Jedro

Sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker sodišče ni izrecno navedlo konkretnega člena, na katerega je oprlo svojo odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da služnostna pravica, ki je bila ugotovljena s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. 40/2006 z dne 8.6.2009 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3809/2009 z dne 24.2.2010 ne vsebuje tudi služnostne pravice hoje in vožnje za potrebe vzdrževanja in obrezovanja žive meje, ki je bila po letu 2005 zasajena na skrajnem severovzhodnem zemljišču parc. št. 848/6, k. o. X (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni prenehati uporabljati asfaltirano pot na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 848/23, k. o. X, za potrebe obrezovanja in vzdrževanja žive meje, ki je zasajena na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 848/6, k. o. X, da se toženima strankama prepoveduje nadaljnje vznemirjanje lastnika nepremičnine parc. št. 848/23, k. o. X, s tem, da se jima prepoveduje nadaljnja protipravna uporaba asfaltirane poti na severozahodnem delu nepremičnine parc. št. 848/23, k. o. X, za potrebe obrezovanja in vzdrževanja že navedene žive meje ter zavrnilo zahtevek tožnikov na povračilo pravdnih stroškov (II. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženim strankam pravdne stroške v znesku 690,52 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da naj Višje sodišče v Ljubljani s sodbo tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje. Šele v odgovoru na tožbo sta toženi stranki uporabo tožnikove parcele utemeljevali na določilu 76. člena SPZ (vzdrževalna dela), pri čemer je tožeča stranka na naroku 13.10.2014 izrecno poudarila, da obrezovanje žive meje ni ne nujno ne potrebno za uporabo in izkoriščanje nepremičnine toženih strank ter je zato njuno ravnanje protipravno. Pred vložitvijo tožbe sta namreč toženi stranki zatrjevali le, da naj bi že dosojena služnostna pravica obsegala tudi hojo po služnostni poti za potrebe obrezovanja in vzdrževanja žive meje. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določila sosedskega prava, to je na 73. in nadaljnje člene SPZ, na kateri člen konkretno je oprta izpodbita sodna odločba, iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, sodba se zato ne more preizkusiti. Niti trditvena podlaga tožeče stranke, niti toženih strank ni bila podana v smeri, da bi sodišče svojo odločitev lahko oprlo na 83. člen SPZ, ki določa pravila postopanja v primeru vej sosedovega drevesa. Živa meja, ki je v bistvu grmičevje, ki služi označevanju meje, ne predstavlja dreves. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik je izpovedal, da ga veje žive meje, četudi segajo v njegov zračni prostor, ne motijo in pravnega varstva po tem določilu ni iskal, zato ga sodišče ne more uporabiti. Sodišče bi odločitev lahko oprlo zgolj na 76. člen SPZ. Pritožba nato povzema pogoje iz 76. člena SPZ ter navaja, da je sodišče ob ugotavljanju navedenih predpostavk dolžno sprejeti določena merila, upoštevajoč pri tem 73. člen SPZ (prepoved medsebojnega vznemirjanja). Da je neko delo nujno, mora biti nujno iz objektivnega in ne iz subjektivnega stališča. Postavitev žive meje brez varovalne funkcije ni nujna, med pravdnima strankama bi moral obstajati predhodni dogovor o tem, kje in kako naj se zasadi živa meja, da jo bo kasneje mogoče vzdrževati na način, ki sosedov ne bo vznemirjal. Toženca lahko svojo nepremičnino uporabljata in izkoriščata brez tega, da bi živo mejo obrezovala na strani, ki raste – gleda v tožnikovo zemljišče, obrezovanje žive meje na tožnikovi strani ni nujno potrebno za izkoriščanje preostale nepremičnine tožencev. Tožnik je izrecno potrdil, da ga neobrezana živa meja ne bi motila in sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnika motijo veje zgoraj, da ga pa ne moti živa meja nižje. Če bi sodišče izvedlo dokaz z ogledom na kraju samem, bi lahko ugotovilo stanje grmičevja, ki tožnika ovira, medtem ko je pot ob živi meji, ki je predmet tega spora, dovolj široka in ne moti voženj mimo. Če se le da, se je treba izogniti poseganju v sosedovo nepremičnino in vzdrževalna dela z uporabo sosedove nepremičnine so dovoljena le, če del ni mogoče izvesti drugače ali jih je mogoče izvesti samo z nesorazmernimi stroški. Toženca bi živo mejo lahko obrezala tudi na način, da bi pri tem stala na svoji nepremičnini. Slednji pogoj niti ni bistvenega pomena, saj v konkretnem primeru nista izpolnjeni prvi dve predpostavki. V vsakem primeru pa obstaja notifikacijska dolžnost tožene stranke. Dolžnost tožene stranke bi bila, da tožečo pisno obvesti pred začetkom vzdrževalnih del, česar pa toženca nista nikoli storila in je zato njuno ravnanje protipravno. Tudi v posledici izostanka notifikacijske dolžnosti je zaključek sodišča, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini še ne pomeni nujno protipravnega vznemirjanja, ki bi upravičevalo sodno varstvo, nepravilen. Sodišče se je oprlo na stališče, da poseg toženih strank ni protipraven, ker ni presegal tolerančnega praga, ki predstavlja dejansko oviro za izvrševanje tožnikove lastninske pravice, takšno stališče je zmotno in nezakonito, z nobeno zakonsko določbo ni določeno, da je protipravnost izključena, če ni presežen tolerančni prag.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu P 40/2006 z dne 8.6.2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3809/2009 z dne 24.2.2010, ki sta jo toženca navajala kot podlago za svojo pravico hoje po nepremičnini tožnika za potrebe obrezovanja in vzdrževanja žive meje, takšne podlage ne predstavlja oziroma v navedeni pravdi obravnavana in priznavana služnost hoje in voženj za kmetijske potrebe njive za hišo ter živine na podlagi priposestvovanja, ne obsega tudi služnosti hoje in voženj za potrebe vzdrževanja žive meje. Sodišče prve stopnje je glede tega navedlo pravilne razloge, na katere se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje in so drugačne navedbe, da imata toženca (tudi za potrebe obrezovanja in vzdrževanja žive meje) pravico hoditi po parc. št. 848/23, k. o. X že na podlagi navedene sodbe, podane v odgovoru tožene stranke na pritožbo, neutemeljene.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bilo ravnanje tožencev protipravno (99. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ) oziroma ali s strani tožencev podana uporaba tožnikove parcele za potrebe obrezovanja in vzdrževanja žive meje predstavlja protipravno vznemirjanje tožnika, pri čemer je zaključilo, da ravnanje tožencev ni protipravno.

