Jedro

Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je lahko podana, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od njih pričakuje, vendar v konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Da bi izvedenec lahko preveril stanje, obseg in vrednost zalog, bi moral dolžnik voditi preverljivo evidenco zalog in prodanega blaga, ki bi se ujemala z blagajniškim poslovanjem oziroma vsakodnevnim prometom v poslovalnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik take evidence nima ali pa je ne želi predložiti, česar pritožba ne izpodbija. Dokaz z izvedencem tega ne more nadomestiti.

Izrek

I.Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) predlog dolžnika za prekinitev tega postopka zavrnilo, (II.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (III.) imenovalo upravitelja in (IV.) ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, prek katere upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja.

2.Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3.Upnik je pritožbenim navedbam nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da dolžnik z ničemer ne graja odločitve sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za prekinitev postopka (I. točka izreka izpodbijanega sklepa), zato je izpodbijani sklep v tem delu preizkusilo le v okviru pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ugotovilo je, da kršitve niso podane, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Procesna legitimacija upnika

6.Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je upnik dolžniku po pooblaščencu A., d. o. o. (v nadaljevanju: A.), na podlagi določbe 3.1. člena Najemne pogodbe z dne 2. 12. 2021 (v nadaljevanju: Najemna pogodba) z izjavo z dne 20. 4. 2023 odpovedal navedeno najemno pogodbo. Ker dolžnik te izjave, poslane po pošti, ni prevzel, mu jo je upnik dne 25. 5. 2023 poslal še po elektronski pošti. Dolžnik je bil z odpovedjo najkasneje tega dne tudi seznanjen. Enoletni odpovedni rok iz Najemne pogodbe se je iztekel 25. 5. 2024.

7.V zvezi s prenehanjem Najemne pogodbe je dolžnik oporekal veljavnosti pooblastila družbe A. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tudi če slednji pooblastila ob podaji odpovedi res ne bi imel, ni nobenega dvoma, da upnik odpoved pogodbe odobrava in ji nikoli ni kakorkoli nasprotoval. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz 1. podtočke II. točke pooblastila izrecno izhaja, da je A. upravičen podati najemniku odpoved najemne pogodbe.

8.Dolžnik zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je upnik odobritev odpovedi izrazil s tem, ko je 21. 5. 2025 vložil predlog za začetek stečajnega postopka. Pred to izjavo odpoved ni mogla učinkovati, dolžnik pa je imel utemeljen razlog, da ob prejemu izjave 20. 4. 2023 ni štel, da je odpovedni rok začel teči, saj je bila odpoved dana preko nepooblaščene osebe.

9.Višje sodišče pritožbenim navedbam ne pritrjuje. Predvsem ne drži, da iz 1. podtočke II. točke pooblastila ne izhaja, da je pooblaščenec izrecno pooblaščen za odpoved. Tretji odstavek II. točke se glasi: „Upravljavec je še zlasti pooblaščen za opravljanje naslednjih pravnih poslov in dejanskih opravil za nas, v našem imenu in za naš račun: 1. sklepanje, spreminjanje, odpoved, odstop od ali drugačno prekinitev najemnih pogodb...“. Izrecno pooblastilo za odpoved najemne pogodbe pooblaščencu daje 1. podtočka II. točke pooblastila. Ne drži pritožbeno ponavljanje, da je odpoved najemne pogodbe odpoved pravicam (iz najemnega razmerja), zaradi česar bi moral imeti pooblaščenec izrecno (pravilno: posebno) pooblastilo iz (i) točke. Odpoved najemne pogodbe ni odpoved pravicam iz najemnega razmerja, pač pa način prenehanja najemnega razmerja. Dolžnik se tudi v pritožbi sklicuje le na drugi del zapisa citirane podtočke, kjer je navedeno, da „... bo (i) v primeru izjav o odpovedi pravicam Lastnik podelil posebno pooblastilo Upravljalcu za vsak posamezni primer...“. V kolikor bi moral imeti pooblaščenec ne le za odpoved pravicam (tudi) za odpoved najemne pogodbe posebno pooblastilo iz zapisa pod (i), potem ni jasno, zakaj je v uvodnem delu 1. podtočke izrecno navedeno, da je pooblaščen za odpoved, odstop od ali drugačno prekinitev najemnih pogodb. Razlogov za tak zapis dolžnik ne navaja. Zato ne drži pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče moralo kot trenutek, ko je upnik odobril odpoved, šteti datum, ko je vložil predlog za začetek stečajnega postopka, ali kakšen drug datum, za katerega bi ugotovilo, da iz ravnanj upnika izrecno izhaja odobritev odpovedi najemne pogodbe. Očitana zmotna ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s prenehanjem Najemne pogodbe zato ni podana.

