Jedro

Če v zadevi odloča sodišče, ki ni krajevno pristojno za odločanje v skladu z določili ZPP o krajevni pristojnosti, lahko kršitev teh določil in določila 22. člena ZPP v primeru, ko ni bil vložen ugovor krajevne pristojnosti, o katerem bi sodišče odločilo, odločitev o njem pa bi bila vzeta v izpodbijano sodbo, predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pogodbeno materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka toženki, ki po prenehanju naročniške pogodbe ni vrnila opreme, ki je v lasti tožeče stranke in ji je bila na podlagi sklenjene naročniške pogodbe le dana v brezplačno uporabo, povsem upravičeno zaračunala strošek za v uporabo dano in nevrnjeno opremo tožeče stranke.

Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja, ko je uporabilo splošni petletni zastaralni rok, saj predmetna terjatev tožeče stranke ni terjatev za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizijskih programov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, ki zastarajo v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 355. člena OZ v enem letu, temveč gre pri njej za enkratno terjatev tožeče stranke zaradi nevračila opreme, katere lastnik je tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točki I. in II. izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani – COVL opr. št. VL 128886/2017 z dne 2. 2. 2018 vzdržalo v veljavi v prvem odstavku in delno v tretjem odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 253,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2018 dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 15,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka (točka II. izreka izpodbijane sodbe), zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2018 dalje do plačila in izdani sklep o izvršbi v tem obsegu razveljavilo (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), ki sodbo izpodbija brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi, vse nastale stroške pa naloži v plačilo tožeči stranki, ki je odgovorna za njihov nastanek. Čeprav v pritožbi navaja, da sodbo izpodbija v celoti, pa je pritožbeno sodišče glede na obstoj pravnega interes za pritožbo štelo, da jo izpodbija le v prisodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in II. izreka), ne pa tudi v zavrnilnem delu (točka III. izreka). Toženka v pritožbi najprej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje izdalo nedopustno sodbo, v kateri je ugodilo tožeči stranki, ki je sodišče preslepila z lažnimi navedbami, vse z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist. Vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, da je tožeča stranka izdala lažen in neobstoječ račun, ki ga ne bo nikoli priznala, saj ji je tožeča stranka zaračunala storitev oziroma napravo, ki je od nje ni nikoli koristila, niti uporabljala. V nadaljevanju pritožbe toženka še navaja, da je izpodbijano sodbo izdalo sodišče, ki ni krajevno pristojno za reševanje in odločanje o tej zadevi, saj je pristojno za odločanje sodišče v Šentjurju. Toženka vztraja pri dosedanjih navedbah, da nima nikakršnega dolga do tožeče stranke, da dolg ne obstaja in zato zanika vse neresnične navedbe tožeče stranke. Da je sodišče prve stopnje dovolilo in ugodilo tožeči stranki, je po mnenju toženke nedopustno in pomeni grobo kršitev prava. Sodišču prve stopnje ob tem še očita, da je, kot je to jasno razbrati iz same obrazložitve, ves čas zmotno sledilo le tožeči stranki, pri tem pa ni pojasnilo, zakaj je tako ravnalo. Ob zaključku svoje pritožbe toženka še poudari, da bo v primeru, če bo tožeča stranka s svojimi aktivnostmi zoper njo še nadaljevala in posegala zoper njo, zoper tožečo stranko vložila kazensko ovadbo.

3. Tožeča stranka je na pritožbo toženke odgovorila, v odgovoru pa se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba toženke ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka kot ponudnik telekomunikacijskih storitev od toženke zahtevala plačilo vrednosti (oziroma stroškov) telekomunikacijske opreme (modema IAD Innbox V60 s serijsko številko 2404001243 ter dveh TV vmesnikov Motorola VIP1003-HDTV s serijskima številkama M91208EGC770 in M91401EG7292) v lasti tožeče stranke, ki jih je tožeča stranka na podlagi sklenjene naročniške pogodbe za storitev A. za uporabo elektronskih komunikacijskih storitev znotraj naročniškega paketa ... predala v brezplačno uporabo toženi stranki, le-ta pa ji te opreme po prenehanju naročniške pogodbe, do katerega je prišlo zaradi odpovedi toženke, ni vrnila.

7. Toženka je bila v tej zadevi, ki je najprej tekla pred Okrajnim sodiščem v Šentjurju, nato pa bila na podlagi določil 17. člena Zakona o sodiščih ter 158. člena Sodnega reda z odredbo začasne predsednice Okrožnega sodišča v Celju Su 15/2018 z dne 28. 9. 2018 predodeljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Celju, o prenosu te zadeve v reševanje na Okrajno sodišče v Celju obveščena z dopisom sodišča prve stopnje z dne 19. 10. 20181, vendar vse do vložene pritožbe ni vložila ugovora krajevne pristojnosti. Če v zadevi odloča sodišče, ki ni krajevno pristojno za odločanje v skladu z določili ZPP o krajevni pristojnosti, lahko kršitev teh določil in določila 22. člena ZPP v primeru, ko ni bil vložen ugovor krajevne pristojnosti, o katerem bi sodišče odločilo, odločitev o njem pa bi bila vzeta v izpodbijano sodbo2, predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog, ki ga pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

8. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje pri izpodbijani sodbi slepo sledilo (le) tožeči stranki, ni pa pojasnilo, na kakšni osnovi je to storilo, toženka sodišču prve stopnje smiselno očita tako absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ti njeni očitki so povsem nekonkretizirani, pavšalni, saj ne pojasni katerih dejanskih zaključkov sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno obrazložilo, prav tako pa tudi ne pojasni, katerih njenih navedb naj ne bi upoštevalo in se do njih ustrezno opredelilo, zato se do teh njenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče niti ne more konkretneje opredeliti in so posledično zato neutemeljene. Po pregledu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo materialno pravno podlago za svojo odločitev, prav tako pa je tudi za vsak sklop ugotovljenih dejstev navedlo povsem ustrezne in dovolj razlogov o tem, na kakšni podlagi jih je ugotovilo, da se izpodbijana sodba da preizkusiti, prav tako pa se je sodišče prve stopnje, kot je to razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, seznanilo tudi z vsemi navedbami toženke in se pri svoji odločitvi do njih tudi povsem ustrezno opredelilo in navedlo razloge, iz katerih izhaja, zakaj jim ni sledilo tako, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati niti pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih niti tega, da bi toženki kršilo njeno pravico do izjave.

9. Vse ostale pritožbene navedbe toženke, t.j. navedbe o neobstoječem računu, o tem, da zaračunane opreme tožeče stranke ni nikoli koristila oziroma je uporabljala, da nima dolga do tožeče stranke, pa so dejanskega značaja, saj z njimi toženka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje, ki pa so glede na zgoraj obrazloženo nedopustne in jih zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

