Jedro

Pritožnika se primarno zavzemata za uporabo določbe 39. člena ZPP, vendar pa si njeno vsebino napačno razlagata oziroma si napačno tolmačita pojem glavnega zahtevka. Skladno s citirano določbo je za določitev vrednosti spornega predmeta res odločilna vrednost glavnega zahtevka. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da izbrisna tožba ter kondikcijski zahtevek nista zahtevka o glavni stvari.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se denarni znesek v višini 3.885,00 EUR nadomesti z denarnim zneskom v višini 1.449,00 EUR, denarni znesek v višini 388,50 EUR pa z denarnim zneskom v višini 144,90 EUR.

II. V presežku se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za odločbo o pritožbi oziroma za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov za oprostitev plačila sodne takse (za pritožbo) (I. točka izreka) ter jima dovolilo obročno odplačilo le-te (II. točka izreka). Tožnika je zavezalo k plačilo sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 3.885,00 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 388,50 EUR. Prvi obrok v plačilo zapade v petnajstih dneh od vročitve plačilnega naloga, naslednji obrok pa v naslednjih zaporednih mesecih tistega dne, ki je enak dnevu plačila prvega obroka (III. točka izreka). Če tožnika zamudita s plačilom posameznega obroka, z dnem zamude zapadejo v plačilo vsi še neplačani obroki (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta tožnika zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjski sklep sicer izpodbijata v celoti, vendar vsebinsko nasprotujeta zgolj odmeri sodne takse za pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo P 116/2018 z dne 14. 6. 2023 (list. št. 221) v skupni višini 3.885,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob tem napačno kumuliralo vse postavljene zahtevke. V navedeni zadevi gre zgolj za en sporni predmet, na podlagi katerega pa sta postavljena dva podredna zahtevka. In sicer sta tožnika postavila glavni ugotovitveni zahtevek na ničnost kreditne pogodbe ter podredni kondikcijski in izbrisni zahtevek. Ne gre torej za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki bi temeljili na različnih pravnih podlagah, temveč za en glavni zahtevek ter dva dodatna, ki temeljita na isti pravni podlagi. V 39. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je določeno, da če je za ugotovitev stvarne pristojnosti in v drugih z zakonom določenih primerih odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Upoštevaje navedeno se v predmetni zadevi kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ki predstavlja vrednost prejetega kredita v višini 97.512,04 EUR. Kondikcijski zahtevek ter izbrisna tožba pa nista glavna zahtevka, saj gre v obeh primerih za zakonske posledice ničnosti kreditne pogodbe po 87. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki narekujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. Pravilna odmera sodne takse za pritožbo glede na vrednost glavnega zahtevka bi tako znašala 1.671,00 EUR. V kolikor sodišče zgornje razlage 39. člena ZPP ne bi sprejelo, pa je višina sodne takse v vsakem primeru napačno odmerjena, saj je v neskladju z določili 18. člena ZST-1. Tretji odstavek citiranega člena namreč določa, da če se z eno tožbo uveljavljajo primarni in eden ali več podrejenih tožbenih zahtevkov, se za primarni zahtevek plača taksa v celoti, za vsak naslednji zahtevek pa le tretjina takse, predpisane za ta zahtevek. V predmetni zadevi je postavljen primarni in dva podredna zahtevka, kar pomeni, da se celotna sodna taka odmeri le za primarni zahtevek, za podredna pa le tretjina predpisane sodne takse. To pomeni plačilo 1.671,00 EUR za ugotovitveni zahtevek, 483,00 EUR za kondikcijski zahtevek ter 630,00 EUR za izbrisni zahtevek. Skupno torej 2.784,00 EUR in ne 3.885,00 EUR. Glede na navedeno tožnika sodišču druge stopnje predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Podrejeno naj ga spremni tako, da tožnikoma naloži plačilo sodne takse za pritožbo v višini 1.671,00 EUR oziroma 2.784,00 EUR. Priglašata pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu uradoma upoštevnih procesnih kršitev sicer ne ugotavlja. Upoštevaje obseg izpodbijanja prvostopenjske sodbe, pa je sodišče prve stopnje tožnikoma sodno takso za pritožbo odmerilo previsoko, kar je narekovalo odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