10.Najemno razmerje je prenehalo z iztekom enoletnega odpovednega roka 25. 5. 2024, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi z napačno ugotovljeno višino upnikove terjatve zaradi domnevno napačno ugotovljenega datuma prenehanja najemne pogodbe neutemeljene.

Upnikove terjatve

11.Upnik je po zaključku sodišča prve stopnje verjetno izkazal, da mu dolžnik na dan 17. 10. 2025 dolguje obveznosti, s katerimi zamuja za več kot dva meseca v skupni višini 41.695,96 EUR: nadomestilo za uporabo za obdobje od januarja do aprila 2025 v znesku 9.697,76 EUR, nadomestilo za uporabo za junij 2025 v znesku 15.999,10 EUR in nadomestilo za uporabo za julij 2025 v znesku 15.999,10 EUR.

Nadomestilo za uporabo, skupni stroški, organizacijski stroški in reklamni prispevek (v nadaljevanju: stroški) po prenehanju Najemne pogodbe t er nesorazmernost pogodbene kazni

12.Na podlagi 31.4. točke Najemne pogodbe ima upnik, če dolžnik po prenehanju najema ne izprazni najetega prostora, pravico do nadomestila za uporabo, ki v prvih treh mesecih znaša 120 %, v naslednjih treh mesecih 140 % zadnjega zneska najemnine, nato pa za vsak naslednji mesec še dodatnih 10 %. Pogodba v isti točki določa, da za nadomestilo za uporabo velja smiselno vrednostno zavarovanje zneskov iz dela B točka 5 pogodbe, ki v točki 5.5. določa, da se minimalna najemnina usklajuje glede na potrošniški cenovni indeks 2015 Statističnega urada na Dunaju. Pogodbeno kazen predstavlja tisti del nadomestila za uporabo, ki presega 120% zadnjega zneska najemnine. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ima v skladu z določbo drugega odstavka 253. člena OZ upnik pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine le, če je škoda, ki mu je nastala, večja od pogodbene kazni, kar pomeni, da se odškodnina, ki ne presega pogodbene kazni, vanjo vračuna. Zaradi tega je presojalo, ali za posamezno obdobje znesek stroškov presega znesek pogodbene kazni.

13.Pogodbena kazen (247. člen OZ) je civilna sankcija za kršitev obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s pogodbo zavezala opraviti pogodbena stranka. Namen pogodbene kazni je sankcionirati in s tem preventivno vplivati na preprečevanje kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri presoji meril za znižanje pogodbene kazni opozorilo, da je ključno to, da je od dolžnikovega ravnanja odvisno, ali bo nastala njegova obveznost iz naslova pogodbene kazni ali ne. Hkrati je upoštevalo položaj upnika zaradi tega, ker dolžnik prostora ne izprazni: upnik prostora ne more oddati novemu najemniku, vendar po drugi strani pridobiva (čeprav neredno in z zamudo) prihodek od nadomestila za uporabo, ki se s časom zaradi pogodbene kazni veča. Ta prihodek ne more predstavljati nerazumno visokega zneska v primerjavi s tistim, kar bi upnik pridobil z novim najemnikom. Predvidenih morebitnih višjih prihodkov od pogodbene najemnine, ki bi jih imel od novega najemnika, upnik ni opredelil, vendar ni verjetno, da bi ti rasli s tako stopnjo kot pogodbena kazen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da so v pogodbeno kazen všteti dejanski stroški (oziroma odškodnina), nastali z uporabo v znesku približno 2.500 EUR mesečno. Zaključilo je, da je pogodbena kazen nesorazmerno visoka, ko skupaj z nadomestilom za uporabo preseže 200 % pogodbene (indeksirane) najemnine.

