Jedro

Glede na določbo 12. člena ZLPP je v upravnem sporu (presoja zakonitosti drugostopne odločbe, s katero je toženi upravni organ zavrnil pritožbo zoper prvostopni sklep o začasni odredbi) bistveno le vprašanje, ali je prvostopni organ na podlagi navedene zakonske določbe utemeljeno sprejel sklep o začasni odredbi ob zakonskem pogoju, da je dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Začasna odredba sama po sebi ne more prejudicirati denacionalizacijske odločbe, saj po ZLPP temelji le na verjetnosti in ni dokončna, ampak le poprejšnja faza v denacionalizacijskem postopku, ki ne more nadomestiti navedene odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti sklepu o začasni odredbi Komiteja za urejanje prostora občine z dne 10.2.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ tožeči stranki kot zavezancu prepovedal: razpolaganje s poslovnim prostorom in lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki obsega poslovni prostor v pritličju zgradbe (1. točka izreka); zavezanec je dolžan navedeno nepremičnino, ki je predmet te začasne odredbe, popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jo uporabljati kot dober gospodar (2. točka izreka); ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve zahteve za denacionalizacijo, ki se vodi pri prvostopnem organu (3. točka izreka). Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni organ v uvodu sklepa o začasni odredbi citiral 68. člen zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 292. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) namesto 10. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ne glede na to pa sodi, da je napačna uporaba procesne določbe sicer napaka, ki pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi v primeru navedbe 10. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij odločitev za tožečo stranko ne bi bila ugodnejša. Tožena stranka citira določbo 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Po njenem mnenju iz te določbe izhaja, da je edini pogoj za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja in lastninskega preoblikovanja podjetja ta, da je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da so bile nepremičnine podržavljene, in sicer po predpisu, ki je naštet v 3. členu ZDen. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila nepremičnina podržavljena jugoslovanskemu državljanu, vlagateljica zahteve pa je pravna naslednica po pokojnem M.J. Nepremičnina v naravi še obstaja, zavezanka za vračilo pa je tožeča stranka. Po mnenju tožene stranke so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe določa 12. člen zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Zato je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu o začasni odredbi. Ni sledila ugovoru tožeče stranke, češ da je pridobila sporne nepremičnine na podlagi pogodbe, torej odplačno, in sicer od stanovanjskega podjetja ter zaradi tega ne more biti zavezanka v postopku denacionalizacije. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na določbe 1. odstavka 51. člena in 73. člena ZDen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Navedeni poslovni prostor ne more biti predmet vrnitve po določbah ZDen in tudi ona ne more biti zavezanka za vračanje navedene nepremičnine, katere lastništvo je pridobila po kupoprodajni pogodbi s takratnim stanovanjskim podjetjem v letu 1970, ki jo je potrdil tudi občinski upravni organ dne 24.2.1971. S to pogodbo je dejansko in ne le formalnopravno postala lastnik te nepremičnine in ne "uporabnik", kot to zmotno navaja v svoji zahtevi J.M. in kot to navaja prvostopni organ v sklepu o začasni odredbi. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po 12. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 7/93 - ZLPP) lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ter prepove delno ali popolno lastninsko preoblikovanje podjetja.

Glede na citirano določbo zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je v tem upravnem sporu bistveno le vprašanje, ali je navedeni prvostopni organ glede na citirane zakonske določbe utemeljeno sprejel navedeno začasno odredbo ob zakonskem pogoju, da je dejanska in pravna podlaga predloga za začasno odredbo po vsebini in obsegu verjetno izkazana. Po presoji sodišča je v zvezi s tem pravilno sklepanje tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je ta verjetnost v konkretnem primeru podana.

Seveda pa se prvostopnemu organu in toženi stranki, poleg ugotavljanja, ali je ta verjetnost za sprejem začasne odredbe podana ali ne, ni treba ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja in načinov vrnitve premoženja upravičencu na podlagi denacionalizacijskega zahtevka, ker to ni stvar postopka izdaje začasne odredbe, pač pa samega denacionalizacijskega postopka po ZDen, ki se konča z izdajo denacionalizacijske odločbe (66. in 67. člen), s katero se o tem dokončno odloči. Začasna odredba pa sama po sebi te odločbe ne more prejudicirati, saj po zakonu temelji le na verjetnosti in ni dokončna, ampak le poprejšnja faza v denacionalizacijskem postopku, ki ne more nadomestiti dokončne denacionalizacijske odločbe.

Glede na edini tožbeni ugovor tožeče stranke, ki ga je navedla že v pritožbi proti prvostopnemu sklepu, češ da je pridobila sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe, torej odplačno, in sicer od stanovanjskega podjetja ter zaradi tega ne more biti zavezanka v postopku denacionalizacije, pa sodišče opozarja tožečo stranko na določbe ZDen, po katerih: je zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem (1. odstavek 51. člena); zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, gre odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini - o kateri je potrebno odločiti v postopku po teh predpisih in ne v postopku po določbah ZDen - s tem, da gre ta odškodnina v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada (1. in 2. odstavek 73. člena).

Glede na navedeno ni utemeljen tožbeni ugovor tožeče stranke in je tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopnemu sklepu o začasni odredbi.

Zato je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). To določbo ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).