 9. člena ZRTVS mora vsak imetnik radijskega in televizijskega sprejemnika na območju Republike Slovenije, ki lahko sprejema program RTV Slovenije, plačevati radijsko in televizijko naročnino RTV Slovenija. Vendar je po 1. členu Pravilnika ta dolžnost prijave (in v posledici tudi plačevanja) naložena le imetniku TV sprejemnika, ki ima v Republiki Sloveniji stalno ali začasno prebivališče. Prvo sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da toženec ne biva Republiki Sloveniji ampak v Nemčiji, vendar pa tega pravno upoštevnega razloga ni pravilno pravno ocenilo. Zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo zoper toženca, ki v Republiki Sloveniji nima bivališča in zato kot imetnik TV sprejemnika ni zavezan k plačevanju naročnine, zaradi pravilne uporabe materialnega prava spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (4. točka 373. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obravnavalo.

Nadalje pa pritožbeno sodišče ni odločalo niti o povrnitvi pritožbenih stroškov, ki so tožencu nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva, saj njih povrnitve toženec niti ni zahteval (1. odstavek 164. člena ZPP).