Jedro

Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tretji toženec dolžan tožniku na podlagi neupravičene obogatitve povrniti plačano kupnino za nakup nepremičnine ID znak - X - 530 - 580, k. o. X, v višini 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2020 do plačila, vse v roku 15 dni (točka I izreka). V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper prvega toženca in drugo toženko, prav tako iz naslova neupravičene obogatitve, kot je opisana v točki I izreka. Odločilo je tudi, da je tretji toženec dolžan tožniku povrniti potrebne pravdne stroške (točka III izreka), tožnik pa je dolžan povrniti potrebne pravdne stroške prvemu tožencu in drugi toženki (točka IV izreka).

2.Zoper to sodbo sta se pritožila tožnik in tretji toženec.

3.Tožnik se pritožuje zoper II. in IV. točko izreka sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tudi tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca in drugo toženko, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnik na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2020 tretjemu tožencu izročil kupnino v višini 180.000,00 EUR, z delom katere je tretji toženec odplačal vknjižene hipoteke na nepremičnini zapustnice. Ker so vsi trije toženci dediči po zapustnici, v skladu z določbo 142. člena Zakona o dedovanju (ZD) odgovarjajo za zapustnikove dolgove v višini podedovanega premoženja, in sicer gre za solidarno odgovornost. Ker je tretji toženec poplačal dolgove zapustnice, prvemu tožencu in drugi toženki ni bilo potrebno odgovarjati za dolgove zapustnice in jih izplačati iz višine podedovanega premoženja oziroma bodo toženci sedaj dedovali več, kakor bi drugače, kar predstavlja obogatitev tudi na strani prvega toženca in druge toženke in prikrajšanje na strani tožnika. Ker je bila prodajna pogodba sklenjena z zapustnico, je kupnina v višini 180.000,00 EUR spadala v premoženjsko sfero zapustnice, od njene smrti dalje pa je to predstavljalo zapuščino, vse dokler ni bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 411/2020, ugotovljeno, da je bilo nično tako pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe kot tudi sama prodajna pogodba za nepremičnino v lasti zapustnice. Dediči solidarno odgovarjajo za zapustnikove dolgove, zaradi česar plačanih 180.000,00 EUR predstavlja dolg zapustnice do tožeče stranke, za katerega sedaj odgovarjajo vsi toženci kot dediči zapustnice. Sodišče ni presojalo, kaj v konkretnem primeru pomeni, da so se s kupnino poplačali dolgovi pokojne zapustnice, torej, da je prišlo na podlagi plačila kupnine do obogatitve na strani zapustnice, niti da so zaradi smrti zapustnice v njen pravni položaj vstopili njeni dediči. Sodišče se do plačila dolgov zapustnice ni opredelilo in je zgolj navedlo, da bi plačilo dolgov zapustnice kvečjemu predstavljalo obogatitev prvega toženca in druge toženke proti tretjemu tožencu in ne tožniku. Gre za kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Tožnik je navedel sodno prakso, iz katere izhaja, da lahko upnik toži dediče, četudi še ni sklepa o dedovanju in mu ni potrebno čakati na rezultat zapuščinskega postopka. Sodišče se do tega stališča tožnika ni opredelilo.

3.Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Če bi bila zapustnica še živa, bi bila podana neupravičena obogatitev na njeni strani, saj gre za neupravičeno obogatitev tudi takrat, kadar ni neposrednega povečanja premoženja, ampak se le-to ohranja oziroma se prepreči njegovo prikrajšanje. Ker pa je zapustnica umrla, so namesto nje v neupravičeno obogatitev vstopili vsi njeni dediči. Stališče sodišča, da zapustnica s strani tretjega toženca ni prejela ničesar, je napačno, saj je sodišče napačno opredelilo sklenjeno prodajno pogodbo kot neobstoječo. Tožnik poudarja, da je edini del, ki je pravno zavezujoč, izrek sodbe, ne pa sama obrazložitev, kar pomeni, da sodišče v konkretnem primeru ni bilo vezano na njeno obrazložitev. Nični pravni posli učinkujejo vse dokler ni ugotovljena njihova ničnost. Kupnina je tako pravno veljavno pripadala zapustnici in se je tožnik v zameno za nakazilo kupnine vknjižil kot lastnik stanovanja, kar se ne bi mogel, če bi bila prodajna pogodba resnično neobstoječa. Pravno veljavni prenos premoženja je torej obstajal zgolj med tožnikom in zapustnico in je sama kupnina do ugotovitve ničnosti pripadala zapustnici. Če bi bila zapustnica še živa, bi bila podana tudi njena pasivna legitimacija za vračilo neupravičene obogatitve. Ker je zapustnica umrla, so v njen pravni položaj vstopili vsi toženci kot njeni dediči, zaradi česar je podana njihova pasivna legitimacija. Ne drži stališče sodišča, da bo šele po odločitvi v pravdi glede izločitve iz zapuščine jasno, ali bodo obstajale obveznosti prvega toženca in druge toženke na podlagi 142. člena ZD zaradi plačila zapustničinih dolgov. Dediči odgovarjajo za dolgove od trenutka smrti zapustnika, zato upniki niso dolžni čakati na rezultat zapuščinskega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj predpostavka obogatitve obstaja tudi na strani prvega toženca in druge toženke.

