Jedro

Tožnik bi pri sklepanju pogodbe moral ravnati s skrbnostjo, kot se zahteva v prometu. Če je pogodbo podpisal, ne da bi jo poprej prebral ali se kako drugače prepričal o njeni vsebini, temu pogoju ni zadostil. Odveč je zato njegovo pritožbeno vztrajanje, da sporne nepremičnine v resnici ni nameraval prodati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 405,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožnikov primarni zahtevek, naj se razveljavi kupoprodajna pogodba za parcelo št. ... k. o. X, ki sta jo pravdni stranki sklenili 3. 11. 2009, in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, kot podredni zahtevek, da mora toženec izročiti tožniku listino za vpis tožnikove lastninske pravice na navedeni nepremičnini. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek, tožniku pa je naložilo, da mora tožencu povrniti 873,76 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ali ustrezno spremembo prve sodbe. Poudarja, da je bil v zmoti glede narave pravnega posla in njegovih posledic. S tožencem sta se ves čas dogovarjala, da mu bo tožnik sadovnjak oddal v najem oziroma mu dovolil njegovo doživljenjsko uporabo proti plačilu v višini 5.000,00 EUR. Tožnik zemljišča ni nameraval prodati, saj polovica pripada njegovi sestri, s katero sta dedovala po očetu, ki je to zemljišče kupil. Tožnik je neuk in je toženca narobe razumel. Toženec mu je predložil listine v podpis, ko je bil tožnik brez očal in zato listin ni mogel prebrati. Ko je toženec povzel njihovo vsebino, pa besede prodaja nikoli ni jasno izrazil. Tožnik je bil prevaran. V spornem obdobju je precej pil. Ni res, da sta priči O. Š. in M. Š. neverodostojni. V resnici sta edina, ki lahko izpovesta o tožnikovi stiski. Ko je bil tožnik opit, se s tožencem ni dobival. Sicer pa je imel težave tudi, ko je bil v abstinenčni krizi, saj je bil takrat apatičen in vodljiv. Tožencu je povsem zaupal in sploh ni vedel, kaj delata na davčnem uradu in pri notarju. Sicer pa notar pri overitvi ni bil prisoten. Vse je urejal toženec, ki je imel interes, da pridobi sporno zemljišče, zato je tožnika ves čas zavajal. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil tožnik ob podpisu pogodbe razsoden. V resnici je bil odvisen od alkohola. Ker je pil doma, priče tega niso mogle zaznati. Res je bil tožnik dokaj urejen, vendar gre zahvala za to njegovi sestri, ki mu je tudi pomagala pri odvajanju od alkoholizma.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe in obrazloženo nasprotuje tožnikovim pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v pritožbi nasprotuje predvsem dokazni oceni in dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe. Pri tem zgolj ponavlja svoje trditve, na katere mu je izčrpno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Svojo odločitev je obrazložilo tako skrbno in natančno, da k razlogom prve sodbe ni treba ničesar dodati in se tudi sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Tožnikovo tezo o neveljavnosti sporne prodajne pogodbe in posledični neveljavnosti vknjižbe toženčeve lastninske pravice je sodišče prve stopnje preizkusilo ob upoštevanju vseh relevantnih pravnih podlag. Po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je v celoti izčrpalo dokazno ponudbo pravdnih strank, se je lahko dovolj zanesljivo prepričalo, da tožnik v času, ko se je s tožencem dogovarjal o prodaji sporne nepremičnine, predvsem pa ob sklenitvi izpodbijane prodajne pogodbe ni bil nerazsoden, pogodbe pa tudi ni sklenil zaradi zmote oziroma toženčeve prevare ali njegove grožnje.

6. Glede na dejanske okoliščine primera, ki so bile v postopku na prvi stopnji celovito in pravilno ugotovljene, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega tehtnega razloga za dvom o veljavnosti sporne prodajne pogodbe. Tožnik svoje zatrjevane zmote ni dokazal. Poleg tega je po drugem odstavku 46. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mogoče zahtevati razveljavitev pogodbe le zaradi opravičljive zmote. Tožnik bi torej pri sklepanju pogodbe moral ravnati s skrbnostjo, kot se zahteva v prometu. Če je pogodbo podpisal, ne da bi jo poprej prebral ali se kako drugače prepričal o njeni vsebini, temu pogoju ni zadostil. Odveč je zato njegovo pritožbeno vztrajanje, da sporne nepremičnine v resnici ni nameraval prodati. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da naj bi toženec napeljal tožnika k sklenitvi pogodbe tako, da je izkoristil tožnikovo domnevno odvisnost od alkohola. Nobena od nepristranskih prič ni potrdila tožnikovega prekomernega pitja. Pričama O. Š. in M. Š. pa sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo, saj imata interes za izid te pravde. Uradne osebe, s katerimi sta pravdni stranki prihajali v stik ob sklepanju pogodbe, bi pri tožniku gotovo zaznale abstinenčno krizo, če bi bila ta res tako huda, da bi vplivala na njegovo razsodnost, kot poskuša prikazati v pritožbi. Sicer pa glede na jasen izvid in ugotovitve izvedenke za psihiatrijo, ki je zavrnila vse tožnikove pripombe k njenemu izvedenskemu mnenju, tožnik v pritožbi brez potrebe znova načenja vprašanje svoje odvisnosti od alkohola. Njegovo vztrajanje, da je tožencu povsem zaupal, pa lahko kaže zgolj na tožnikovo pomanjkljivo skrbnost pri sklepanju pogodbe.

7. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni podan. Tudi uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji ni bilo, morebitnih drugih kršitev te vrste pa tožnik v pritožbi niti opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje je zato njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, do povračila svojih stroškov zanj ni upravičen, tožencu pa mora povrniti njegove stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec jih je priglasil v skladu z odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 405,04 EUR, obsegajo pa nagrado za pritožbeni postopek, izdatek za poštne in telekomunikacijske storitve ter 22% DDV. Če bo tožnik s plačilom navedenih stroškov zamujal, bo tožencu dolgoval še zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).