Jedro

Če tožnik v upravnem postopku ni imel možnosti dokazovati lojalnosti osebe nemške narodnosti, mora v tožbi, če uveljavlja lojalnost, navesti okoliščine in dokaze (tretji odstavek 14. člena ZUS).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1526/98-10 z dne 11.5.2000 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1998, s katero je le-ta zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 17.5.1995. S to odločbo je Upravna enota M. ugotovila, da A.R. roj. 1.6.1907 v B., R Hrvaška, ni državljanka Republike Slovenije (1. točka izreka); in da se J.W., roj. 11.6.1908, v Zg. R., M. ter A.R. po predpisih, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, nista štela za jugoslovanska državljana (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema ugotovitve tožene stranke, da je prvostopenjski organ upravičeno uporabil novelo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri se zakonca R. od 28.8.1945 nista štela za jugoslovanska državljana. Nista bila namreč vpisana v evidenco državljanov po prej veljavnih predpisih, zato je bil prvostopenjski organ dolžan postopati v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Sodišče prve stopnje nadalje navaja, da je upravni organ prve stopnje izvedel postopek ugotavljanja državljanstva v skladu z načelom, izraženim v 39. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94), po katerem je za državljanstvo posameznika v določenem časovnem obdobju odločilen predpis, ki je v tem obdobju urejal pravno vez posameznika do države. Ko je upravni organ prve stopnje ugotovil, da se tožnica od 28.8.1945 ni štela za državljanko FLRJ, je moral izdati ustrezno odločbo. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica že ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ, dne 4.12.1948, živela v Avstriji. Tudi nemška narodnost tožnice je dokazana, saj se je po podatkih upravnih spisov sama opredelila za to narodnost. Med drugo svetovno vojno je imela izkaznico štajerske domovinske zveze. Čeprav je zanikala aktivno udejstvovanje v kakšni organizaciji, pa iz podatkov Muzeja narodne osvoboditive v M. izhaja, da je bila na seznamu tistih, ki so se borili na nemštvo v M. V spisu so kopije teh podatkov in uporabljeno arhivsko gradivo je dovolj natančno označeno, tako da sodišče o njegovi verodostojnosti ne dvomi. Glede tožničine trditve, da ni imela možnosti, da se glede nelojalnega ravnanja izjasni, zaradi česar naj bi bila podana tudi kršitev pravil postopka, pa sodišče ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožničin pooblaščenec z dopisom prvostopenjskega organa, ki ga je prejel 23.2.1995, pozvan, da se glede tega izjasni. Pooblaščenec je sicer v roku odgovoril, vendar ni predložil nobenih dokazov, ki bi izkazovali, da nelojalnost tožnice ni obstajala, zaradi česar tožena stranka pravilno ugotavlja, da upravni organ prve stopnje ni imel razlogov, da bi dokazoval nasprotno in je tako tožničino nelojalnost domneval. Tožnica se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 4. točki 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 72. členom ZUS, saj sodba sploh nima razlogov. Če se določba 2. odstavka 35. člena uporablja retroaktivno, kot zatrjuje sodišče prve stopnje, in je tako stopila v veljavo 28.8.1945, potem drugi pogoj iz te določbe ni podan, saj sta tožnica in njen mož takrat še živela na ozemlju takratne Jugoslavije. Prav tako sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenih navedbah glede nelojalnega ravnanja. V nadaljnjem postopku tožnici možnost dokazovanja lojalnega ravnanja vse do danes ni bila omogočena in to kljub izrecnemu navodilu Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje v svoji odločbi ni obrazložilo, zakaj v zadevi ni opravilo ustne obravnave, čeprav jo je tožnica predlagala. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97), na katero se sklicuje pritožba, ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji ustavnega sodišča v tej odločbi vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. DFJ, št. 64/45 in Ur.l. FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48) domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi presodilo, da glede na takratne povojne razmere in izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva je zato treba po presoji ustavnega sodišča tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi navedene zakonske določbe, priznati njeno pravno veljavo. Zato po presoji pritožbenega sodišča, tožnica v tem pritožbenem postopku, ne more uspešno uveljavljati ugovora nepravilne retroaktivne uporabe iste zakonske določbe.

Čeprav tožnica v tožbi ni jasno navedla, na kakšni dejanski podlagi uveljavlja lojalnost, to možnost pa je imela (3. odstavek 14. člena ZUS), je vendarle res, da je imela dejansko šele v tožbi možnost z uspehom uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo njeno lojalnost. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ te možnosti namreč ni imela v upravnem postopku, ne pred izdajo prvostopenjske odločbe z dne 17.5.1995 niti v pritožbi, ki je bila vložena v letu 1995, torej pred objavo navedene odločbe ustavnega sodišča. Glede na tako vsebino tožbe, ki ne vsebuje nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevali njeno lojalnost, sodišče o lojalnosti niti ni moglo nič presoditi. Ker pa je tožnica imela prvič v tožbi možnost uveljavljati ta dejstva in okoliščine, bi moralo sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, postopati v skladu s 44. členom ZUS ter tožnico pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnica v pripravljalnem postopku navedla, pa bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 51. člena ZUS), ki jo je tožnica v tožbi tudi zahtevala. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z navedenimi določbami ZUS, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. in 76. člena ZUS.