Jedro

Ker tožnik ni bil razporejen s strani delodajalca, ampak je delo na drugem delovnem mestu začel opravljati na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, ni pravne podlage za obračun in izplačilo višje plače, kot je bila določena v tej novi pogodbi o zaposlitvi, po določbi splošnega akta tožene stranke, po kateri je delavec, starejši od 55 let v primeru razporeditve na drugo delovno mesto upravičen najmanj do enake plače kot na prejšnjem delovnem mestu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi: „1. Zavrne se tožbeni zahtevek: Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od januarja 2005 do 10. 4. 2009 obračunati vsoto prikrajšanj mesečnih plač v bruto znesku 51.700,96 EUR, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke, in mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna tožniku plačati zamudne obresti od vsote prikrajšanja mesečnih plač za čas od dneva izplačila posamezne mesečne plače, to je od vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter mu povrniti pravdne stroške, vse v 15 dneh.

2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.232,00 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“ Tožnik mora toženi stranki plačati 1.437,12 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen ter da bo o višini tožbenega zahtevka celotnega vtoževanega obdobja, zamudnih obrestih in stroških postopka odločilo s končno sodbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v predmetni zadevi tožnik ne uveljavlja čiste denarne terjatve, zato bi bilo potrebno tožbo zavreči. Z novo pogodbo o zaposlitvi tožniku ni bila določena takšna plača, kot jo je imel na prejšnjem delovnem mestu, temveč nižja. Nove pogodbe o zaposlitvi tožnik ni izpodbijal, ampak jo je sklenil in se s tem strinjal tudi z izplačilom nižje plače. Za čisto denarno terjatev bi šlo le v primeru, če bi bila tožniku izplačana manjša plača od tiste, ki jo je dejansko prejemal in je določena v pogodbi o zaposlitvi. Na vse spremembe pogodb o zaposlitvi je tožnik izrecno pristal, ko jih je podpisal, nato pa jih v zakonsko določenem roku ni izpodbijal pred sodiščem. S podpisom nove pogodbe o zaposlitvi se je tožnik strinjal z novim delovnim mestom ter s tem povezano nižjo plačo in se odpovedal pravici do višje plače iz šestega odstavka 20. člena Akta o delovnih razmerjih, tudi če bi mu ta pripadala. Po preteku pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2004 za delovno mesto, ki je bilo vezano na mandat direktorja, je tožnik ostal v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato mu je tožena stranka ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto strokovni delavec I. S tožnikom je bila dne 20. 12. 2004 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, v kateri je bila določena nižja plače od prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Smisel šestega odstavka 20. člena Akta o delovnih razmerjih ni bil v varovanju plače starejšega delavca po prenehanju mandata in zaposlitvi na drugem sistemiziranem delovnem mestu, če za to dejansko ni bilo potreb delovnega procesa. Kot član strokovnega sveta je tožnik poznal določila Akta o delovnih razmerjih in je vedel, da v njegovem primeru ni šlo za prerazporeditev zaradi potreb delovnega procesa, ampak zgolj za zaposlitev s ponudbo drugega delovnega mesta. Tožnik ni bil razporejen zaradi potreb delovnega procesa, določilo šestega odstavka 20. člena Akta o delovnih razmerjih pa se uporablja le za razporeditve delavcev na podlagi ugotovljenih potreb delovnega procesa. Uporaba navedene določbe v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je bila v času ponujene zaposlitve na drugem delovnem mestu (leto 2005) v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih in ni veljala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Za tožbo v individualnem delovnem sporu glede vsebine tožbenega zahtevka veljajo določbe ZPP, da je določen zahtevek obvezna sestavina tožbe (prvi odstavek 180. člena), da odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena) in da stranke prosto razpolagajo z zahtevki (prvi odstavek 3. člena). Tožnik je v svojem tožbenem zahtevku uveljavljal prikrajšanje pri plači v znesku 51.700,96 EUR, pri čemer se je skliceval na določbo šestega odstavka 20. člena Akta o delovnih razmerjih. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da tožnik svoj zahtevek opira na navedeno določbo splošnega akta delodajalca, za katero meni, da mu prinaša višjo obračunsko osnovo, kot je bila določena v pogodbah o zaposlitvi od leta 2005 dalje. Upoštevaje vsebino tožbenega zahtevka in pravno podlago za njegovo uveljavljanje, tožnik v tem sporu uveljavlja dajatveni tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska. Gre za čisto denarno terjatev, za katero velja določba četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) in v tem smislu je tožnikov zahtevek dolžno obravnavati tudi sodišče. Pritožbeni očitek, da gre za nečisto denarno terjatev, se po obrazloženem izkaže za neutemeljen.

Akt o delovnih razmerjih v 20. členu ureja razporeditev delavcev zaradi potreb delovnega procesa. Instituta razporeditve ZDR ne pozna več. Značilnost tega instituta po prejšnjih delovnopravnih predpisih je bila, da je delodajalec lahko z enostranskimi sklepi prerazporejal delavce, če so za to bili izpolnjeni pogoji. Od uveljavitve ZDR (1. 1. 2003) dalje pa je obstoj delovnega razmerja kot obstoj pravic in obveznosti iz delovnega razmerja vezan na sklenitev oziroma obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (1. člen in prvi odstavek 9. člena ZDR). V primeru spremembe delovnih pogojev se ta lahko s soglasjem strank spremeni oziroma sklene nova pogodba o zaposlitvi (47. člen ZDR) ali pa se odpove pogodba o zaposlitvi in delavcu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (90. člen ZDR). Ker razporeditev, ki jo ureja 20. člen Akta o delovnih razmerjih, ni združljiva s pogodbenim načelom delovnega razmerja, kot ga je vzpostavil ZDR, je zaradi poznejše drugačne ureditve ta določba prenehala veljati.

V tem sporu tožnik uveljavlja mesečna prikrajšanja pri plači za obdobje od januarja 2005 dalje. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik po imenovanju na funkcijo v.d. vodje centra tehničnih pregledov zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2004 za določen čas od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2004. S tem dnem je navedena pogodba prenehala veljati (18. člen pogodbe o zaposlitvi), tožnik pa je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas (1. člen pogodbe o zaposlitvi), zato mu je tožena stranka ob izteku pogodbeno dogovorjenega časa ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni delavec I“ v centru tehničnih pregledov. Tožnik je ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal in ta je pričela veljati 1. 1. 2005. Po tej pogodbi je bila sporazumno dogovorjena tudi plača delavca. Njene višine tožnik ni izpodbijal. Pritožba glede na navedeno utemeljeno opozarja, da tožnik na delovno mesto „strokovnega delavca I“ ni bil enostransko razporejen s strani delodajalca, temveč je bila zaradi spremenjenih delovnih pogojev na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR sklenjena nova pogodba o zaposlitvi. Prav tako po prejemu odločbe ZPIZ št. ... z dne 22. 11. 2005, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve, tožena stranka ni s sklepom razporedila tožnika, temveč mu je na podlagi 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami) v povezavi z 200. členom ZDR odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni delavec I/A“ v centru za tehnične preglede z veljavnostjo od 1. 1. 2006 dalje. S podpisom te pogodbe se je tožnik strinjal z njeno vsebino, torej tudi z določilom o višini plače. Zaradi sprejema nove sistemizacije in pravilnika o plačah sta stranki dne 29. 12. 2008 sklenili še novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „strokovni delavec“ z veljavnostjo od 1. 1. 2009 dalje. Tožnik jo je podpisal, zoper pogodbeno dogovorjeno plačo pa ni uveljavljal sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov napravilo zmoten materialnopravni zaključek, da je bil tožnik od leta 2005 dalje razporejen, s tem pa upravičen do višje plače na podlagi šestega odstavka 20. člena Akta o delovnih razmerjih. Po tej določbi je bil delavec, starejši od 55 let, le v primeru razporeditve na drugo delovno mesto upravičen do plače, ki je bila najmanj enaka plači na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožnik ni bil razporejen s strani delodajalca in je do sprememb v pogodbenem razmerju prihajalo na podlagi soglasja strank, ni pravne podlage za obračun in izplačilo višjega zneska plače za čas od začetka januarja 2005 do njegove upokojitve 10. 4. 2009. Tožena stranka je tožniku pravilno obračunavala in izplačevala plačo, kot je bila določena v pogodbah o zaposlitvi.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožene stranke, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in 155. člen ZPP je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tarifni številki 3100 (956,80 EUR), nagrado za narok po tarifni številki 3102 (883,20 EUR) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 (20,00 EUR). Ob upoštevanju 20 % DDV stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znašajo 2.232,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki skladno z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006 tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je tožnik dolžan povrniti tudi njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z ZOdvT po stroškovniku priznalo še nagrado za pritožbo po tarifni številki 3210 v višini 1.177,60 EUR, pavšal za PTT storitve po tarifni številki 6002 v višini 20,00 EUR in 20 % DDV. Pritožbeni stroški tako znašajo 1.437,12 EUR. V tem znesku je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.