14.Dolžnik zaključke sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, ki se nanašajo na obstoj kriterijev, glede katerih je ugotovljena nesorazmernost pogodbene kazni. Meni, da je sodišče prve stopnje preveč poudarilo dolžnikovo domnevno krivdo, premalo pa škodo, ki je dejansko nastala upniku.

15.V zvezi s presojo (ne)sorazmernosti pogodbene kazni je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da bi se ji dolžnik lahko izognil z izpolnitvijo obveznosti v obliki izpraznitve najetega prostora. Prav tako je pravilna ugotovitev, da ni navedel nobenih (olajševalnih) okoliščin, zaradi katerih tega ne stori. Ne drži pritožbeno zatrjevanje, da je dolžnik ugovarjal izpolnitvi pogojev za izpraznitev, pri čemer naj bi se izkazalo, da je imel prav in je upnik predlog za izvršbo vložil neutemeljeno. V zvezi s tem se dolžnik sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 835/2025 z dne 1. 10. 2025, s katerim je bilo dolžnikovi pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izvršbi ugodeno, sklep o izvršbi razveljavljen in izvršba ustavljena. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva. Ne drži namreč pritožbeno zatrjevanje, da iz citiranega sklepa izhaja, da je bil predlog za izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine (poslovnega prostora) neutemeljen. Razlog, zaradi katerega je višje sodišče ugodilo pritožbi in sklep o izvršbi razveljavilo, je bil v tem, da je sodišče prve stopnje izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine (nepravilno) dovolilo že na podlagi najemne pogodbe, sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v povezavi z upnikovo (najemodajalčevo) izvensodno odpovedjo pogodbe z dne 20. 4. 2023. Višje sodišče je poudarilo, da je za odločitev ključno, da je kondikcijska obveznost vrnitve nepremičnine nastala šele po sklenitvi pogodbe. Zato kljub temu, da je bila slednja sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo, in kljub temu, da je bila obveznost vrnitve nepremičnine kot posledica odpovedi pogodbe v njej izrecno določena, upnik ni mogel že neposredno na podlagi pogodbe doseči izvršbe za uveljavitev izpraznitve in izročitve nepremičnine, pač pa mu je omogočena pot pravde, v kateri bo na podlagi dajatvene tožbe lahko pridobil pravnomočno sodbo z nalogom dolžniku, da mora izprazniti in izročiti nepremičnino.

16.Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da upnik ni dokazal, da bi mu nastala škoda v višini približno 2.500 EUR mesečno iz naslova stroškov. Ni sporno, da Najemna pogodba – za razliko od točno definiranega nadomestila za uporabo – ne določa, da jih je najemnik dolžan plačevati tudi po prenehanju najemnega razmerja. Ker po prenehanju najemnega razmerja njihova obveznost plačevanja ne temelji več na Najemni pogodbi, jih je upnik uveljavljal kot škodo, ki nastaja v višini stroškov, nastalih v zvezi z uporabo prostora. Sodišče prve stopnje je pritrdilo upniku, da mu dolžnik s protipravnim ravnanjem, ko poslovni prostor zaseda brez pravne podlage in ga upnik ne more oddati novemu najemniku, ki bi te stroške plačeval, povzroča škodo v višini teh stroškov. Zaključilo je, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, in štelo, da gre upniku iz tega naslova odškodnina v višini stroškov, ki jih je upnik zatrjeval in izkazoval po posameznem računu, dolžnik pa jih po višini ni določno prerekal.

17.Dolžnik ne more uspeti z navedbami, da upnik ni izkazal, da bi poslovni prostor res oddal novemu najemniku in da bi torej prejel plačilo teh terjatev. Upniku v tem postopku ni treba dokazati, da bi poslovni prostor oddal novemu najemniku (in za kakšno najemnino), saj zadostuje, da je obstoj njegovih terjatev (in višina) izkazan vsaj s stopnjo verjetnosti. To je upnik izkazal, tudi sicer pa ni najti nobenega razumnega razloga za zaključek, da poslovni prostor po izpraznitvi ne bi bil oddan novemu najemniku. Dolžnik v tem delu (razen posplošeno izraženega dvoma v zvezi z novim najemnikom) ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da poslovni prostor morebiti res ne bi bil oddan novemu najemniku, še manj je navedel razloge, zakaj sklepa, da ne bi bilo tako.