4.Tretji toženec se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz pravnomočne odločitve Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 411/2020, izhaja tako ničnost pooblastila z dne 7. 1. 2020 kot ničnost prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2020. Prodajna pogodba je bila torej sklenjena (čeprav nična) in ne neobstoječa, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe. Pravnomočen in izvršljiv namreč postane zgolj izrek sodne odločbe, ne pa razlogi v obrazložitvi. Upoštevajoč stališča teorije gre pri ničnosti pravnega posla za negacijo njegove pravne eksistence, pri čemer pravni posel velja dejansko in ne pravno. Ničnost pravnega posla ne učinkuje sama po sebi, saj nični posli dejansko učinkujejo, dokler njihova ničnost ni ugotovljena. Ne tretji toženec ne tožnik za nerazsodnost pokojne nista vedela, tako da na ničnost pooblastila in pravnega posla nista mogla sklepati. Prodajna pogodba je tako dejansko učinkovala vse do njene pravnomočne razveljavitve s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 3. 2023. Tožnik je svojo pogodbeno obveznost po prodajni pogodbi izpolnil v časovnem okviru dejanskega učinkovanja pravnega posla ter v dobro prodajalke (to je znesek are v višini 30.000,00 EUR) oziroma po njeni smrti v dobro skupnosti dedičev po pokojni plačal celotno kupnino v znesku 180.000,00 EUR. Posledično ni pravilna ugotovitev sodišča, da kupnina ni spadala v premoženjsko sfero pokojne oziroma po njeni smrti v njeno zapuščino. Zagotovo je v premoženjsko sfero zapustnice prešel del plačane kupnine iz naslova are v višini 30.000,00 EUR, ki jo je tožnik plačal v času življenja A. A., in iz katere je tretji toženec na podlagi pooblastila z dne 7. 1. 2020 poplačal oskrbo in nego A. A. na domu ter njen dolg do upravnika B. d. o. o. iz naslova obratovanja stanovanja. Ker je toženec prejeti znesek are namenil poplačilu dolgov, bodo vsi toženci prejeli premoženje v večji vrednosti, kot bi jim šlo, če bi bila nepremičnina obremenjena. Zato je napačna ugotovitev sodišča, da je tretji toženec neupravičeno obogaten za celotno kupnino prodajne pogodbe in je dolžan na podlagi 87. in 190. člena OZ celotno kupnino vrniti tožniku. Zato tudi ni pravilno naziranje sodišča glede pomanjkanja pasivne legitimacije prvega toženca in druge toženke ter posledična zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njiju.

Tretji toženec je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal zaslišanje C. C. z namenom opredelitve višine poplačanih dolgov do upravnika B. d. o. o. in časa poplačila dolga A. A. Sodišče zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Prav tako se ni opredelilo do dokaznih listin, to je izjave C. C. z dne 16. 6. 2022 in do izpovedbe zaslišane priče D. D., ki je izpovedal o različnih dejstvih, tudi o plačilu kupnine s strani tožnika, o ari, o poplačilu zapustničinih dolgov s strani tretjega toženca, saj je menilo, da poplačilo dolgov ne predstavlja neupravičene obogatitve tožencev.

Izpodbijana sodba vsebuje elemente tako imenovane sodbe presenečenja, kar predstavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zoper tožence vložil tožbo, s katero je podal zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi s 142. členom ZD, katerega je med drugim utemeljeval z odpadlo pravno podlago za plačilo kupnine po dne 13. 1. 2020 sklenjeni prodajni pogodbi. Tretji toženec ni mogel računati na to, da bo sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ni mogel računati, in tožbeni zahtevek obravnavalo izven okvirov, kot jih je postavil tožnik. Odločitev sodišča o tožbenem zahtevku temelji na napačni ugotovitvi, da prodajna pogodba ni bila sklenjena in je kot taka neobstoječa. Pravica do izjave se ne izčrpa na področju navajanja dejstev in dokazov, pač pa ima stranka tudi pravico do izražanja pravnih naziranj in s tem možnost vplivati tudi na ta del sodniškega odločanja. Stranki mora biti omogočeno, da ob potrebni skrbnosti spozna, s katerih pravnih vidikov bo sodišče obravnavalo zadevo. Sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva strank ni opozorilo na spregledane pravne podlage in jim ni razkrilo svojega drugačnega, nepričakovanega pravnega pogleda na predmetni spor ter jih tudi ni opozorilo na pravno podlago, na katero namerava opreti razrešitev spora, kar vse izhaja iz zapisnikov opravljenih narokov za glavno obravnavo.

5.Prvi toženec in druga toženka sta na pritožbi odgovorila in predlagala njuno zavrnitev.

