Jedro

Toženka nasprotuje ugotovitvi, da je tožnica pravočasno vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, in graja dokazno oceno glede pravilnosti vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 16. 4. 2024. Pravilna je presoja, da toženka ni dokazala, da tožnica pisanja 16. 4. 2024 ni hotela sprejeti niti da bi ji vročevalec - detektiv tega dne pisanje pustil v njenem hišnem predalčniku.

Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi toženke delno ugodilo in delno spremenilo I. točko izreka tako, da je iz obdobja trajanja delovnega razmerja izvzelo obdobje, ko je bila tožnica zaposlena drugje, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (6. in 7. alineja 358. člena ZPP).

Obračun nadomestila plače in vpis v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ kot posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sta v celoti odvisna od tega, ali je delavcu priznano delovno razmerje, zato tožnici ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj v času dela pri drugih delodajalcih ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri toženki.

Izrek

I.Pritožbi toženke se delno ugodi in se izpodbijana I. točka izreka spremeni tako, da se glasi:

"Tožnici zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2024 delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 17. 4. 2024, temveč še traja, z izjemo obdobij od 17. 4. 2024 do 17. 5. 2024 ter od 1. 12. 2024 dalje, za kateri se zahtevek za priznanje delovnega razmerja zavrne.

Toženka je dolžna tožnico v roku 8 dni pozvati nazaj na delo."