18.Prav tako ne drži, da je upnik navedel samo višino stroškov, ne da bi jih razdelal posebej po podlagi, zaradi česar dolžniku višine škode ni bilo treba obrazloženo prerekati. V zvezi z obračunavanjem deleža stroškov je dolžnik v postopku na prvi stopnji navajal, da upnik v točki 31.4 Najemne pogodbe nima podlage za njihovo obračunavanje (čemur je sodišče prve stopnje pritrdilo). Glede na to, da so obveznosti dolžnika kot najemnika po prenehanju Najemne pogodbe v 31. poglavju Najemne pogodbe zelo natančno določene, kar velja tudi za vsa plačila, ki jih je najemnik dolžan (točka 31.4), po stališču dolžnika a contrario obveznost plačila, ki v teh določbah ni izrecno določena, ne obstaja.

19.Sodišče prve stopnje dolžnikovim navedbam pravilno ni sledilo. Poudarilo je, da te stroške upnik uveljavlja kot škodo, ki mu nastaja z uporabo prostora. Ni sporno, da dolžnik poslovni prostor po prenehanju najemnega razmerja še naprej uporablja in v njem opravlja trgovinsko dejavnost. Iz tega naslova je deležen tudi koristi (upravljanja X., obratovanja, vzdrževanja skupnih delov centra, reklamiranja). Upnik je pojasnil, da je to zaračunal z organizacijskimi stroški, deležem skupnih stroškov (izračunanim po ključu glede na površino poslovnega prostora v razmerju do vseh dejansko oddanih površin v X. - točka 6.5 B Najemne pogodbe) in reklamnim prispevkom, ki je iz dveh delov: fiksni (pavšalni) in variabilni (glede na najeto površino del). Vse navedeno je upnik mesečno obračunaval po prenehanju najemnega razmerja v enakem razmerju oziroma enaki višini kot pred prenehanjem, upoštevajoč, da bi v primeru, da bi dolžnik poslovni prostor izpraznil, te stroške najmanj v taki višini plačeval novi najemnik.

20.Glede na navedeno ne drži pritožbeno navajanje, da upnik ni podal ustrezne trditvene podlage glede škode iz naslova stroškov, zaradi česar dolžnik v tem delu ni bil dolžan konkretizirano ugovarjati njihovi višini. Upnik je stroške opredelil, višino pa je izkazoval s posameznimi računi, zato ne drži, da je bila presoja škode nemogoča.

21.Kot neutemeljene se zato izkažejo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče, če bi upoštevalo vse okoliščine, ugotoviti, da je sorazmerna pogodbena kazen manjša od 100 % zadnje najemnine, zaradi česar bi jo moralo znižati na 33 % zadnjega zneska najemnine. Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijanega sklepa, da je pogodbena kazen nesorazmerno visoka, ko skupaj z nadomestilom za uporabo preseže 200 % pogodbene indeksirane najemnine. Do nesorazmernosti pogodbene kazni je prišlo pri nadomestilih, obračunanih za obdobje od 26. 5. 2025 dalje, ko je nadomestilo za uporabo skupaj s pogodbeno kaznijo preseglo 200 % zadnjega zneska indeksirane najemnine (oziroma skupno 15.9999,10 EUR). Nižja pogodbena kazen tudi po zaključku višjega sodišča ne bi izpolnjevala svojega namena, to je, da dolžnika sili k izpraznitvi poslovnega prostora.

Nepravilno upoštevanje dolžnikovih preplačil

22.V tem delu dolžnik navaja, da bi sodišče – v kolikor bi pravilno presojalo sorazmernost pogodbene kazni – moralo ugotoviti, da je imel upnik do dolžnika od prenehanja najemne pogodbe 25. 5. 2024 dalje terjatve v skupni višini 157.093,44 EUR. Ker je dolžnik upniku od maja 2024 do avgusta 2025 plačal zneske v skupni višini 143.418,60 EUR, bi ob pravilno obračunanem nadomestilu za uporabo dolžnik torej za več kot dva meseca zamujal le še z zneskom v višini 13.674,82 EUR.

