Jedro

Napačne - zmotne odločitve, do katere je sodišče prišlo po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju oziroma vrednotenju dokazov, tudi če v enem od izvedenih dokazov ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in je zaradi tega prišlo do napake, ni mogoče popravljati s sklepom o popravi sodbe. Dejansko to pomeni, da gre po določbah citiranega člena pri popravi sodbe lahko samo za odpravo pomote, ne pa zmote, do katere je prišlo pri odločanju.

Izrek

Reviziji se ugodi, razveljavita se sklep opr. št. Pdp in v zavrnilnem delu in glede sklepa o stroških sodba opr. št. Pdp sodišča druge stopnje in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. II Pd ... delno ugodilo zahtevkoma prvega in drugega tožnika in je razveljavilo sklepe komisije za spodbujanje in vrednotenje ustvarjalnega dela tožene stranke z dne 14. in 15.3.1983 in 17.4.1994 in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 27.6.1993 in 21.5.1994, ugotovilo, da gre za tehnično izboljšavo pri postopku za izdelavo ohišij električnega motorja za črpalke na stroju ... in zato naložilo toženi stranki plačilo 6.946,20 SIT vsakemu od tožnikov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je njun višji zahtevek, v celoti zahtevek tretjega tožnika, s tem, da je naložilo prvemu in drugemu tožniku plačilo stroškov postopka v znesku 6.832,00 SIT vsakemu, tretjemu tožniku pa v znesku 7.800,00 SIT.

S sklepom o popravi sodbe opr. št. II Pd... je nato sodbo popravilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvemu in drugemu tožniku znesek 69,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prvi in drugi tožnik pa naj bi bila dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku vsak po 7.790,00 SIT.

Drugostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. Pdp pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu in drugemu tožniku vsakemu po 234,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, prvi in drugi tožnik pa sta toženi stranki dolžna plačati stroške postopka v znesku 7.758,30 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Drugostopenjsko sodišče je s posebnim sklepom opr. št. Pdp zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper sklep o popravi sodbe in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo in poseben sklep o popravi sodbe sodišča druge stopnje sta prvi in drugi tožnik vložila pravočasno revizijo, v kateri sta uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala sta, da je z izpodbijanim sklepom sodišče nedopustno popravljalo pravnomočno sodbo, čeprav ni šlo za očitno računsko napako sodišča, ampak že za napako v izvedenskem mnenju. Da je šlo za odpravo tovrstne pomote, kaže tudi sklep o popravi sklepa o stroških postopka. Take napake pa po določbah 342. člena ZPP ni možno popravljati s sklepom. Enako velja tudi za izpodbijano sodbo, s tem, da je z odločitvijo sodišče kršilo še materialni zakon. Sodišče je namreč zneske, ki so že bili izračunani z upoštevanjem zakona o spremembi vrednosti dinarja, ponovno denominiralo in kršilo določbe citiranega zakona. Zato sta predlagala, da sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku obeh tožnikov ugodi tudi v zavrnjenem delu, izpodbijani sklep pa razveljavi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe, navajala, da je sodišče imelo pravno podlago za popravo sodbe po določbi 342. člena ZPP, da je bil tudi pravilno uporabljen materialni zakon in predlagala, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizijo zoper sklep o popravi sodbe treba obravnavati skupaj z revizijo zoper sodbo. S sklepom o popravi sodbe se namreč samo odpravlja napaka, sklep sam pa kljub temu, da je zoper njega možna pritožba, ne pomeni samostojne odločitve. V celoti je vezan na sodbo, katere del je, zato se tudi možna pritožba zoper sklep rešuje obenem z glavno stvarjo.

Kakršenkoli drugačen pristop bi lahko pomenil, da sta bili sprejeti dve različni odločitvi o isti stvari in da se lahko za vsako posebej uporabljajo samostojno vsi postopkovni predpisi. To pa bi pripeljalo do dvojnega odločanja in to v pravnomočno razsojeni zadevi, kar je v nasprotju z določbami ZPP (288. in 301. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče tudi revizijo zoper sklep v zvezi s sklepom o popravi sodbe štelo za dovoljeno po določbah 382. in 400. členu ZPP.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ugotovilo pa je druge v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

V 342. členu ZPP je določeno: "Predsednik senata popravi vsak čas napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

O popravi se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika, strankam pa se vroči prepis sklepa.

Če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata glede kakšne odločitve, ki je vsebovana v izreku sodbe, se vročijo strankam popravljeni prepisi sodbe s pripombo, da se s tem prepisom nadomešča prejšnji prepis. V takšnem primeru teče rok za pravno sredstvo glede popravljenega dela sodbe od dneva, ko je bil strankam vročen popravljen prepis sodbe. O popravi sodbe lahko odloči sodišče brez zaslišanja strank." Glede na zakonske določbe se postavi vprašanje, kakšne vrste napake se lahko popravijo s sklepom o popravi sodbe. Po mnenju revizijskega sodišča se citirano zakonsko pooblastilo za popravo sodbe nanaša samo na tiste napake, ki niso nastale z upoštevanjem elementa volje, ki jo je imelo pri odločanju sodišče. Napake so lahko nastale pri pismeni izdelavi sodbe ali pri njenem prepisu, vendar samo kot napake tehnične narave. Napake so torej tiste, do katerih je prišlo pri sami tehniki pisanja sodbe, ne pa tiste, do katerih je prišlo pri odločanju (sojenju) o utemeljenosti zahtevka. S popravo sodbe se ne sme ustvarjati ničesar novega in se sodbe tudi ne sme dopolnjevati. Zato napačne - zmotne odločitve, do katere je sodišče prišlo po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju oziroma vrednotenju dokazov, tudi če v enem od izvedenih dokazov ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in je zaradi tega prišlo do napake, ni mogoče popravljati s sklepom o popravi sodbe. Dejansko to pomeni, da gre po določbah citiranega člena pri popravi sodbe lahko samo za odpravo pomote, ne pa zmote, do katere je prišlo pri odločanju.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa drugostopenjskega sodišča izhaja, da naj bi s sklepom o popravi sodbe prvostopenjsko sodišče popravljalo napako v izvedenskem mnenju. Če bi šlo res za tako popravo sodbe, bi sodišče s tem nepravilno uporabilo določbo 342. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče razloguje, da je do napake pri odločitvi prvostopenjskega sodišča prišlo zaradi napake v izvedenskem mnenju, ki pa ga je prvostopenjsko sodišče pri odločanju sprejelo kot pravilnega in v delu, v katerem je ugodilo zahtevku, na podlagi mnenja tudi obrazložilo svojo odločitev. Izračun pa naj bi bil nepravilen, ker je izvedenec napravil pomoto pri denominaciji (napačno uporabljen materialni predpis), ki jo je sodišče nekritično povzelo.

Iz take obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče naredilo napako že pri razlagi nastanka volje (upoštevanje izvedenskega mnenja, kot je bilo podano) in posledično tudi pri razlagi zmote v izjavi volje. Izjava take volje je tudi vzrok za kasneje ugotovljene "računsko-pisne pomote". Kljub takemu sklepanju je nižje sodišče prišlo do zaključka, da gre za napako, ki jo lahko popravi z uporabo citiranega zakonskega določila. In to kljub temu, da je sodišče svojo pravo voljo (nastanek volje) izrazilo s tem, ko je pri dokazni oceni kot pravilne sprejelo zaključke izvedenca v izvedenskem mnenju in po njih razsodilo. Sodišče pri tem ni storilo nobene pisne ali računske pomote, ki bi lahko bila podlaga za izdajo sklepa o popravi sodbe. Zatrjevano napako prvostopenjskega sodišča bi bilo zato možno popravljati samo v morebitnem pritožbenem postopku, ne pa s sklepom o popravi sodbe. Poprava sodbe, ki je predmet sedanje obravnave, namreč ne pomeni poprave, kot jo predvideva 342. člen ZPP, ampak povsem novo odločanje. To pa, četudi ne upoštevamo, da gre za že pravnomočno končano zadevo, v isti stvari ni možno. Tudi sprememba sklepa o stroških potrjuje ugotovitev revizijskega sodišča, da gre v spornem primeru za novo odločitev prvostopenjskega sodišča. Do takega zaključka je revizijsko sodišče prišlo samo na podlagi izreka izpodbijanega sklepa in njegove obrazložitve, ne da bi posebej ugotavljalo, ali morda ne obstoji kakšen drugi razlog, zaradi katerega bi lahko prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o popravi sodbe. Izrek sklepa drugostopenjskega sodišča in njegova obrazložitev sta si v nasprotju, saj ni mogoče ob obrazložitvi, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, sklepati, da so podani pogoji za popravo sodbe po določbah 342. člena ZPP, kot je to storilo sodišče. Če v zadevi ne bi bilo možno izdati sklepa o popravi sodbe, je drugostopenjsko sodišče tudi kršilo 13. točko drugega odstavka 354. člena ZPP, saj je razlika med tem, kar je razvidno iz izvedenskih mnenj, podanih v postopku in obrazložitvijo sodbe. Pri tem drugostopenjsko sodišče samo, ne da bi izvajalo potrebne dokaze, ugotavlja, kaj je bila volja izvedenca in kako je pripravil svoje izračune. Glede na to, da je bil zakon o denominaciji sprejet že leta 1989, to je pred izdelavo izvedenskega mnenja, bi bilo prej pričakovati, da je sodni izvedenec finančne stroke njegove določbe upošteval, kot da jih ni. Res pa je, da iz samega mnenja to ni razvidno in brez dodatnega izvajanja dokazov, pravilni zaključki v zvezi s tem niso mogoči. Ob enaki predpostavki (da ni mogoče govoriti o popravi sodbe) je drugostopenjsko sodišče kršilo določbo 374. člena tudi ZPP. Kljub temu, da je prvima dvema tožnikoma priznalo nadomestilo za inovacijo še za leti 1986 in 1987, je skupni znesek priznanega nadomestila bistveno manjši, kot je bil tožnikoma priznan (v pravnomočnem delu) s prvostopenjsko sodbo. In to, kljub temu, da sta pritožbo vložila samo onadva in v delu, v katerem je bil njun višji tožbeni zahtevek zavrnjen. To pa pomeni, da je sodba spremenjena v škodo strank, ki sta se edini pritožili.

Ker je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in to tako po prvem odstavku 354. člena ZPP kot tudi po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere sta, če ne povsem formalno pa vsaj smiselno opozorili v reviziji prva in druga tožeča stranka, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo in sklep drugostopenjskega sodišča razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovnem postopku bo drugostopenjsko sodišče moralo obravnavati pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo skupaj s pritožbo zoper sklep o popravi sodbe kot celoto, pri čemer bo moralo najprej ugotoviti, ali gre res pri odločitvi prvostopenjskega sodišča, da bo s sklepom o popravi popravilo sodbo, samo za ugotovitev in odpravo napake v izrazu izjave volje, kot to nakazuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. V tem primeru bo moralo drugostopenjsko sodišče ustrezno spremeniti svoje razlogovanje, sprejeti stališče glede sklepa o stroških, nato pa določiti še, kakšen znesek je v pritožbi sploh sporni znesek. Ta bo odvisen od rešitve pritožbe v delu, ki se nanaša na sklep o popravi sodbe.

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).