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti zato, ker sodišče ni izrecno navedlo konkretnega člena, na katerega je oprlo svojo odločitev, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da se je oprlo na določila sosedskega prava (73. člen in naslednji SPZ), iz nadaljevanja obrazložitve pa izhaja, da se je oprlo na določbo 83. člena SPZ ter določbo 76. člena SPZ (čeprav te ni navedlo s samim členom).

8. Utemeljeno pa pritožba navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo 83. člen SPZ, saj za uporabo tega člena ni bila podana trditvena podlaga in je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale, v zvezi s tem je ocenjevalo tudi dokaz, ki je bil predlagan za dokazovanje drugih dejstev, pri čemer je ugotovilo in zaključilo (izven trditvene podlage), da je prepričano, da bi oziroma so tožnika motile razrasle veje toženčeve žive meje (kljub temu, da je sam tožnik izpovedal drugače), zato, ker je tožnik oziroma njegova pooblaščenka tožencema poslala dopis, da tožnika omejujejo veje grmičevja, ki raste na parceli toženca in ki se nahaja višje od sporne žive meje. Pri tem pa je iz samega dopisa (A5) razvidno, da se zatrjevano motenje oziroma ovira nanaša le na vejevje grmičevja, medtem ko je glede konkretne žive meje v navedenem dopisu naveden izrecen poziv tožencema, da ob vzdrževanju žive meje ne uporabljata oziroma posegata v nepremičnino, ki je v lasti tožnika. Sicer pa se navedeni člen nanaša na pravice lastnika nepremičnine, če v zračni prostor njegove nepremičnine segajo veje sosedovega drevesa in v njegovo nepremičnino rastejo korenine, da odstrani in si prilasti veje sosedovega drevesa (in korenine), če ga motijo in če tega na njegov poziv ne stori lastnik sosednje nepremičnine, nikakor pa iz te določbe ni mogoče izvesti pravice tožencev za hojo po nepremičnini tožnika.

9. Pritožba ima zato prav, da bi se sodišče v tej zadevi lahko oprlo le na 76. člen SPZ. Sodišče je sicer navedlo, da gre v konkretnem primeru za nujno vzdrževalno delo, potrebno za nemoteno uporabo nepremičnin, del pa ni mogoče izvesti drugače, kot z začasno uporabo tožnikove parcele, vendar pa takšni razlogi (13. točka obrazložitve, pretežno le povzemanje zakonskega določila) ne zadoščajo za preizkus odločitve in sodišče prve stopnje razlogov o vseh odločilnih dejstvih po 76. členu SPZ ni navedlo. Tožeča stranka je v zvezi z uporabo tega člena navedla ugovore, sodišče prve stopnje pa nanje ni odgovorilo. Ker tako sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih po 76. členu SPZ, je bilo treba zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Šele z ugotovitvijo vseh odločilnih dejstev po 76. členu SPZ in navedbo razlogov o vseh odločilnih dejstvih po tem členu, bo namreč mogoče narediti zaključek, ali je bil poseg tožencev protipraven ali ne, ki ga bo mogoče tudi preizkusiti.

10. Končno je pravilna tudi navedba tožnika v zvezi z zaključki sodišča o tem, da poseg ni protipraven, ker ni presegel tolerančnega praga, saj takšen prag za vznemirjanje lastninske pravice ni določen, pri čemer s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1854/2013, na katero se opira sodišče prve stopnje, ta zadeva tudi ni primerljiva.

11. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na prvem odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj višje sodišče kršitve določb postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodbo je zato v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napotki za nadaljnje delo so razvidni že iz predhodne obrazložitve.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.