23.V zvezi s preplačili dolžnik sodišču prve stopnje očita nepravilen zaključek, da jih ni uveljavljal v pobot. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Ne drži namreč pritožbeno zatrjevanje, da dolžnik preplačil ni mogel določno uveljaviti v pobot, ker je znesek sorazmerne pogodbe kazni ugotovilo šele sodišče v izpodbijanem sklepu. Dolžnik je že v ugovoru navajal, da bi pogodbena kazen lahko znašala največ 33% najemnine, torej 2.159,35 EUR več na mesec, brez stopnjevanja (čemur sodišče prve stopnje ni sledilo) ter predlagal, da sodišče na podlagi 252. člena OZ nesorazmerno visoko pogodbeno kazen omeji na 2.159,35 EUR in terjatve zniža na 8.702,84 EUR na mesec (čemur sodišče prve stopnje prav tako ni sledilo). Četudi bi bilo pravilno dolžnikovo stališče (pa ni), da glavnica vseh štirih terjatev skupaj znaša 34.811,36 EUR, bi moral dolžnik zatrjevana preplačila (vsaj v navedeni višini) uveljiti v pobot, česar pa ni storil.

24.Dolžnik je v pobot upnikovim terjatvam uveljavljal terjatev iz naslova varščine v višini 21.920,34 EUR, ki jih je izročil upniku (kot varščino za zavarovanje vseh zahtevkov upnika, izhajajočih iz najemnega razmerja ali v zvezi z njim ali z njenim prenehanjem ali zaradi opustitve pravilne izpraznitve po prenehanju najemne pogodbe – točka 9.1. Najemne pogodbe). Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da bi lahko zahteval vračilo varščine le v primeru, da bi imel poravnane vse obveznosti do upnika. Dokler jih nima, lahko upnik iz varščine po svoji izbiri poplača katerokoli terjatev. Dolžnik bi torej lahko varščino uveljavil v pobot upnikovim terjatvam šele po izpraznitvi poslovnega prostora, ko bi bile znane vse njegove obveznosti. Varščine ni mogoče šteti kot poplačila terjatve kot to zmotno meni pritožba, saj gre za premoženje, dano v zavarovanje, ki ga upnik obdrži namesto izpolnitve (prim. 185. člen SPZ), in ne za dolžnikovo plačilo. Zavarovanje je dano za vse terjatve do dolžnika in ga upnik ni dolžan uporabiti. Če se ga odloči koristiti, pa lahko z varščino zapira katerekoli terjatve do dolžnika. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da bi moral upnik z varščino zapirati terjatve, na podlagi katerih temelji njegov predlog za začetek stečajnega postopka.

Sklepno

25.Ni utemeljena pritožbena navedba, da je bil obstoj upnikovih terjatev zmotno ugotovljen, prav tako ne, da je sodišče prve stopnje nepravilno znižalo pogodbeno kazen, posledično pa bi moralo ugotoviti, da dolžnik za več kot dva meseca zamuja samo še z zneskom 13.674,82 EUR, ki bi moral biti plačan z varščino.

Presoja insolventnosti:

26.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana domneva insolventnosti po prvi alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP iz razloga trajnejše nelikvidnosti, ker dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, prav tako pa je domneva insolventnosti podana po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP iz razloga dolgoročne plačilne nesposobnosti.