5. Tožnika sta v obravnavani zadevi zoper toženko vložila tožbo, ki po pravni naravi ustreza izbrisni tožbi iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Zahtevala sta ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, dveh kreditnih pogodb z dne 26. 9. 2007 in z dne 24. 9. 2008, pogodbe o zastavi nepremičnin in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve, ugotovitev neveljavnosti na tej osnovi opravljene vknjižbe hipoteke pri zastavljeni nepremičnini, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Zraven zahtevka po 243. členu ZZK-1 sta kot posledico ničnosti kreditnih pogodb uveljavljala še kondikcijski zahtevek v višini 68.467,01 EUR (primarni tožbeni zahtevek). Podrejeno sta uveljavljala zahtevek na razvezo notarskega zapisa, kreditne pogodbe z dne 26. 9. 2007, pogodbe o zastavi nepremičnin in pogodbe o zavarovanju denarne terjatve ter zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo izbrisala v zemljiški knjigi pri zastavljeni nepremičnini vknjižena hipoteka, vključno z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa. Skupaj s tem zahtevkom sta uveljavljala še kondikcijski zahtevek v višini (5.526,43 EUR). S pripravljalno vlogo z dne 7. 2. 2023 sta tožnika podredni zahtevek umaknila.

6. Pritožnika se primarno zavzemata za uporabo določbe 39. člena ZPP, vendar pa si njeno vsebino napačno razlagata oziroma si napačno tolmačita pojem glavnega zahtevka. Skladno s citirano določbo je za določitev vrednosti spornega predmeta res odločilna vrednost glavnega zahtevka. Zmotno pa je prepričanje pritožbe, da izbrisna tožba ter kondikcijski zahtevek nista zahtevka o glavni stvari. Določba 39. člena ZPP tudi ne temelji za razmejitvi med glavnim ter podrednim zahtevkom, temveč bazira na razlikovanju med glavnim zahtevkom ter stranskimi terjatvami. Te skladno z drugim odstavkom citiranega člena predstavljajo obresti, pravdne stroške, pogodbeno kazen in druge postranske terjatve in se pri določitvi vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Po umiku podrednega zahtevka s pripravljalno vlogo tožnikov z dne 7. 2. 2023 (list. št. 192) v obravnavani zadevi tudi več ne gre za vprašanje razmejitve primarnega ter podrednega zahtevka, kot zmotno navaja pritožba. Tudi uporaba določbe tretjega odstavka 18. člena ZST-1 zato ne pride v poštev. Ključno je namreč le vprašanje pravilne odmere sodne takse za pritožbo tožnikov z dne 22. 8. 2023 (list. št. 242) zoper prvostopenjsko sodbo P 116/2018 z dne 14. 6. 2023 (list. št. 221), ki pa je po umiku podrednega zahtevka odvisna od pravilne opredelitve tožbenega zahtevka, o katerem je določeno s prvostopenjsko sodbo in obsega njenega izpodbijanja s pritožbo.

7. Ničnostni zahtevki so v razmerju do zahtevka iz naslova izbrisne tožbe po 243. členu ZZK-1 (ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) ter kondikcijskega zahtevka na plačilo 68.467,01 EUR po prvem odstavku 87. člena OZ v zvezi s tretjim odstavkom 190. člena OZ zahtevki prejudicialne (predhodne) narave.1 Sodišče prve stopnje bi o njih v vsakem primeru odločalo kot o predhodnem vprašanju. V danem primeru pa je odločitev o teh povzeta v izrek prvostopenjske sodbe, saj sta tožnika ničnostne zahtevke, zaradi doseganja učinkov pravnomočnosti tudi v tem delu, zajela s tožbenim zahtevkom. O njih je tako bilo odločeno kot o vmesnem ugotovitvenem zahtevku (tretji odstavek 181. člena ZPP). Od odločitve o tem je bila nato odvisna odločitev o zahtevku iz naslova izbrisne tožbe ter o kondikcijskem zahtevku. Čeprav sta oba navedena zahtevka posledica ničnosti, je v sodni praksi zastopano stališče, da je v primeru kumulacije teh zahtevkov, kakršna je prisotna tudi v obravnavanem primeru, potrebno diferencirati vrednost vsakega posameznega zahtevka2 in za potrebe odmere sodne takse sešteti vrednost obeh spornih predmetov, kar pomeni, da se sodna taksa odmeri od dobljenega seštevka.3 Vrednost izbrisnega zahtevka sta tožnika v obravnavanem primeru označila v višini 97.512,04 EUR (drugi v zvezi s prvim odstavkom 44. člena ZPP),4 vrednost kondikcijskega (denarnega) zahtevka pa znaša 68.467,01 EUR.

8. Skladno s prvim odstavkom 19. člena ZST-1 se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu. Po drugem odstavku istega člena se za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek. Glede na to, da je skladno s tretjim odstavkom 19. člena ZST-1 za plačilo sodne takse odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, v danem primeru to pomeni ob vložitvi pritožbe, pa je za pravilno odmero sodne takse za pritožbo pomembno tudi, v kakšnem obsegu se z njo izpodbija prvostopenjska sodba. Na naslovni strani pritožbe sta tožnika vrednost pritožbeno spornega predmeta sicer sama preobsežno navedla,5 kar je sodišče prve stopnje pri odmeri pritožbene takse povzelo, brez da bi skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZPP6 (smiselna uporaba pravila o korekturni dolžnosti) v ozir vzelo dejanski predmet pritožbenega izpodbijanja. Ta v obravnavani zadevi narekuje odmero sodne takse za pritožbo z dne 22. 8. 2023 zoper prvostopenjsko sodbo P 116/2018 z dne 14. 6. 2023 v nižjem znesku, kot je odmerjena z izpodbijanim sklepom.

9. Pregled pritožbe pokaže, da je pritožbeno prerekana prvostopenjska odločitev o kondikcijskem zahtevku v celoti (III. in IV. točka prvostopenjskega izreka), tudi v delu, s katerim sta tožnika uspela. Tožnika pa izpodbijata tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008 v V. točki prvostopenjskega izreka, vključno s stroškovno odločitvijo v VI. točki izreka, ki kot postranska terjatev (drugi odstavek 39. člena ZPP) za odmero sodne takse za pritožbo ni merodajna. Odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008 se s pritožbo izpodbija zgolj v povezavi s kondikcijskim zahtevkom v delu, v katerem je bil ta v IV. točki prvostopenjske sodbe zavrnjen. Prvostopenjska odločitev iz naslova izbrisne tožbe v I. in II. točki izreka pa ni predmet izpodbijanja, saj sta tožnika z njo (kljub zavrnitvi zahtevka za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008)7 v celoti uspela. Ker se po obrazloženem zahtevek za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008, kot prejudicialni, pokaže zgolj v razmerju do kondikcijskega zahtevka, ki je v celoti predmet pritožbe, je sodno takso zanjo zato potrebno odmeriti zgolj od vrednosti tega zahtevka, ki znaša 68.467,01 EUR. Upoštevaje to pritožbeno sporno vrednost, se tožnikom sodna taksa za pritožbo po 1121 tar. št. ZST-1, odmeri v višini 1.449,00 EUR. Drobitev tega zneska na deset zaporednih mesečnih obrokov po 144,90 EUR, se glede na v izpodbijanem sklepu izkazane premoženjske razmere tožnikov, sicer pokaže kot pretirana, vendar sodišče druge stopnje, da bi izključilo vsak pomislek v povezavi s prepovedjo odločitve na slabše, v to odločitev ni posegalo.

10. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnikov skladno s 3. točko 365. člena ZPP delno ugodilo in sklep sodišče prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz zgornjega izreka. V presežku je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Pri tem velja dodati, da je odločitev o le delni ugoditvi pritožbi posledica dejstva, da tožnika sklep sodišča prve stopnje formalno izpodbijata v celoti, četudi prvostopenjski odločitvi, z izjemo odmere sodne takse za pritožbo, vsebinsko sicer v ničemer ne nasprotujeta. Iz tega razloga sodišče druge stopnje pritožbe v argumentirano nepodprtem delu tudi ni obrazloženo obravnavalo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena pridržana za odločbo o pritožbi oziroma končno odločbo, ko bo te stroške med pravdni stranki mogoče porazdeliti glede na dosežen pravdni uspeh v predmetni zadevi.

1 Za pravno presojo kondikcijskega zahtevka je kot predhodno vprašanje ključno vprašaje ničnosti kreditnih pogodb. Za presojo utemeljenosti zahtevka iz naslova izbrisne tožbe pa je kot predhodno merodajno tudi vprašanje ničnosti pogodbe o zastavi nepremičnine ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. 2 Navedeno pomeni, da ima vsak zahtevek svojo, samostojno vrednost (J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005. str. 220). 3 VSL sklep I Cp 347/2018 z dne 21. 2. 2018. 4 Prvi in drugi odstavek 44. člena ZPP: "(1) Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, se vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek. (2) V drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi." 5 Navedba, da gre za zadevo zaradi ugotovitve ničnosti kreditnih pogodb in plačila zneska 5.526,43 EUR (sedaj 68.467,01 EUR), neveljavnosti vknjižbe, izbrisa neveljavne vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (VSP 97.512,04 EUR) ter izstavitve zemljiškoknjižne listine (VSP 69.544,36 EUR). 6 Tretji odstavek 44. člena ZPP: "Če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči na predlog ali po uradni dolžnosti s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe." 7 Iz 10., 11. in 12. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe je razbrati, da odločitev o ničnosti kreditne pogodbe z dne 24. 9. 2008 za odločitev o zahtevku iz naslova izbrisne tožbe ni relevantna, ker je obveznost iz te pogodbe na osnovi izpolnitve, za kar sta tožnika sklenila novo kreditno pogodbo, prenehala.