10. Zaradi navedenega je v nadaljevanju pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

11. Kot izhaja iz razlogov sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja dejstva, na katera je pri svoji odločitvi o pritožbi toženke v celoti vezano tudi pritožbeno sodišče: - da je tožeča stranka ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev, - da je imela tožeča stranka skupaj z družbo A. s toženko (takrat še s priimkom J.) kot naročnico sklenjeno naročniško razmerje na podlagi naročniške pogodbe za storitev A. (ID stranke: ..., ID priključka: ...) z dne 21. 1. 2014 (priloga A1) na naslovu priključka ..., - da je bila ta naročniška pogodba sklenjena za nedoločen čas, njen sestavni del pa so tudi Splošni pogoji tožeče stranke, - da je ta naročniška pogodba prenehala veljati zaradi odstopa toženke od pogodbe, zaradi njene odpovedi z vlogo z dne 24. 9. 2014 (A4) zaradi odselitve v tujino, - da je na podlagi te naročniške pogodbe toženka prejela v uporabo in imela v posesti opremo, last tožeče stranke in sicer modem Innbox V60, ter dva TV vmesnika Motorola VIP 1003-HDTV, - da toženka po prenehanju naročniške pogodbe te opreme ni vrnila, - da je tožeča stranka toženki v skladu s Splošnimi pogoji in cenikom izstavila račun št. 17-392-000348 z dne 9. 3. 2017 v skupnem znesku 239,00 EUR za v uporabo dano in nevrnjeno opremo tožeče stranke, - da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo dne 20. 12. 2017. 12. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenih dejstev pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer pogodbeno materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožeča stranka toženki, ki po prenehanju naročniške pogodbe ni vrnila opreme, ki je v lasti tožeče stranke in ji je bila na podlagi sklenjene naročniške pogodbe le dana v brezplačno uporabo, povsem upravičeno zaračunala strošek za v uporabo dano in nevrnjeno opremo tožeče stranke (točka 17. obrazložitve izpodbijane sodbe), saj bi morala v skladu s 3. odstavkom 6. člena Splošnih pogojev poslovanja družbe A. z dne 1. 3. 2014 (v nadaljevanju: Splošni pogoji, priloga A2) opremo, ki jo je prejela v času trajanja naročniškega razmerja v uporabo in ki je v lasti tožeče stranke, tožeči stranki vrniti v 8 dneh od preklica naročniškega razmerja, v primeru njenega nevračila pa plačati vrednost te opreme po veljavnem ceniku, saj se v skladu s 4. odstavkom 6. člena Splošnih pogojev v primeru nevračila (oziroma vračila poškodovane ali nedelujoče) opreme ta zaračuna naročniku po veljavnem ceniku, pri čemer višina vrednosti nevrnjene in zaračunane opreme med pravdnima strankama ni bila sporna, znašala pa je skupaj 239,00 EUR. V skladu s 1. odstavkom 299. člena v zvezi z 378. členom OZ pa je tožeča stranka zaradi neplačila računa upravičena od toženke terjati tudi zakonske zamudne obresti od neplačanega računa in sicer od njegove zapadlosti (t.j. od dne 20. 3. 2017) dalje. Ker je tožeča stranka zakonske zamudne obresti izračunala do dneva vložitve predloga za izvršbo (t.j. 20. 12. 2017) v znesku 14,46 EUR, je od skupnega zneska terjatve, t.j. od zneska 253,46 EUR na podlagi 1. odstavka 299. člena, 1. odstavka 378. člena ter 381. člena OZ upravičena do zakonskih zamudnih obresti od vložitve predloga za izvršbo (t.j. od dne 20. 12. 2017) dalje do plačila. Toženka pa je dolžna tožeči stranki poravnati tako potrebne izvršilne stroške (v višini 44,00 EUR s pripadki) v skladu s 5. odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP kot tudi potrebne pravdne stroške (v višini 15,00 EUR s pripadki) v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako povsem pravilno odločilo, da ostane izdani sklep o izvršbi v veljavi v prvem odstavku in delno v tretjem odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 253,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2018 dalje do plačila (točka I. izreka izpodbijane sodbe), povsem pravilno je toženi stranki tudi naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške v znesku 15,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku tega roka (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

13. Materialno pravno pravilno, v skladu z določilom 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (točka 20. obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pritožbeno niti ni izrecno izpodbijano, zavrnilo tudi toženkin ugovor zastaranja, ko je uporabilo splošni petletni zastaralni rok, saj predmetna terjatev tožeče stranke ni terjatev za storitve zagotavljanja dostopa do medmrežja, za storitve zagotavljanja uporabe elektronske pošte in elektronskih poštnih predalov, za storitve vzdrževanja spletnih strani in za storitve, povezane z dostopom do kabelskih in satelitskih radijskih in televizijskih programov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, ki zastarajo v skladu s 5. alinejo 1. odstavka 355. člena OZ v enem letu, temveč gre pri njej za enkratno terjatev tožeče stranke zaradi nevračila opreme, katere lastnik je tožeča stranka, sankcija za nevračilo pa je bila predvidena že s sklenjeno naročniško pogodbo, t.j. s plačilom njene vrednosti v skladu s cenikom tožeče stranke. Ker je toženka od naročniške pogodbe odstopila dne 24. 9. 2014, tožeča stranka pa je izdala račun za vtoževano terjatev dne 9. 3. 2017, ki je v plačilo zapadel dne 20. 3. 2017, predlog za izvršbo v tej zadevi pa je vložila dne 20. 12. 2017, je tako povsem očitno, da do vložitve predloga za izvršbo splošni petletni zastaralni rok še ni potekel. 14. Pri odločanju sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), materialno pravo pa je, kot je bilo že obrazloženo, uporabilo pravilno, zato je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v pritožbeno izpodbijanih delih (točki I. in II. izreka) potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj nobena od pravdnih strank pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Glej dopis sodišča prve stopnje z dne 19. 10. 2018 na l. št. 71 spisa. 2 Samo v primeru, če je sodišče na ugovor stranke v odločbi, ki je bila vzeta v sodbo, nepravilno odločilo, da je stvarno ali krajevno pristojno, to lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP