Jedro

Kljub zaključku, da je bila pogodba o paketnem potovanju sklenjena kot pogodba na daljavo, pa je nato prvostopno sodišče za presojo upravičenosti tožničinega odstopa od pogodbe in pogojev za odstop (brez navajanja razlogov), na čemer temelji pravica do povračila vplačila oz. obseg povračila, napačno uporabilo določbo 7. odstavka 57f člena7 ZVPot. Citirana določba namreč ureja pravico potrošnika glede odstopa od pogodbe brez razloga samo v primeru pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ne pa tudi v primeru sklenitve pogodbe na daljavo. Posledično se je pri ugotovljenem dolžnostnem vračilu in njegovem obsegu napačno sklicevalo tudi na določbo 2. odstavka čl. 43d ZVPot, ki se, glede na določbo 6. točke 1. odstavka 43a čl. istega zakona ne uporablja za pogodbe o paketnem potovanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu v odločitvi pod točko I in v stroškovni odločitvi pod točko IV izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev pod točko III izreka izpodbijane sodbe, se zavrže. III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - pod točko I izreka prvotoženki v korist tožnice naložilo plačilo 1.446,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2020 dalje do plačila, pod točko II izreka zavrnilo zahtevek proti prvotoženki v presežku za znesek 178,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2020 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 24. 7. 2020 do 6. 8. 2020, - pod točko III izreka tožbeni zahtevek zoper drugotoženko v celoti zavrnilo, - pod točko IV izreka prvotoženki naložilo plačilo 538,84 € tožničinih pravdnih stroškov v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, - pod točko V izreka tožeči stranki naložilo plačilo 20,00 EUR pravdnih stroškov v korist drugotoženke v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper odločitev pod točkami I, III in IV sodbe se pravočasno pritožuje prvotoženka po pooblaščencu in izpodbijanim delom sodbe očita zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ter predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in plačilo njenih pritožbenih stroškov, ki naj se naložijo tožnici, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopnemu sodišču očita očitno napačno tolmačenje določila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) o pravicah potnikov, ki odstopijo od sklenjene pogodbe o paketnem potovanju zaradi očitno napačnega razumevanja pojma sklenitve potrošniške pogodbe zunaj poslovnih prostorov. Takšno trditev utemeljuje s sklicevanjem na definicijo pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, kot to določa Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o pravicah potrošnikov), pri čemer navaja, da se na to isto definicijo sklicuje tudi Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/314/EGS (Direktiva o paketnih potovanjih). Z implementacijo v slovensko zakonodajo je bila iz Direktive o pravicah potrošnikov v ZVPot prenešena definicija pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov (2. odst. 43. čl. ZVPot), in določene pravice splošnega potrošnika do odstopa v primeru takšnega načina sklenitve pogodbe (1. odst. 43.č čl. ZVPot), medtem ko je bila Direktiva o paketnih potovanjih osnova za določitev pravice potnika do odstopa v primeru sklenitve pogodbe o paketnem potovanju zunaj poslovnih prostorov (7. odst. 57.f čl. ZVPot). Zakonski pojem sklenitve pogodbe zunaj poslovnih prostorov v ZVPot je vselej, ko je v njem uporabljen, torej tudi v 7. odst. 57.f čl. ZVPot , identičen kot v 2. odst. 43. čl. ZVPot, čeprav si prvostopno sodišče mimo jasnih zakonskih določb pojem sklenitve pogodbe "zunaj poslovnih prostorov" arbitrarno razlaga v pogovornem jeziku in sploh ne razume ne zakonskih določil ne argumentov, s katerimi je prvotožena stranka zavračala svojo plačilno odgovornost. Zato je poseženo v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker je prvostopno sodišče istočasno zaključilo, da je bila pogodba sklenjena zunaj poslovnih prostorov (13. točka razlogov sodbe) in da je bila sklenjena na daljavo (14. točka razlogov sodbe), je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč.2. odst. 339. čl. ZPP. Določba 7. odst. 57.f čl. ZVPot govori le o pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, pogodba v danem primeru pa ni bila sklenjena na ta način. Prvostopna odločitev je arbitrarna glede teka zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar je nedopustno poseženo v prvotoženkino pravico do enakega varstva pravic in je zagrešena bistvena kršitev določb postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnica glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti ni povedala ničesar, razen tega, da jih išče. Prvotoženkina reakcija glede tega dela zahtevka je bila ustrezna in seveda ne "pavšalna": če ni trditev, ni odgovora nanje. Prvostopno sodišče tožnice ni pozvalo k nadaljnjim navedbam glede odprave nesklepčnosti, poleg tega pa tožnica v obvestilu o odstopu od pogodbe z dne 23. 7. 2020 od prvotoženke sploh ni iskala vračila plačane kupnine, zato ta ni mogla biti v zamudi.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe, ker je prvostopno sodišče podrobno in izčrpno pojasnilo, zakaj sklenitev paketnega potovanja šteje kot sklenitev pogodbe na daljavo, zaradi česar je tolmačenje določil ZVPot s strani sodišča pravilno in prvotoženka neutemeljeno graja napačno uporabo materialnega prava. Vprašanje o tem, kdaj je bila pogodba sklenjena, med strankama tekom postopka na prvi stopnji ni bilo sporno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje preizkusi odločbo sodišča prve stopnje v delu, ki se s pritožbo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP (v zvezi z 2. odstavkom 339. člena ZPP)1 in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožuje le prvotoženka, in uvodoma navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (točka I izreka), v zavrnilnem delu, ki se nanaša na drugotoženko (točka III izreka) ter v stroškovni odločitvi, ki se nanaša nanjo (točka IV izreka). Zato je le v tem delu sodba sodišča prve stopnje predmet pritožbenega preizkusa. Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP dopustno sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršna je obravnavana, pritožbeno izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; na omejitev pritožbenih razlogov sta bili pravdni stranki tekom pravdnega postopka in v pravnem pouku izpodbijane sodbe izrecno poučeni. Po 2. odstavku 458. čl. ZPP pa ima sodišče druge stopnje ne glede na prejšnjo določbo pooblastilo, da razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo slednjemu vrne v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je, upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank, ki jo je povzelo v obrazložitvi2, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo dokaze, kot to izhaja iz točke 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, ter upoštevaje med pravdnima strankama nesporna dejstva, pravilno ugotovilo, da je tožnica dne 21. 7. 2020 pri prvotoženi stranki po telefonu zase, za partnerja in za sina rezervirala potovanje v Grčijo, ki naj bi trajalo od 1. 8. 2020 do 8. 8. 2020, naslednji dan plačala račun v višini 1.879,52 EUR, ki je zajemal tudi znesek za zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za riziko odpovedi in prijavnino, nakar je zaradi popoldanskega obvestila iz vrtca, da je bila vsem otrokom iz skupine njenega sina zaradi stika z vzgojiteljico, ki je bila okužena z viruosm COVID-19, odrejena karantena za obdobje 21. 7. 2020 do 3. 8. 2020, odpovedala potovanje in zahtevala vračilo plačane storitve. Opirajoč se na materialno podlago iz 7. odstavka 57f čl. Zakona o varstvu potrošnikov3 (ZVPot) in 2. odstavek 43d čl.4 istega zakona, je na podlagi takšnih ugotovitev zaključilo, da je tožnica imela pravico odstopiti od pogodbe, ne da bi ji bilo potrebno navajati razloge za odstop, in posledično pravico do vrnitve prejete vplačila v celoti.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita arbitrarno tolmačenje zakonske definicije pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov. V zvezi z navedenim očitkom je izpostaviti, da je prvostopno sodišče odločitev o pravici tožnice do odstopa od pogodbe temeljilo na uporabi pravilnega materialnopravnega predpisa – ZVPot, na katerega sta se tekom postopka sklicevali tudi obe pravdni stranki. Pri odločanju o utemeljenosti odstopa od pogodbe (in pogojev zanj), kar je predpostavka za nadaljnjo odločitev o obsegu vračila plačanega, se je oprlo na določbi členov 43d/2 in 57f/7 citiranega zakona, na kateri se je izrecno sklicevalo. Prvostopno sodišče je torej o tožničini pravici do odstopa od sklenjene pogodbe odločalo na podlagi zakonskih določb, ki urejajo obravnavano problematiko, in ne na podlagi neustreznega zakonskega predpisa ali kriterijev, ki pri sojenju nimajo mesta. Tudi sicer gre izpostaviti, da šele skrajni primer uporabe določene pravne norme, pod katero sodišče subsumira ugotovljeno dejansko stanje, lahko vodi do kršitve prepovedi arbitrarnosti odločanja, in s tem do kršitve jamstev, ki jih zagotavlja Ustava RS v 22. členu z zagotavljanjem enakega varstva pravic, kar pa v konkretnem primeru ni podano. Zato zatrjevana kršitev pritožnikove pravice do izjave (8. točka 2. odstavka 339. čl. ZPP) ni podana, in tudi ni bilo poseženo v jamstva, zagotovljena z ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

8. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o podanih nasprotjih med vsebino iz točke 13 obrazložitve (v kateri sodišče ne dvomi, da je bila sklenjena pogodba na daljavo) in vsebino iz točke 14 obrazložitve (ko prav tako izrecno ugotavlja, da je bila pogodba sklenjena na daljavo). Zgolj sklicevanje prvostopnega sodišča na (čeprav sicer neobstoječo) kontradiktornost navedb prvotoženke v okviru prvostopnega postopka pod točko 13 obrazložitve5, ob tem, ko je pravilno zaključilo, da je bila sklenjena pogodba na daljavo, tako ne predstavlja zatrjevane absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Utemeljene pa so nadaljnje pritožbene navedbe, da določba 7. odst. 57.f čl. ZVPot ureja le odstop od pogodb o paketnem potovanju6, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, medtem ko pogodba v danem primeru ni bila sklenjena na takšen način (tudi glede na dejanske zaključke prvostopnega sodišča ne), čeprav je sodišče citirano normo uporabilo kot podlago za ugotovljeno tožničino pravico do odstopa od pogodbe in posledično vračilo vseh prejetih plačil (v povezavi s čl. 43d/2 ZVPot). Pritožnik se torej sklicuje na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, kar je tudi razlog, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Kljub zaključku, da je bila pogodba o paketnem potovanju sklenjena kot pogodba na daljavo, pa je nato prvostopno sodišče za presojo upravičenosti tožničinega odstopa od pogodbe in pogojev za odstop (brez navajanja razlogov), na čemer temelji pravica do povračila vplačila oz. obseg povračila, napačno uporabilo določbo 7. odstavka 57f člena7 ZVPot. Citirana določba namreč ureja pravico potrošnika glede odstopa od pogodbe brez razloga samo v primeru pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, ne pa tudi v primeru sklenitve pogodbe na daljavo8. Posledično se je pri ugotovljenem dolžnostnem vračilu in njegovem obsegu napačno sklicevalo tudi na določbo 2. odstavka čl. 43d ZVPot, ki se, glede na določbo 6. točke 1. odstavka 43a čl. istega zakona ne uporablja za pogodbe o paketnem potovanju. Odraz zmotno uporabljenih določb materialnega prava pa je, glede na določbe ZVPot, ki urejajo tudi odstop od pogodb o paketnih potovanjih, sklenjenih na daljavo, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi neugotovljenih odločilnih dejstev, katerih ugotovitev zahtevajo določbe člena 57f ZVPot v odstavkih 1 do 6 in 8; glede teh sta tožnica in prvotoženka podali ustrezne trditve že tekom prvega postopka. Tako je tožnica že v tožbi9 navajala določena dejstva v zvezi z upravičenostjo odstopa od sklenjene pogodbe, do katerih se je drugotoženka v svojih vlogah tudi opredelila10; te je prvostopno sodišče povzelo v obrazložitvi, nato pa njihovega ne/obstoja ni ugotavljalo in se do njih v okviru dokazne ocene tudi ni opredelilo, ker jih je zaradi napačne materialne določbe, na katero se je sklicevalo, štelo za pravno nepomembne.

10. Ker prvostopno sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo, je pritožnica uspela z uveljavitvijo pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s pooblastilom iz 2. odstavka 458. čl. ZPP, pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v ugodilnem delu (v točki I izreka) razveljavlja in zadevo vrača prvostopnemu sodišču v novo sojenje, glede na ugotovitev, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upoštevaje takšno odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP v zvezi s trditvami o nesklepčnosti obrestnega dela zahtevka oz. nastopu zamude, do česar se bo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju prav tako moralo opredeliti, ob upoštevanju tožničinega trditvenega in dokaznega bremena (čl. 212 ZPP). Razveljavitev v stroškovnem delu (točka IV izreka) je odraz posledice odločitve o glavni stvari.

11. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti glede na naravo in vsebino zadeve ne more odpraviti samo, saj ne more nadomestiti sklopa manjkajočih odgovorov dejanske in pravne narave. To lahko po naravi stvari v okviru novega sojenja stori le prvostopno sodišče z navedbo manjkajočih razlogov, s čimer bo omogočilo tudi preizkus odločitve. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča ne bo bistveno podaljšala postopka. Prav tako ne bo bistveno poseženo v pravico pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na v letu 2021 vloženo tožbo, ki bi v konkretnem primeru glede na okoliščine zadeve pretehtala nad pravico do pritožbe.

12. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno odločiti o še spornem delu zahtevka in se, upoštevaje zgoraj navedena materialnopravna izhodišča, opredeliti do vseh pravno pomembnih navedb tožnice in prvotoženke oz. sedaj edine preostale toženke ter pri tem ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva za presojo materialnopravne utemeljenosti dela tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem bo moralo glede na uporabljeno materialnopravno podlago in ponujene trditve o tem, kaj prvotoženka s predlaganim dokazom dokazuje, ponovno presoditi tudi o morebitni potrebi zaslišanja zakonitega zastopnika pritožnika (v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka člena 339 ZPP sodišče v zvezi z opustitvijo zaslišanja imenovanega glede na naravo odločitve ne presoja). Ostali napotki sodišču prve stopnje izhajajo iz zgoraj obrazloženega.

13. Prvotoženka v pritožbi izpodbija tudi odločitev pod točko III izreka, v katerem je prvostopno sodišče tožbeni zahtevek zoper drugotoženko v celoti zavrnilo. Navaja, da je arbitraren prvostopni zaključek, da tožnica kot zavarovanka nima tožbenega upravičenja do drugotoženke, ker da naj bi splošni pogoji slednje predvidevali, da zahtevek vloži prvotoženka na podlagi posebnega pooblastila tožnice kot zavarovanke. Upravičenja tožnice kot zavarovanke s splošnimi pogoji drugotoženke niso izključena, pa tudi če bi si drugotoženka za to prizadevala, bi bilo takšno določilo nično, glede na nevzdržno omejitev zakonske pravice do poplačila v primeru nastanka zavarovalnega primera (942. čl. OZ). Da gre za pravice, ki gredo izključno tožnici, potrjuje tudi določilo 6. odst. 5. čl. Splošnih pogojev drugotoženke, ki govori o uveljavljanju pravic v imenu in na račun zavarovanca. Prvostopni argument, da bi morala prvotoženka iztožiti zavarovalnino v tožničino korist od drugotoženke, je tudi povsem napačen, ker brez tožničinega pooblastila prvotoženki to sploh ni mogoče, tožnici pa je vseeno, iz katerega naslova ji je vrnjena kupnina za potovanje. Zgrešeno je tudi prvostopno stališče, da prvotoženka pri sklenitvi zavarovanja za primer tožničine odpovedi ni nastopala kot zavarovalni zastopnik. Izrecno se je sklicevala na svoj interes, da bi sodišče k plačilu v tožničino korist zavezalo drugotoženko.

14. Pritožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje izreka III prvostopne sodbe, ni dovoljena.

15. Pravni interes je procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka, torej tudi v pritožbeni fazi11. Prvotoženka se sklicuje na obstoj lastnega pravnega interesa za izpodbijanje tega dela sodbe, ker v primeru, ko bi tožnica s svojim tožbenim zahtevkom zoper drugotoženko uspela, na podlagi sodbe od prvotoženke ne bi mogla izterjati več od polovice skupno prisojenega ji zneska. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnim naziranjem prvotoženke, da s tožbenim zahtevkom od toženih strank ni bilo zahtevano solidarno plačilo; gre torej za deljivo obveznost po čl. 393 Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer se glede na nepodano drugačno trditveno podlago tekom postopka na prvi stopnji terjatev, če je zahtevku proti obema ugodeno, med toženkama deli na enake dele, tako da lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve12. Vendar to dejstvo, ob tem, ko sta toženki navadna sospornika, ki imata vsak samostojen položaj v pravdi, kar se odraža tudi v pritožbeni fazi, ne more izničiti učinka določbe 195. čl. ZPP. Ta določa, da je vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in da njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Za vsakega od njih lahko sodišče sprejme različno odločitev, in s tem, ko je prvostopno sodišče v konkretnem primeru zavrnilo zahtevek tožnice zoper drugotoženko, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj prvotoženke. Glede na navedeno lahko sospornik (torej prvotoženi) v pritožbi izpodbija le tisti del sodbe, ki se nanaša nanj, ne pa tudi del, ki se nanaša na sospornika (torej na drugotoženko). Prvotoženka s svojimi procesnimi dejanji, vključno z vložitvijo pritožbe zoper del odločitve, ki se nanaša izključno na drugotoženko, ne more vplivati na procesno razmerje tožnice (ta se zoper sodbo ni pritožila) do drugotoženke, zato nima pravnega interesa za pritožbo v delu, ki se nanaša na zavrnilno odločitev nasproti drugotoženke (pod točko III izreka). Pritožbeno sodišče tako ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb, pritožbo pa je bilo potrebno v tem delu zavreči (čl. 343/4).

16. Ker je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov odvisna od uspeha celotnega zahtevka v pravdi (154. člen ZPP), je bilo potrebno ugoditi pritožbi tudi v stroškovnem delu in izpodbijani stroškovni del, ki se nanaša na pritožnico, to je v točki IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, razveljaviti in vrniti zadevo tudi v tem obsegu sodišču prve stopnje. Slednje bo o povrnitvi stroškov postopka moralo ponovno odločiti (vključno s ponovno presojo pritožbene izrecne graje o stroškovni odločitvi glede priznanja stroškov za sestavo predpravdnega zahtevka.)

17. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 4. in 3. odstavkom 165. člena ZPP.

1 citirani določbi, kot tudi vse nadaljnje določbe ZPP, se uporabljajo v zvezi s čl. 442 ZPP 2 v točkah 1 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe 3 ki določa, da ima potrošnik v primeru pogodbe o paketnem potovanju, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, pravico, da v 14 dneh odstopi od pogodbe brez navedbe razloga 4 z besedilom, da v primeru odstopa od pogodbe podjetje nemudoma oz. najpozneje v 14 dneh po prejemu obvestila o odstopu od pogodbe vrne vsa prejeta plačila 5 povzetih v zapisu, da prvotoženka „... v uvodu prizna takšen način sklepanja pogodbe (po telefonu; opomba sodišča), v nadaljevanju pa navede, da glede na način, kako je prišlo do sklenitve obravnavane pogodbe o paketnem potovanju, nikakor ni mogoča uporaba 7. odst. 57f čl. ZVPot.“ 6 da je bila sklenjena prav takšna pogodba, med pravdnimi strankami tekom postopka ni bilo sporno 7 na katerega se je sicer izrecno sklicevala tožnica (vendar pa sodišče na njeno pravno naziranje ni vezano) 8 upoštevaje določbi 1. in 2. odstavka 43. čl. ZVPot gre za dve različni, izključujoči se definiciji pogodb 9 povzeto pod točko 1 in 4 obrazložitve izpodbijane odločitve 10 povzeto pod točko 2 in 5 obrazložitve izpodbijane odločitve 11 določba čl. 343 ZPP v 3. odstavku med drugim določa, da je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo 12 čl. 393/3 OZ