Jedro

Zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po prometni nesreči, pomeni izgubljeni dobiček, saj gre za preprečitev povečanja premoženja (155. člen ZOR). Ugotoviti je treba, kakšen dohodek bi bilo glede na normalen tek stvari utemeljeno pričakovati. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da ni izkazana zanesljiva verjetnost tožnikove zaposlitve pri družbi X v Švici v času od 1.7.1985 do 31.5.1997 in da zato ni temelja pričakovanega dobička - zaslužka za to obdobje.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba razveljavi glede zneska 710.373,12 CHF z obrestmi oziroma glede zneska 710.373,12 CHF z obrestmi v tolarski vrednosti (glede izgubljenega zaslužka za čas po 1.6.1987) in v celoti glede pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu glede zneska 148.300,00 CHF z obrestmi oziroma zneska 148.300,00 CHF z obrestmi v tolarski vrednosti (glede izgubljenega zaslužka za čas od 1.7.1985 do 31.5.1987) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine, in sicer izgubljenega zaslužka, nastalega zaradi nezmožnosti za delo po prometni nesreči. Primarni zahtevek se glasi na plačilo zneska 858.673,12 CHF z obrestmi, podredni pa na tolarsko protivrednosti navedenega zneska.

Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge in 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da tožnik ni zahteval povračila izgubljenega dobička, amapak plačilo navadne škode, ki gre oškodovancu v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja po 195. členu ZOR zaradi izgube zaslužka. Sodišče ni navedlo predpisov, na katere je oprlo sodbo. Očitno je zamenjalo pojma izgubljeni zaslužek po 195. členu ZOR in pojem izgubljenega dobička po 189. členu ZOR. Zato je zmotno uporabilo materialno pravo.

Četudi bi res šlo za izgubljeni dobiček, bi sodišče moralo upoštevati dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalni tek stvari. Treba je upoštevati, da je bil tožnik pred nesrečo dolga leta zaposlen in da v času nesreče ni bil zaposlen zaradi posebne okoliščine, ker je izgubil državno službo zaradi ovadbe, da je sovražni vohun. Redno se je zaposlil takoj, ko je toliko ozdravel, da je to mogel storiti, zato ne more biti nobenega neutemeljenega dvoma, da se ne bi zaposlil že 1.7.1985, kot je nameraval in kot se je dogovoril s firmo X. Takrat so bili preiskovalni postopki končani in je bilo uradno ugotovljeno, da je ovadba o vohunstvu nedokazana. Seveda ga v državno službo niso več sprejeli, ni pa videti in tudi sodišče ne navaja nobenega razumnega razloga, zakaj tožnik nebi nastopil druge službe, če bi jo našel. Tako službo je našel pri firmi X, s katero je že prej poslovno sodeloval in za katero je delal kot zunanji sodelavec. V stalno razmerje bi po dogovoru, izkazanem s pisnim potrdilom in drugimi listinskimi dokazi ter tožnikovo izpovedjo, vstopil 1.7.1985. To pa mu je preprečila prometna nesreča in njene posledice. Ne glede na razloge, s katerimi je sodišče zavrnilo zahtevek za izgubljeni zaslužek v času, ko se tožnik ni mogel zaposliti, pa sodba ne navaja nobenega razloga, zakaj je sodišče zavrnilo zahtevek za čas po 1.7.1987, ko se je tožnik redno zaposlil pri firmi Y in zaradi posledic ni mogel doseči normalne delovne zmogljivosti in je zato prejemal manjši zaslužek, kot bi ga prejemal za polno delovno sposobnost. Tedaj je obstajala pravna podlaga, iz katere bi izviral dobiček - izgubljeni zaslužek v višini razlike med plačo za normalni delovni učinek in tožnikovo dejansko plačo za zmanjšani delovni učinek, kar je bila posledica prometne nesreče. Očitek sodišča, da je tožnik "rifuzo" predložil kup različnih pisanj ne drži, ker jih je predložil s pripravljalnim spisom, v katerem je te listine opisal in navedel kaj z njimi dokazuje. Zlasti dokazuje obširno tožnikovo poslovno razmerje s firmo X. Tožnik je predložil listine, ki kažejo, da se je nameraval pri družbi X stalno zaposliti in listino, ki potrjuje, da bi se to resnično zgodilo dne 1.7.1985, enako pa izpoveduje tudi sam. V sodbi ni mogoče razumeti, kaj sodišče pojmuje z besedami "nek akt, iz katerega bi izhajalo, da ga bo družba X dne 1.7.1985 resnično zaposlila". Sodišče očitno postavlja svoja dokazna pravila in zahteva edino že sklenjeno pisno pogodbo. Ob upoštevanju takšnega dokaznega pravila je sodišče druge dokaze zavrnilo in jih sploh ni izvedlo. Na zadnji obravnavi je nov senat moral pogledati in prečitati vse listine, kar se je zgodilo v devetih minutah, čeprav je listin in zapisnikov za več ur branja. Senat je torej v resnici sodil brez obravnavanja zadeve s strankami in brez neposredne seznanitve z dokazi, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za odmero visokih pravdnih stroškov sodba ne navaja nobenih razlogov. Večino stroškov je brez vsake potrebe povzročilo sodišče, ki je kar naprej zahtevalo nove listinske dokaze o višini škode z dragimi prevodi.