6.Pritožbi nista utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo:

-da je Okrožno sodišče v Ljubljani pravnomočno ugotovilo v zadevi opr. št. II P 411/2020 ničnost prodajne pogodbe z dne 13. 1. 2020 in pooblastila z dne 7. 1. 2020 zaradi nerazsodnosti pokojne;

-da je tožnik upravičen do povračila kupnine v znesku 180.000,00 EUR s strani tretjega toženca, saj je pravna podlaga za plačilo kupnine odpadla;

-da kupnina ni spadala v premoženjsko sfero pokojne A. A. oziroma po njeni smrti v njeno zapuščino;

-da je kupnino od tožnika prejel zgolj tretji toženec, A. A. je ni prejela, prav tako ne prvi toženec in druga toženka;

-da kupnina ne predstavlja dolga A. A., zato pasivna legitimacija prvega toženca in druge toženke ni podana.

8.V obravnavani zadevi je bistveno, da je zaradi ničnosti pooblastila in posledično prodajne pogodbe do prehoda premoženja prišlo brez pravne podlage. Obveznosti izpolnitve sploh ni bilo. Ker pa pokojna A. A. od tožnika ni prejela kupnine v znesku 180.000,00 EUR, niti tega denarja nista prejela prvi toženec in druga toženka, temveč zgolj tretji toženec, ki je brez veljavnega pooblastila sklenil prodajno pogodbo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zgolj tretji toženec tisti, ki mora prejeto kupnino vrniti. Kupnina je bila torej plačana brez pravnega temelja, za odločitev o tem, kdo jo mora vrniti, pa je ključno to, kdo jo je prejel. Za kondikcijski zahtevek je aktivno legitimiran izpolnitelj, ki je hkrati tisti, ki je prikrajšan (tu tožnik), pasivno legitimiran pa je prejemnik izpolnitve, ki je obogaten (tu tretji toženec). Ali kot se je drugače izrazilo sodišče prve stopnje, do morebitne obogatitve prvega toženca in druge toženke (zaradi poplačila dolgov zapustnice s strani tretjega toženca in s tem povečanja zapuščine) ni prišlo na račun tožnika oziroma njuna morebitna obogatitev neposredno ne izvira iz tožnikove sfere (v 190. členu OZ je uporabljen izraz "na škodo drugega"). Dejstvo, da naj bi tretji toženec s prejeto kupnino poravnal nekaj dolgov zapustnice, je zato nepomembno. Vsi ostali morebitni pridobitelji teh denarnih sredstev (tako prvi toženec kot druga toženka na račun plačila dolgov zapustnice ali pa morebiti nekdo tretji, ki bi mu tretji toženec denar izročil iz naslova nekega drugega pravnega razmerja) se ne morejo šteti kot obogateni na račun tožnika. Ta razmerja namreč s tožnikom niso neposredno povezana in tudi ne s samim dogodkom, ki je skupen tožniku in tretjemu tožencu, to je izročitev kupnine na podlagi neveljavnega pooblastila in prodajne pogodbe. Zaradi načela relativnosti obligacijskih razmerij legitimacije ne smemo razlagati preširoko, kot to želita pritožnika. Ker kupnine A. A. ni prejela, je nepomembno tudi, kdo so njeni dediči in ali so to tudi tukajšnji toženci. Neutemeljene so torej navedbe pritožb, da je kupnina predstavljala dolg pokojne A. A. S strani sodišča ugotovljena ničnost pooblastila in prodajne pogodbe pomenita, da ne pooblastilo ne prodajna pogodba nimata pravnega učinka za A. A. Ker na njuni podlagi tudi ni prejela kupnine, je tudi ni bila dolžna vrniti, posledično pa tudi ne njeni dediči. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C. C., ki je bil predlagan v dokaz nerelevantnih dejstev, prav tako dokaz z njegovo pisno izjavo z dne 16. 6. 2022. Dokazna ocena zaslišanja priče D. D. v povezavi z nerelevantnimi dejstvi ni bila potrebna. Razlog za zavrnitev dokaznih predlogov je pravilno pojasnjen v točki 10 obrazložitve sodbe, nasprotni očitek tretjega toženca ni utemeljen. Prav tako je sodišče prve stopnje odgovorilo na vse relevantne navedbe v povezavi s poplačilom dolgov pokojne zapustnice, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, prav tako ne zatrjevane kršitve ustavnih pravic.

9.Neutemeljen je tudi očitek tretjega toženca o sodbi presenečenja in pomanjkanju materialno procesnega vodstva. Tožnik je od vložitve tožbe dalje svoj zahtevek utemeljeval na podlagi 190. člena OZ in 142. člena ZD, sodba sodišča prve stopnje pa odločitev opre na 190. člen OZ. Sodba tako za tretjega toženca ni mogla predstavljati presenečenja, prav tako ni podana očitana kršitev v zvezi z opustitvijo materialno procesnega vodstva.

10.Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tretjega toženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), prvi toženec in druga toženka pa z odgovoroma na pritožbi nista bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji, zato ti stroški niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP).