Jedro

Izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine je nepreklicna. Dedič lahko zahteva razveljavitev dedne izjave samo, če je bila izjava povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti. Zaradi zmote ali drugih napak volje je mogoče dedno izjavo razveljaviti le s tožbo o pravdnem postopku, razen če so med vsemi dediči nesporna dejstva, od katerih je odvisna ugotovitev neveljavnosti dedne izjave.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spadajo v zapuščino po pok. P P, nepremičnine, vpisane v vl.št. 220 k.o. K, ki so bile vrnjene zapustniku v okviru denacionalizacijskega postopka. Nadalje je ugotovilo, da to premoženje deduje na podlagi zakona pet zapustnikovih otrok in hčerka že umrlega zapustnikovega sina F, vsak do 1/6. Ob upoštevanju odstopov dednih deležev dedičev M B, J P, V P in D P S, v korist dediča S P, pa je nato odločilo, da zapuščino dedujeta zapustnikov sin S P do 5/6 in zapustnikova vnukinja V P do 1/6. Proti navedenemu sklepu se pritožuje dedinja V P. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so se vsi dediči, razen nje in dediča S P, na zapuščinski obravnavi odpovedali dedovanju in dedne izjave prostovoljno in brez kakršnekoli prisile podpisali. Dedna izjava je nepreklicna, kljub temu pa so dediči kasneje prvotne dedne izjave v celoti preklicali ter izjavili, da sprejemajo dedne deleže in jih odstopajo dediču S P. Sodišče prve stopnje je mimo določb Zakona o dedovanju tako spremembo dednih izjav upoštevalo. Sodišče pa je tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj je izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka sklepa je razvidno, da so se štirje dediči dediščini odpovedali in kasneje svoje dedne izjave preklicali s pismeno vlogo ter izjavili, da sprejemajo dediščino in odstopajo dediščino bratu S, kar je sodišče upoštevalo. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da so štirje dediči že na zapuščinski obravnavi izjavili, da sprejemajo dedne deleže in jih odstopajo bratu S. Pritožba je utemeljena.

Če je bil po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu že pravnomočno končan zapuščinski postopek, ne da bi bilo v njem odločeno, tudi o dedovanju premoženja, ki pripada tej osebi po odločbi o denacionalizaciji, se glede tega premoženja opravi nov zapuščinski postopek, glede katerega se uporabljajo določbe Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD (Ur. l. SRS št. 15/76 in 23/78), razen če jim ni v določbah členov 74 - 83 Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDEN (Ur. l. RS št. 27/91 in 31/93) drugače določeno. Člen 80. ZDEN ima določbe glede dednih izjav podanih pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nima pa določb glede dednih izjav danih že v novem zapuščinskem postopku. Upoštevati je zato treba določbe ZD in sicer 1. odstavka 138. člena ZD, po kateri je izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine nepreklicna. Dedič lahko zahteva razveljavitev dedne izjave samo, če je bila izjava povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (2. odstavek 138. člena ZD).

Iz podatkov tega zapuščinskega postopka je jasno razvidno, da so dediči M B, J P, V P in D P S najprej dali na zapuščinski obravnavi dne 2.3.1993 in 6.4.1993 izjave o odpovedi dedovanju, kasneje pa s pismeno vlogo poslano sodišču dne 22.4.1993 izjavili, da se odpovedujejo dediščini v korist brata S P. Ker se po določilu 2. odstavka 136. člena ZD odpoved v korist določenega dedišča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu in nato odstopu svojega dednega deleža, je jasno, da so navedeni štirje dedišči z vlogo z dne 22.4.1993, dejansko skušali preklicati prvo dedno izjavo in dati drugačno dedno izjavo. Pri tem so se sklicevali na zmoto oziroma svojo nevednost. Zaradi zmote ali drugih napak volje je mogoče dedno izjavo razveljaviti le s tožbo v pravdnem postopku.

Izjema so le primeri, ko med vsemi dediči niso sporna dejstva, od katerih je odvisna ugotovitev neveljavnosti dedne izjavem saj je v takih primerih mogoče razveljaviti dedno izjavo že v zapuščinskem postopku.

V konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 1. odstavka 138. člena ZD o nepreklicnosti dednih izjav, če pa je imelo v mislih razveljavitev dednih izjav zaradi zmote po 2. odstavku 138. člena ZD, pa glede tega ni ugotovilo nobenih pravno odločilnih dejstev, niti navedlo nobenih zaključkov.

Sodišče druge stopnje mora tudi pritrditi navedbam pritožnice, da je izrek sklepa v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku sklepa je navedeno, da so se štirje dediči odpovedali dedovanju, kasneje pa spremenili dedne izjave tako, da so svoje dedne deleže sprejeli in jih odstopili bratu S, v obrazložitvi sklepa pa je navedeno, kot da so dedišči dali izjavo o sprejemu in odstopu svojih dednih deležev bratu S. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje mnenja, da sta podana oba zatrjevana pritožbena razloga, zato je utemeljeni pritožbi dedinje V P ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 380. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo v tem sklepu na podlagi določila 1. odstaka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).