27.V zvezi s prihodki iz prodajnega poslovanja dolžnika je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče: dolžnik je imel v obdobju od januarja do maja 2025 neto mesečne prihodke v višini od 13.339,86 do 26.422,45 EUR, oziroma, upoštevajoč podatke o neto prometu iz točk 112.1 do 112.6 ugovora, v povprečju 19.617,57 EUR/mesec. Vsak mesec mu nastajajo obveznosti iz naslova uporabe poslovnega prostora (upnik je za avgust in september 2025 dolžniku izstavil računa z zapadlostjo 11. 9. 2025 oziroma 11. 10. 2025, pri čemer je ta obveznost utemeljena v višini 15.999,10 EUR/ mesec, skupaj 31.998,20 EUR). Skupna zapadla obveznost dolžnika na dan naroka je znašala več kot 75.000,00 EUR. Navedeni mesečni prihodki ob upoštevanju stroškov, ki poleg uporabe poslovnega prostora obsegajo še stroške, ki morajo pokrivati nabavno vrednost blaga, plačo in druge stroške za zaposlenega ter ostale režijske stroške, ne zadoščajo za pozitiven poslovni izid. Visok negativni poslovni izid izkazuje že preteklo poslovanje dolžnika, ob tedaj bistveno nižjih stroških uporabe prostora, dolžnik pa ni navedel dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepanje, da sedaj (ali bo v bodoče) posluje bolje kot v preteklosti. Iz neprerekanih upnikovih navedb izhaja, da je bilo dolžniku v izvršilnih postopkih I 189/2025 in VL 48118/2025 zarubljeno v povprečju 8.500 EUR/mesec, v novem izvršilnem postopku I 368/2025 pa od 10.9.2025 ni bilo zarubljenih več kot 870,00 EUR. To po presoji sodišča prve stopnje dokazuje, da dolžnik stroškov s tekočim poslovanjem ne pokriva oziroma, da upnik na ta način ne more doseči poplačila svojih zapadlih terjatev. Dolžnik je upniku plačal skoraj 70.000 EUR, vendar ni izkazal, da bi sredstva za ta plačila, razen zarubljenih v izvršilnih postopkih, prišla iz njegovega poslovanja v okviru prodaje blaga. Preostala sredstva naj bi predstavljala posojilo dolžniku, a to samo po sebi ne pomeni, da bo dolžnik posojilo prejel tudi za poplačevanje preostalih in morebitnih bodočih obveznosti do upnika. Sklicevanje dolžnika na plačevanje strank z gotovino je sodišče prve stopnje ocenilo kot pavšalno. Dolžnik ni navedel, koliko naj bi iz tega naslova prejel, poleg tega pa bi morala biti tudi gotovinska plačila računovodsko zabeležena in bi dolžnik v primeru, da bi res obstajala, o tem lahko predložil izpisek iz poslovnih knjig. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dolžnik z rezultati poslovanja domneve insolventnosti ni izpodbil.

28.Dolžnik je ugovor, da ni insolventen, gradil na vrednosti svojih zalog in dejstvu, da je zapadle terjatve možno poplačati iz njihove prodaje. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo (I.) ker dokument „Trenutna zaloga" z dne 19. 6. 2025 ne dokazuje vrednosti, saj gre za izpis iz računalniške evidence, iz katere preverljivi podatki glede obsega in vrednosti zalog, niti izvor podatkov, niso razvidni, in se ne ujema z dolžnikovo knjigovodsko evidenco, (II.) dolžnikova bilanca na dan 31.12.2024 prikazuje vrednost zalog 28.442,97 EUR, dolžnik pa ne trdi, da bi se ta postavka kasneje bistveno spreminjala, (III.) dolžnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca je neprimeren, (IV.) dokaz s fotografijami iz vloge PD 31 je prepozen, (V.) dolžnik pa tudi ni pojasnil, kako in po kakšni ceni bi se zaloge kratkem času unovčile in posledično ni izkazal likvidnosti premoženja.

29.Dokument „Trenutna zaloga" z dne 19. 6. 2025 naj bi po dolžnikovih zatrjevanjih predstavljal njegove zaloge. Navedeni dokument ne dokazuje zatrjevanega obsega in vrednosti blaga. Dolžnik je v postopku na prvi stopnji navajal, da znaša nabavna vrednost zalog 439.205,40 EUR, prodajna vrednost pa 817.571,77 EUR. Dokument „Trenutna zaloga“ tega ne izkazuje. Gre za izpis iz računalniške evidence, iz katere preverljivi podatki (obseg, vrednost zalog, izvor podatkov) ne izhajajo in se ne ujema z dolžnikovo knjigovodsko evidenco. Iz dolžnikove bilance stanja na dan 31. 12. 2024 izhaja vrednost zalog 28.442,97 EUR, dolžnik pa ni trdil, da bi se ta postavka kasneje bistveno spreminjala. Sodišče prve stopnje zato pravilno navaja, da bi dolžnik za tako velik razkorak med stanjem v poslovnih knjigah in dejanskim stanjem zalog moral podati ustrezno pojasnilo. Tega ni storil niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi.