V odgovoru na pritožbo prva tožena stranka zavarovalnica Z d.d. navaja, da je tožeča stranka po 1.7.1987 bila redno zaposlena pri firmi Y, prejemala plačo za polni delovni čas in ni bila niti zmanjšano sposobna za delo. Navedbe tožnika so zgolj hipotetične v tem smislu, da bi prejemal višjo plačo oziroma da bi bil delovni učinek višji. Zahtevek za obdobje po 1.7.1987 je zato neutemeljen.

Prva tožena stranka je v svojih vlogah povdarila, da ni nobenega dokumenta, iz katerega bi izhajalo, da bi tožeča stranka zanesljivo še naprej delala v Švici. Potrdila delodajalca Y in potencialnega delodajalca X niso prepričljiva oziroma verodostojna. V času prometne nesreče je bil tožnik brezposeln, izredno naklučje bi bilo, da bi se tožnik zaposlil točno naslednji mesec po tistem, ko je utrpel prometno nesrečo. Iz dokumentacije, ki je priložena, ni razvidno, da bi tožnik opravljal posle za X v letih 1984 in 1985, kot to zatrjuje v pritožbi. Odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahteva je zato pravilna.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je bil dne 24.6.1985 poškodovan v prometni nesreči, zaradi česar je bil nekaj časa nesposoben za delo. Njegov večkrat zvišani tožbeni zahtevek se nanaša na izgubljeni zaslužek, sestavljen pa je iz dveh delov. Tožnik je bil do 31.12.1981 v Švici redno zaposlen, nato pa brezposeln. Dne 1.7.1985 bi se po svojih trditvah moral zaposliti pri družbi X, kar so mu popreprečile posledice prometne nesreče. Del tožbenega zahtevka (148.300,00 CHF) se nanaša na čas od 1.7.1985 do 31.5.1997, ko bi bil redno zaposlen pri družbi X in bi prejemal redni mesečni dohodek, kar pa se zaradi nezmožnosti za delo ni zgodilo. Drugi del zahtevka (710.373,12 CHF) pa se nanaša na čas po 1.6.1987, ko je bil redno zaposlen pri družbi Y, kjer je prejemal mesečno plačo, ki pa je bila zaradi posledic prometne nesreče in s tem tožnikovega manjšega delovnega učinka manjša kot sicer in gre zato za škodo v obliki izgubljenega zaslužka.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ima izpodbijana sodba, s katero je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, razloge samo v zvezi s tožnikovim zahtevkom za povrnitev izgubljenega zaslužka za čas od 1.7.1985 do 31.5.1997, nima pa nobenih razlogov v zvezi z zahtevkom za povrnitev izgubljenega zaslužka za čas po 1.6.1987, torej za čas, ko je tožnik dejansko bil zaposlen pri družbi Y, vendar naj bi zaradi zmanjšane delovne sposobnosti, kot posledice prometne nesreče, prejemal nižje dohodke in bil oškodovan potrditvah tožeče stranke za znesek 710.373,12 CHF. Izpodbijana sodba, ki sicer ugotavlja, da gre za dva različna zahtevka za dve različni obdobji, se z utemeljenostjo ali neutemeljenostjo zahtevka za povračilo izgubljenega dohodka za čas po 1.6.1987 ne ukvarja in vsebuje le ugotovitev, da je bil tožnik od 1.6.1987 dalje zaposlen pri družbi Y. V sodbi manjkajo prav vsi razlogi, ki bi se morali nanašati na navedeni zahtevek, tako da v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Zakaj je torej zavrnjen zahtevek za povračilo zneska 710.373,12 CHF (oziroma podredno tolarske protivrednosti tega zneska), ki se nanaša na izgubljeni zaslužek za čas po 1.6.1987, torej ni mogoče ugotoviti, kar pomeni, da ima sodba v tem delu pomanjkljivost, ki pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v obsegu, kolikor se nanaša na zahtevek za čas po 1.6.1987, ki je bil po zadnji spremembi tožbe opredeljen z zneskom 710.373,12 CHF z obrestmi. Posledično je bilo treba razveljaviti tudi celotno odločitev o pravdnih stroških.

V preostalem pa pritožba ni utemeljena. To se nanaša na tožbeni zahtevek v višini 148.300,00 CHF z obrestmi (oziroma tolarsko protivrednost navedenega), ki obsega zahtevek za plačilo izgubljenega zaslužka za čas od 1.7.1985 do 31.5.1987. V času nesreče dne 24.6.1985 tožnik ni bil zaposlen, trdi pa da bi se zaposlil pri družbi X dne 1.7.1985 in da je zato do 31.5.1997 (ko se je zaposlil pri družbi Y) prikrajšan pri zaslužku za 148.300,00 CHF. Prvostopno sodišče izgubljeni dohodek opredeljuje kot izgubljeni dobiček, čemur tožeča stranka v pritožbi ugovarja, češ da je tožnik zahteval plačilo navadne škode. Tožeča stranka nima prav. Zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po prometni nesreči (1. odstavek 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) pomeni izgubljeni dobiček, saj gre za preprečitev povečanja premoženja (155. člen ZOR).

Ugotoviti je treba, kakšen dohodek bi bilo treba glede na normalen tek stvari utemeljeno pričakovati. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da ni izkazana zanesljiva verjetnost tožnikove zaposlitve pri družbi X v Švici v času od 1.7.1985 do 31.5.1987 in da zato ni temelja pričakovanega dobička za to obdobje. Pritožbeno sodišče se s tako dokazno oceno in zaključkom strinja ter sprejema razloge izpodbijane sodbe. Strinjati se je s prvostopnim sodiščem, da tožnik ni izkazal pogodbe o bodoči zaposlitvi in da listini A 84 in A 85 ne dokazujeta ničesar v navedeni smeri. Potrdilo direktorja družbe X (listovna številka 51) je prvostopno sodišče utemeljeno štelo za neverodostojno iz razlogov, ki jih je ustrezno pojasnilo. Prvostopno sodišče je tudi širše obravnavalo okoliščine v zvezi s tožnikovo zaposlitvijo in je pravilno zaključilo, da tožeča stranka utemeljenega pričakovanja, da bi se ob normalnem teku stvari (brez nesreče) tožnik za čas od 1.7.1985 do 31.5.1987 zaposlil pri družbi X, ni dokazala. Potem ko je bil od 1.1.1982 dalje tožnik v Švici brezposeln, se do dneva nesreče, to je do 24.6.1985 ni zaposlil. Zatrjevanje, da ne more biti nobenega razumnega razloga, da se ne bi zaposlil dne 1.7.1985 (to je šest dni po nesreči, če te ne bi bilo) ne more vzdržati, saj navsezadnje ni videti nobenega razumnega razloga, da se ne bi zaposlil že pred tem datumom v letu 1985 ali v letih 1984 ali 1983 vendar še ni. Tožnik pa ni dokazoval nobenega prelomnega trenutka v času okrog 1.7.1985, ko bi odpadle ovire za redno zaposlitev pri zasebni družbi, če mu je bilo po lastnih trditvah delo v državni službi v Švici od leta 1982 dalje onemogočeno. Ko pa se tožnik sklicuje na redno zaposlitev pri X kot nadaljevanje dotedanjega poslovnega sodelovanja s to družbo, pa iz listin sledi, kar ugotavlja prvostopno sodišče, da poslovno sodelovanje ni dokazano. Nobene pogodbe, pooblastila, potrdila o plačilu ali podobnega tožnik ni predložil, da bi dokazal svoje delo za družbo X, v svoji izpovedi (listove številke 133 - 135) pa je povedal, da tovrstnih listin nima, niti kakšnega potrdila o prejemu kakšnega plačila s strani družbe X tožnik ni predložil. Nedokazane trditve o poslovnem sodelovanju z družbo X pred nesrečo nikakor ne potrjujejo resničnosti trditev o tem, da bi do zanesljive zaposlitve pri navedeni družbi prišlo, če ne bi bilo nesreče. Ob tem pa je tožnik zaslišan kot stranka še izpovedal (listovna številka 133), da je politični razlog, da pri Švicarjih ni mogel dobiti stalne zaposlitve, obstajal približno do leta 1987. Sporni čas, v katerem naj bi tožniku nastala izguba na zaslužku, ker naj bi mu zaradi nesreče propadla redna zaposlitev, pa spada v navedeno obdobje.

Pritožbene trditve, ki nasprotujejo dokazni oceni prvostopnega sodišča, so glede na zgoraj navedeno neutemeljene, pri čemer temelji dokazna ocena prvostopnega sodišča na vseh dokazih, predvsem pa so pravilno ocenjeni tisti dokazi, ki jih pritožba posebej navaja in ki naj bi potrjevali zanesljivost tožnikove zaposlitve pri družbi X. Kolikor pa pritožba opozorja na navedbo prvostopnega sodišča o listinah, ki jih sodišče ni vpogledalo v dokazne namene in zatrjuje, da gre v tem primeru za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožbi ni mogoče pritrditi. Gre za zgolj nerodno formulacijo v sodbi, češ da sodišče kupa različnih pisanj ni vpogledalo v dokazne namene, saj zapisniki o posameznih narokih za glavno obravnavo vsebujejo dokazne sklepe, da se predložene listine vpogledajo, kar velja tudi za listine, priložene pripravljalnemu spisu, ki je bil vložen dne 3.6.1997 (A 80 - A 94), kar je zapisano v zapisniku na listovni številki 142. Listine je tedaj prvostopno sodišče v dokazne namene pregledalo, da pa vsebinsko te listine ne pojasnujejo obravnavane zadeve, kot ugotavlja prvostopno sodišče, meni tudi pritožbeno sodišče. Nadaljni očitek pritožbe, da v resnici na zadnjem naroku za glavno obravnavo listine niso bile vpogledane, ker devet minut za to ne zadostuje, je tudi neutemeljen, ker zapisnik o glavni obravnavi vsebuje tak zapis, s katerim se je tožeča stranka strinjala, saj je zapisnik podpisala in mu ni ugovarjala. Dokazov, da podatki zapisnika, ki je javna listina, niso resnični, pa tožeča stranka ni predlagala. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Pritožbeno sodišče torej v zvezi z zahtevkom za prisojo izgubljenega dohodka za čas od 1.7.1985 do 31.5.1997 zaključuje, da je v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovljeno in da je materialno pravno pravilno zavrnjen tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Tudi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem delom sodbe ni bilo, prav tako pa tudi ne kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. V tem delu torej pritožbeni razlogi niso podani.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v zvezi z navedenim zahtevkom zavrnilo in sodbo v nerazveljavljenem delu, torej glede zahtevka za plačilo 148.300,00 CHF z obrestmi) potrdilo. V preostalem delu, kot je bilo že navedeno, torej glede drugega zahtevka (710.373,12 CHF z obrestmi in glede pravdnih stroškov je sodbo razveljavilo, zaradi česar bo moralo prvostopno sodišče o preostalem zahtevku ponovno razsoditi, pri čemer se bo moralo izogniti uvodoma navedeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Za določitev sojenja pred drugim senatom (371. člen ZPP), kar je predlagala tožeča stranka, pa pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, saj se do še spornega zahtevka prvostopno sodišče doslej ni opredelilo. Trajanje postopka, ki ga povdarja pritožba, pa ni utemeljen razlog v smislu 371. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.