II.V preostanku se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da tožnici zaradi nezakonite izredne odpovedi delovno razmerje ni prenehalo 17. 4. 2024, temveč še traja in jo je toženka dolžna pozvati nazaj na delo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici za obdobje od 18. 5. 2024 do 30. 11. 2024 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco in ji plača mesečna nadomestila plač v višini, kot če bi delala, zmanjšana za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, tj. pravice iz delovnega razmerja za obdobje po 16. 4. 2024 do 17. 5. 2024 ter od 1. 12. 2024 do vrnitve na delo (vključno s plačilom nadomestil plač in prijavo v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ) ter razliko med prisojenim in vtoževanim za obdobje od 18. 5. 2024 do 30. 11. 2024 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka v višini 1.105,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), in jo zavezalo za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2.Zoper zavrnilni del II. točke izreka sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, ali je bila A. A. glede na trditve o ničnosti sklepa skupščine toženke z dne 20. 3. 2024 upravičena odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da tega dela sodbe ni ustrezno obrazložilo ter da odločitev posega v obdobje do izvršitve sodbe, v katerem ni gotovo, ali bo še zaposlena pri drugem delodajalcu. Opozarja, da toženka reparacijskemu zahtevku ni substancirano ugovarjala. Zavzema se za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja oziroma povračilo škode, ki je posledica nezakonite odpovedi, ne glede na to, da je z zaposlitvijo pri drugih delodajalcih to zmanjševala; zaradi tega ne bi smela biti v slabšem položaju od delavcev, ki se ne zaposlijo drugje in so upravičeni do povrnitve vse izgube na zaslužku. Trdi, da bi ji v času zaposlitve pri drugem delodajalcu sodišče moralo priznati razlike v plači kot odškodnino za nastalo prikrajšanje zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Zahtevek za plačilo razlike v plači med povprečno mesečno plačo pri toženki in plačo, ki jo je prejela pri drugem delodajalcu, je po njenem mnenju zaobsežen v zahtevku za obračun vseh plač, ki bi jih prejela, če bi delala na svojem delovnem mestu pri toženki in ne bi prišlo do nezakonite odpovedi. Meni, da sodišče na podlago postavljenega zahtevka ni vezano ter da bo to predmet novega spora med istima strankama. Nasprotuje arbitrarnemu in v tožničino škodo oblikovanemu izreku v II. točki izreka, saj ji je sodišče prve stopnje za obdobje od 1. 12. 2024 do vrnitve na delo odreklo pravico do reparacije, čeprav iz podatkov spisa ni mogoče zaključiti, da bo do vrnitve na delo k toženki v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu; ta del odločitve ni obrazložen; s tem se ji je odrekla pravica do vrnitve na delo. Sklicuje se na naravo nove zaposlitve (za določen čas s preizkusno dobo), kar kaže na to, da ni gotovo, da bo do vrnitve na delo tam še v delovnem razmerju. Trdi, da je sodišče prve stopnje o navedenem odločalo na podlagi podatkov, ki ne izhajajo iz spisa; toženka teh trditev ni prerekala. Zavzema se za to, da bi ji toženka za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznala obstoj delovnega razmerja in plačala vso izgubo na zaslužku, dokler bodo za to obstajali razlogi oziroma do vrnitve na delo. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja. Predlaga, da se ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zavrže. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Zoper sodbo (z izjemo zavrnilnega dela) se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka in predlaga, naj se jo razveljavi in tožničino tožbo zavrže oziroma zavrne ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je tožba vložena po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar izhaja iz vročilnice, listin, ki jih je izdelal detektiv vročevalec, in njegovega zaslišanja; tožnici na drug način pisanj ni bilo mogoče vročiti. Meni, da so bili pogoji za to izpolnjeni; detektiv B. B. je pisanje poskušal osebno vročiti tožnici. Opozarja, da tožnica ni predložila celotnega posnetka varnostne kamere, del je izrezala, vseeno pa posnetek dokazuje, da je detektiv odpoved poskušal vročiti tožnici na zatrjevani način (jasno ji je povedal namen obiska, da ima zanjo pošto ter se legitimiral s službeno izkaznico), tožnica pa ni prišla iz hiše in prevzela pisanja, temveč je ugasnila luč, detektiv pa je pisanje vložil v poštni predalčnik in ga fotografiral. Sodišču prve stopnje očita, da se do predloženih fotografij ni opredelilo niti jih ni upoštevalo; na njihovo dokazno vrednost ne more vplivati dejstvo, da v poročilu detektiv ni navedel, da jih je posnel. Trdi, da je detektiv na predpisani način izpolnil vročilnico, navedel je tudi razlog odklonitve sprejema pisanja: tj. da ga naslovnik ni želel prevzeti. Sklicuje se na odločitev pritožbenega sodišča Pdp 649/2011 v identični situaciji. Navaja, da je življenjsko logično, da izpoved detektiva ne more biti popolnoma enaka, kot so pisne navedbe, skladna pa je z njihovimi ključnimi deli. Sklicuje se na to, da je detektiv nepristranska oseba, ki v sodnem postopku nima interesa govoriti neresnice ali fabricirati dokaze, tožnica pa ima interes za uspeh v postopku, njena izpoved je nedosledna, sodišče prve stopnje pa ji je ne glede na to nekritično verjelo, da se je z odpovedjo seznanila šele 18. 4. 2024. Meni, da na tožničino neverodostojnost kaže njena izjava o tem, ali je v kazenskih postopkih, ter njeno ravnanje kot predsednice toženke. Vztraja, da je bila tožnica z odpovedjo seznanjena 16. 4. 2024 in je njena tožba prepozna. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da tožnica ni prejela pisne seznanitve z očitanimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi ter vabila na zagovor. Navaja, da je ob vložitvi odgovora na tožbo pravočasno kot dokaz navedla vročilnico z dne 10. 4. 2024 in jo predložila, kje je vročilnica pristala, ne ve. Trdi, da je šele na zaslišanju tožnice izvedela, da je ni v spisu; sodišče prve stopnje je na to ni opozorilo, predložila pa jo je takoj, ko je bila s tem seznanjena, v vlogi z dne 22. 1. 2025. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo pravočasno navedeni dokaz, ki je izginil iz spisa. Nasprotuje zaključku, da je tožnici kršila pravico do obrambe in se sklicuje na izpoved detektiva glede vročitve vabila na zagovor in seznanitve z očitki; tožnica svoje pravice ni izkoristila. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati z vlogo 22. 1. 2025 predloženo vročilnico, saj ji ni dalo 15-dnevnega roka niti ni bila opozorjena, da se po njegovem izteku predložene listine ne bodo upoštevale. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v pretežnem delu točke II neizvršljiv; opisni zahtevek, ki ni izražen v denarni vrednosti, je nepopoln, nejasen in neizvršljiv. Pove, da v tožbi tožnica ni navedla višine plače oziroma zneska, ki ga je prejemala, v spis ni vložila plačilnih list, zneska nadomestila med brezposelnostjo tudi ni navedla, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Priglaša stroške pritožbe.

5.Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane s strani pritožb uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, po uradni dolžnosti pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženki v času njene zaposlitve pri drugih delodajalcih, storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v tem delu v nasprotju z drugim odstavkom II. točke izreka ter obrazložitvijo. Glede na naravo kršitve je skladno s 6. alinejo 358. člena ZPP, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, to pomanjkljivost samo odpravilo.

7.Z izjemo opisanega nasprotja pa ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in dokazov, do tistih, ki za odločitev niso pomembni, pa se mu ni bilo treba (npr. trditev tožnice v zvezi z upravičenostjo A. A. za podajo odpovedi).

8.V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje štelo, da je tožba vložena v 30-dnevnem roku skladno s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), in po izvedenem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 17. 4. 2024, saj izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2024 ni zakonita, ker toženka tožnici ni pravilno vročila pisne obdolžitve in vabila na zagovor z dne 8. 4. 2024 ter ji s tem ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1.

9.V pritožbi toženka nasprotuje ugotovitvi, da je tožnica pravočasno vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, in graja dokazno oceno glede pravilnosti vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi 16. 4. 2024. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da tožnici izredna odpoved ni bila vročena 16. 4. 2024, pač pa se je z njo seznanila v naslednjih dneh, oprlo na vročilnico (listina B 4), poročilo (B 9) in izpoved detektiva B. B., posnetek varnostne kamere pred tožničino hišo (A 10) in njeno izpoved. Pravilna je presoja, da toženka ni dokazala, da tožnica pisanja 16. 4. 2024 ni hotela sprejeti niti da bi ji vročevalec - detektiv tega dne pisanje pustil v njenem hišnem predalčniku. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo zaključkov, za kakršne se zavzema toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Sodišče prve stopnje, ki ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi tožnice in ne izpovedi priče B. B., ta vtis pa je ustrezno primerjalo tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

10.Dodaja le, da je vztrajanje toženke, da tožnica ni želela prevzeti pisanja, nedokazano; da bi detektiv ob poskusu vročanja govoril s tožnico, ni niti zatrjevala. Zadeva pritožbenega sodišča Pdp 649/2011 je od obravnavane povsem različna (v citirani zadevi je zasebni detektiv ob vročanju pošiljke tožniku, ki je odprl vrata stanovanja, pojasnil, da gre za osebno vročanje pisanja tožniku, prepričal se je o njegovi identiteti in mu, ker prejema ni želel podpisati, pisanje vrgel skozi priprta vrata v stanovanje). Povsem drugače v tem sporu vročevalec s tožnico ni izmenjal nobene besede, tudi sicer nedokazane trditve toženke, da ga je tožnica opazovala iz dnevne sobe, na detektivove geste pa zamahnila z roko in ugasnila luč, pa za ugotovitev o tem, da je tožnica zavrnila prevzem pisanja niti ne bi zadostovale. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s prepričljivostjo dokazne ocene sodišča prve stopnje, da detektiv tožnice v času vročanja ni mogel videti skozi okno dnevne sobe oziroma jedilnice zaradi oddaljenosti in prižgane zunanje luči (kar izhaja iz posnetka varnostne kamere) ter zaradi tega, ker je bila tožnica po obisku zdravnika psihiatra v spalnici. Da bi tožnica o pravno pomembnih dejstvih izpovedovala neverodostojno, ne more izhajati iz njenih domnevno neresničnih odgovorov v zvezi z s potekom drugih sodnih postopkov ali njeno ravnanje kot predsednice toženke.

11.Pravilna je tudi ugotovitev, da toženka ni dokazala, da je detektiv pisanje, ki je vsebovalo izredno odpoved, 16. 4. 2024 po poskusu osebne vročitve vložil v hišni predalčnik tožnice, saj je glede na izvedene dokaze sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tega ni storil (izpoved tožnice, posnetek varnostne kamere). Za zatrjevanje, da je tožnica predložila le del posnetka varnostne kamere, toženka ni predlagala dokazov, zato ga ni bilo mogoče upoštevati. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloženih fotografij (B 10), saj je v 15. točki obrazložitve pojasnilo, da iz njih ni razvidno, da bi se kakšno pisanje nahajalo v hišnem predalčniku. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj iz predloženih fotografij zaradi slabe kakovosti zatrjevanega ni mogoče razbrati. Prav tako toženka ni dokazala, da sta bili posneti 16. 4. 2024, saj iz posnetka varnostne kamere ne izhaja, da bi detektiv vložil pisanje v hišni predalčnik niti da bi tega dne posnel kakršnokoli fotografijo, v vročilnici tega ni navedel niti to ne izhaja iz imen datotek fotografij v prilogi B 10 (ki vsebujeta kasnejši datum).1

12.Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka tožnici ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker ji ni vročila pisnega opozorila in vabila z dne 8. 4. 2024. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo pri svoji presoji upoštevati vročilnico o vročitvi pisne seznanitve in vabila na zagovor z dne 9. 4. 2024, ki jo je toženka sodišču predložila po zaključeni glavni obravnavi (označena kot B 16). Navedeni dokaz je sicer res pravočasno predlagala že v odgovoru na tožbo, vendar je tedaj sodišču ni predložila. Njeno pritožbeno zatrjevanje, da je to storila (in da je nato listina iz spisa izginila), ni utemeljeno, skupaj z odgovorom na tožbo je namreč predložila vročilnico za vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 16. 4. 2024, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo in označilo kot listino B 4 v spisu. Dejstvo, da vročilnica za vročitev vabila sodišču pred koncem glavne obravnave ni bila predložena, je posledica ravnanja toženke, v ZPP pa ni podlage, da bi sodišče stranko opozarjalo, da je predložila napačno listino. Poleg tega je pred zadnjim narokom za glavno obravnavo tožnica v svoji pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2025, ki je bila toženki vročena 16. 1. 2025, izrecno navajala, da toženka vročilnice z dne 9. 4. 2024, ki naj bi dokazovala vročitev pisne obdolžitve in vabila na zagovor, odgovoru na tožbo ni priložila niti je ni predložila sodišču skupaj s pripravljalno vlogo. Toženka je na navedeno pripravljalno vlogo tožnice odgovorila, manjkajoče listine pa ni predložila. Tudi če bi se ne glede na to štelo, da je toženka res šele ob zaslišanju tožnice izvedela, da v spisu predlaganega dokaza vročilnice z dne 9. 4. 2024 ni, bi o tem do konca naroka morala podati ustrezne trditve oziroma zaprositi za rok za njeno predložitev, pa tega ni storila. Glede na navedeno po prvem naroku za glavno obravnavo predložene vročilnice (B 16) skladno z določbo 286. člena ZPP sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Dokaze, predložene po prvem naroku za glavno obravnavo, lahko sodišče prve stopnje upošteva le, če jih stranke brez svoje krivde niso mogle predložiti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka ni izkazala, da tega dokaza brez svoje krivde sodišču ne bi mogla predložiti na prvem naroku ali vsaj pred zaključkom zadnjega naroka za glavno obravnavo, pravilna pa je presoja sodišča prve stopnje, da bi dopustitev tega dokaza zavlekla reševanje spora.2 Kot dokaz vročitve se upošteva vročilnica kot javna listina, toženka te ni pravočasno predložila sodišču, prav tako pa niti z drugimi dokazi ni uspela dokazati pravilne vročitve vabila na zagovor,3 zaradi česar je izredna odpoved glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZDR-1 nezakonita. Sodišče prve stopnje posledično pravilno ni presojalo utemeljenosti izredne odpovedi po vsebini (ali so utemeljene v izredni odpovedi očitane kršitve), saj je že zaradi neupoštevanja pravice tožnice do zagovora nezakonita, toženka pa ni zatrjevala, da bi bil zagovor glede na okoliščine primera nepotreben.

13.Pritožba toženke je neutemeljena tudi v delu, v katerem zatrjuje neustreznost (nejasnost in neizvršljivost) izreka v prvem odstavku II. točke izpodbijane sodbe. Ne glede na to, da je tožnica postavila za priznanje pravic iz delovnega razmerja oziroma plačilo mesečnih nadomestil plač t. i. opisni zahtevek, je izrek v tem delu jasen in izvršljiv, saj je obveznost toženke določljiva.4 Glede na v spis vloženo pogodbo o zaposlitvi (A 2) in odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 18. 6. 2024 (A 19), je znesek razlike v plači med denarnim nadomestilom med brezposelnostjo, ki ga je tožnica prejemala od 18. 5. do 30. 11. 2024 (ta je tudi povzet v 34. točki obrazložitve sodbe), ter plačo, ki bi ji pripadala, če bi delala pri toženki skladno s svojo pogodbo o zaposlitvi, mogoče določiti v evrih. Da je tožnica v tem obdobju prejemala nadomestilo, nižje od plače, do katere je bila upravičena na podlagi pogodbe o zaposlitvi s toženko, izhaja iz določb Zakona o urejanju trga dela (ZUTD), po katerih je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju petih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti (prvi odstavek 61. člena), njegova višina pa je 50-80 odstotkov osnove (prvi odstavek 62. člena). Glede na to je pravilna odločitev, da tožnici v prvem odstavku II. točke izreka sodbe opisana razlika v plači pripada, izrek v tem delu pa ni neizvršljiv.

14.Tožnica v pritožbi sodbi neutemeljeno očita, da v njej niso navedeni razlogi, zakaj je bil del njenega tožbenega zahtevka zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v 32. točki obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da delavcu delovnega razmerja pri dveh delodajalcih hkrati ni mogoče priznati, zaradi česar je toženki naložilo plačilo razlike v nadomestilu plače in prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ za tožnico le za obdobje od 18. 5. 2024 do 30. 11. 2024, ko ni bila zaposlena pri drugem delodajalcu. To je skladno z ustaljeno sodno prakso. Je pa sodišče prve stopnje v zvezi s tem v I. točki izreka storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženki je namreč, ne glede na ugotovitev o tem, da ni mogoče hkratno delovno razmerje pri dveh delodajalcih, priznalo od 17. 4. 2024 dalje nepretrgano, čeprav ji je priznalo pravice iz delovnega razmerja (nadomestilo plače in vpis v matično evidenco) le za čas, ko ni bila zaposlena pri drugih delodajalcih. Tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja pri toženki tako ni utemeljen za čas trajanja delovnega razmerja pri drugih delodajalcih, tj. za obdobje od 16. 4. 2024 5 oziroma od 17. 4. 2024 do 17. 5. 2024 ter za obdobje od 1. 12. 2024 dalje, zato ga je bilo treba zavrniti. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi toženke delno ugodilo in delno spremenilo I. točko izreka tako, da je iz obdobja trajanja delovnega razmerja izvzelo obdobje, ko je bila tožnica zaposlena drugje, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (6. in 7. alineja 358. člena ZPP).

15.Pravilno pa je za navedeno obdobje zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja, tudi obračun plač oziroma razlik v plači med prejetim plačilom pri drugih delodajalcih in plačo, kakršno bi tožnica prejela, če bi pri toženki delala na delovnem mestu blagajnik-receptor. Obračun nadomestila plače in vpis v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ kot posledica nezakonitega prenehanja delovnega razmerja sta v celoti odvisna od tega, ali je delavcu priznano delovno razmerje, zato tožnici ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj v času dela pri drugih delodajalcih ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri toženki. Upoštevanje tega materialnopravnega pravila ne pomeni, da ji s tem ni priznana pravica do vrnitve na delo ali da je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja kaznovana. Tožnica tudi neutemeljeno šteje, da take odločitve sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti, ker toženka o tem ni podala trditev. Gre za pravilno uporabo materialnega prava v okviru ugovornih trditev toženke, ki se je ves čas upirala priznanju delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja tožnici. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odškodninsko podlago za priznanje prikrajšanja pri plači v času dela pri drugih delodajalcih. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni podala trditev o tem, da bi bila prikrajšana pri plači oziroma da bi prejemala pri drugih delodajalcih nižje plačilo za delo kot bi ji pripadalo pri toženki na delovnem mestu blagajnik-receptor niti konkretnega zneska prikrajšanja. Ta glede na njene navedbe in dokaze ni niti določljiv. Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi ugotavljalo, ali je bila tožnica prikrajšana pri prejemkih v času dela za druge delodajalce v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

16.Zavrniti je treba tudi pritožbeno trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z dokazi v spisu zavrnilo njen zahtevek za priznanje delovnega razmerja in pravic iz njega za obdobje od 1. 12. 2024 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo po stanju na dan glavne obravnave, ko je bila tožnica (še) zaposlena pri drugem delodajalcu, kar izhaja tudi iz izpisa zavarovanj z dne 22. 1. 2025 (A 20), ki ga je sodišču prve stopnje po pozivu predložila. Glede na to, da niti v pritožbi tožnica ne zatrjuje, da bi bila ponovno brezposelna, tudi pritožbeno sodišče nima podlage, da bi ji v nasprotju s prepovedjo delovnega razmerja pri dveh delodajalcih priznalo delovno razmerje in pravice iz njega pri toženki. Bodočih negotovih dejstev (eventualne tožničine brezposelnosti po vložitvi pritožbe) pri odločanju sodišče ne more upoštevati. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

17.Ker v zvezi z nespremenjenim delom sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper ta del in pritožbo tožnice v celoti zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Ker s pritožbama stranki nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Imeni datotek sta IMG_... .jpg in IMG_ ... .jpg.

2Tožnica bi imela pravico do tega, da se do listine opredeli, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje ponovno odpreti glavno obravnavo ter po možnosti ponovno zaslišati stranko in pričo. Tudi sicer pa pri predloženi listini ne gre za vročilnico z dne 9. 4. 2024 kot jo je poimenovala toženka (tega datuma na njej ni, na njej je kot datum prejema zabeležen 8. 4. 2024, kot datum vročitve pa 10. 4. 2024).

3Kot priča zaslišani detektiv B. B. je izpovedal, da vročitve ni opravljal on, pač pa druga detektivka, ki pa ni bila predlagana kot priča.

4Izrek sodne odločbe je treba vselej povezati z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Pravna odločitev v izreku je v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele z odločbo kot celoto.

5Dne 16. 4. 2024 je bila tožnica še zaposlena pri toženki.