30.Navedeni dokument je sestavljen iz stolpca z imenom artikla, številom kosov in vrednostjo, ne izkazuje pa povezave z računi dobavitelja iz Italije iz obdobja od septembra 2024 do marca 2025 v skupni vrednosti 294.779,00 EUR, kot to trdi dolžnik. Blaga iz navedenih dokumentov ni mogoče preveriti, saj so oznake artiklov v obeh dokumentih različne, dolžnik pa ni navedel nobenih preverljivih podatkov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za identične izdelke. Poleg tega je dolžnik navajal, da je v seznamu „Trenutna zaloga“ še blago iz predhodnih dobav, že sodišče prve stopnje pa pravilno opozarja, da so se zaloge med postopkom nedvomno spremenile. Zaradi tega bi dolžnik moral predložiti posodobljeni seznam, česar ni storil.

31.Višje sodišče zato kot pravilen potrjuje zaključek izpodbijanega sklepa, da dokument „Trenutna zaloga“ ne predstavlja dokaza, ki bi izkazoval dejanski obstoj zalog v zatrjevanem obsegu. Iz fotografij, ki jih je dolžnik priložil v postopku na prvi stopnji (nekatere fotografije prikazujejo prodajni prostor s trgovskim blagom, nekatere pa le zaprte škatle), pa prav tako ni mogoče razbrati obsega in vrednosti zalog, niti ni jasno, v kateri poslovalnici so bile fotografije posnete.

32.Dolžnik je v postopku na prvi stopnji predlagal postavitev izvedenca, ki bi blago v poslovnem prostoru popisal in ocenil po tržni in likvidacijski vrednosti. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z nosilnimi razlogi, da dolžnik ni podal določnih navedb glede stanja zalog v času odločanja sodišča, to je v času zadnjega naroka, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati obseg in vrednost zalog, zato ob tako nepreglednem in nepreverljivem stanju dokazni predlog z izvedencem ne bi bil primeren.

33.Višje sodišče presoji sodišča prve stopnje pritrjuje. Pravno zmotno je stališče dolžnika, da predloženi dokazi nadomeščajo manjkajočo trditveno podlago njegovega ugovora. Vsaka stranka mora najprej navesti dejstva ter predlagati dokaze, na podlagi katerih je ta dejstva mogoče preveriti. V obravnavanem primeru dolžnik temu ni zadostil. Dokaz z izvedencem, ki ga je predlagal dolžnik, bi iz razloga nezadostnih in nepreverljivih trditev v tej zadevi pomenil informativni dokaz, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Izvedenca se ne angažira v informativne namene, zato niso upoštevne pritožbene navedbe, da bi ta dokaz moral biti izveden, saj bi izvedenec blago v poslovnem prostoru popisal in ocenil. Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z dokazi. Izjema od načelne prepovedi informativnih dokazov je lahko podana, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Od strank ni mogoče zahtevati navedbe dejstev, ki niso v njihovem spoznavnem področju oziroma presegajo nivo znanja, ki se od njih pričakuje, vendar v konkretni zadevi takšne okoliščine niso podane. Da bi izvedenec lahko preveril stanje, obseg in vrednost zalog, bi moral dolžnik voditi preverljivo evidenco zalog in prodanega blaga, ki bi se ujemala z blagajniškim poslovanjem oziroma vsakodnevnim prometom v poslovalnici. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dolžnik take evidence nima ali pa je ne želi predložiti, česar pritožba ne izpodbija. Dokaz z izvedencem tega ne more nadomestiti.

34.Pritožbenih očitkov v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem zato ni mogoče presojati kot kršitev 22. člena Ustave RS. Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi niso primerni, jih ni dolžno izvesti. O obstoju kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščine, ali je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, pač pa je pri tem potrebno upoštevati vse okoliščine primera in celoten tek postopka.

35.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj dokaza z izvedencem ni izvedlo; iz celotnega teka in rezultata postopka zato ni mogoče sklepati, da dolžniku ni bil zagotovljen pošten dokazni postopek. Brez ustreznih navedb bi izvedba dokaza z izvedencem pomenila izvedbo nedovoljenega informativnega dokaza. Dolžnik niti v pritožbi ni navedel zadostnih dejstev glede okoliščin, ki so povsem v njegovi sferi. V postopku na prvi stopnji je predložil listinske dokaze „Trenutna zaloga“, račune in fotografije, za katere je že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da preverljivi podatki glede obsega, vrednosti zalog in izvor podatkov niso razvidni, niti se ne ujemajo z dolžnikovo knjigovodsko evidenco ali računi dobavitelja iz Italije (ki ne izkazujejo niti povezave med njimi in navedenim dokumentom). Iz predloženih fotografij prav tako ni mogoče razbrati obsega in vrednosti zalog, niti ni jasno, v kateri poslovalnici so bile fotografije posnete.

36.Obsega in vrednosti zalog ni mogoče dokazovati s fotografijami, zaradi česar se višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb, ali so bile (nove) fotografije predložene pravočasno in ali predstavljajo le „preoblikovanje“ že predhodno predloženih fotografij, kot to navaja dolžnik. Tudi sicer pa dolžnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da seznam blaga v prodajalni, ki ga je skupaj s fotografijami predložil z vlogo dne 9. 10. 2025 (PD31), izkazuje skupno prodajno vrednost v višini 125.537,90 EUR, kar je znatno manj od prvotno zatrjevane vrednosti zalog v višini prodajne vrednosti 817.571,77 EUR.

37.Sodišče prve stopnje je dolžniku še očitalo, da ni pojasnil, kako in po kakšni ceni bi se lahko zaloge v kratkem času unovčile, posledično pa ni izkazal likvidnosti premoženja. Poudarilo je, da bi unovčenje zalog v kratkem času bilo potencialno izvedljivo le v primeru znatnega znižanja cen, bi pa tudi tako unovčenje bilo povezano s stroški. Dolžniku hkrati nastajajo obveznosti iz naslova uporabe upnikovega prostora (skoraj 16.000 EUR mesečno), upnik pa je bil v izvršbi (iz tekočega poslovanja dolžnika) od 10. 9. 2025 do 12. 10. 2025 poplačan le v višini 870,00 EUR. Zaključilo je, da bi v primeru prodaje vseh zalog dolžnik ostal brez možnosti prihodka, tudi sicer pa ni izkazal, da bi bilo mogoče iz zalog v tako kratkem času iztržiti vsaj 53.000,00 EUR.

38.Navedeno dolžnik izpodbija z navedbami, da je pojasnil, da blago lahko proda po vrednosti, manjši od tržne ter da se trudi blago prodajati po tržni ceni z maržo, da ima od tega lahko zaslužek (koliko, ni navedel). Tudi v zvezi s temi navedbami je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem. Ker gre tudi v tem delu za informativni dokaz, se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na zgornja pojasnila v zvezi z informativnimi dokazi.

39.Višje sodišče kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijanega sklepa, da dolžnik ni izkazal realne in konkretne možnosti poplačila svojega dolga, saj ni izkazal, koliko bi bilo mogoče iztržiti iz zalog. V pritožbi navaja, da bi moral za prodajo zalog artiklov s fotografij v domnevni vrednosti 125.537,90 EUR za poplačilo dolga 53.000 EUR ceno artiklov spustiti za 75 %. Gre za dolžnikova hipotetična predvidevanja, ki niso izkazana niti preverljiva. V zvezi z zalogami je potrebno izkazati, da so dejansko hitro unovčljive, saj se to ne domneva. Zato tudi ne more zadostovati pritožbeno zatrjevanje, da gre „nedvomno po naravi stvari za hitro unovčljivo blago“. Dolžnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da bi bilo tudi tako unovčenje blaga povezano s stroški, sploh pa bi dolžnik v primeru prodaje vseh zalog ostal brez vsakršne možnosti prihodka. Da bi dolžnik izpodbil domnevo insolventnosti, bi moral izkazati konkretno in realno možnost poplačila dolga; izkazati bi torej moral, kako in po kakšni ceni bi se zaloge v kratkem času unovčile. To mu tudi po zaključku višjega sodišča ni uspelo.

40.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

41.Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.