Jedro

Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožnici v okviru III. kategorije invalidnosti poleg že priznanih stvarnih razbremenitev dodatno določilo še nove fizične razbremenitve, ni pa ji priznalo časovne omejitve pri delu, pri tem je sledilo mnenju sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa.

2. Pritožuje se tožeča stranka.

3. V pritožbi navaja, da se ne strinja s tem, da lahko tožnica delo opravlja v polnem delovnem času niti s tem, da bi bil uspeh tožeče stranke polovičen. Meni, da je glede na mnenje ortopeda in travmatologa, narava poškodb kolka takšna, da ne omogoča opravljanja dela s polnim delovnim časom. Sodišče je odločitev napačno oprlo izključno na izvedensko mnenje. Ni mogoče slediti stališču, da je posameznik izpostavljen enakim obremenitvam v primeru, da dela opravlja polni ali krajši delovni čas. Delo, ki naj bi ga bila tožnica zmožna opravljati poln delovni čas je statično in obremenjujoče. Sodišče in izvedenka bi morali upoštevati navedena dejstva ter soočiti avtorje različnih mnenj. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj iz sodbe izhajajo dejstva, ki izkazujejo utemeljenost zahtevka za dodelitev pravice do dela s krajšim delovnim časom, odločitev sodišča pa je temu diametralno nasprotna. Pritožba nadalje meni, da sodišče ni ustrezno upoštevalo mnenja dr. A.A. in dr. B.B.. Opravljanje dela v sedečem položaju, z možnostjo se razhoditi, ne predstavlja ustrezne razbremenitve. Kolčni sklep je po večurnem sedenju izrazito obremenjen. Vsakodnevno večurno sedenje predstavlja neustrezno obliko opravljanja dela, ki vpliva na poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice. Zaključek, da ponavljajoče bolečine predstavljajo okoliščine, zaradi katerih ni pomembno, koliko časa je tožnica v prisilni drži na samem delovnem mestu, je napačen. Dolgotrajno sedenje, ki je sicer res lahko prekinjeno s kratkotrajnim raztegovanjem, ni enako razbremenitvi s podelitvijo pravice do skrajšanega delovnega časa, ki bi za tožnico predstavljala edino ustrezno razbremenitev, bodisi v primeru opravljanja administrativnih del, kot tudi lažjih fizičnih del. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih navaja pritožba.

6. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 1. odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS‑1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 24. 10. 2013, s katerim se je zavrnila pritožba tožnice, v reviziji pa spremenil 1. odstavek izreka odločbe Območne enote C. št. ... z dne 30. 8. 2013 tako, da se je tožnica razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in se ji je priznala pravica do premestitve na drugo delo, pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov, s polnim delovnim časom od 27. 5. 2013 dalje. Z odločbo Območne enote C. z dne 30. 8. 2013 se je tožnica razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in se ji je priznala pravica do premestitve na drugo delo pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov, s polnim delovnim časom od 27. 5. 2013 dalje.

7. Spor v predmetni zadevi se nanaša na to, ali je tožnica od v predsodnem postopku priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom.

8. V zvezi s tem je sodišče sprejelo mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa mag. D.D..

9. Sodna izvedenka je menila, da časovna omejitev ni potrebna iz sledečih razlogov: zlomi medeničnih kosti, kamor sodi tudi zlom ponvice kolka, spadajo v skupino zlomov, ki se celijo zelo počasi, dostikrat pride do zapletov pri operativni sanaciji, tako da se pričakuje minimalno 6 - 12 mesecev, preden se delavec lahko vrne na delo. V tej zgodnji fazi sanacije težave predstavlja tako sedenje kot stoja, posebne težave predstavlja hoja po stopnicah. Ob rehabilitacijskih ukrepih, kot je fizikalna terapija in protibolečinska podpora, se gibljivost po šestih mesecih začne postopno izboljševati. Tak potek se je pokazal tudi pri tožnici, vključno z vnetnim zapletom po vstavitvi kolčne proteze. Dve leti po poškodbi, septembra 2013, je dosegla praktično normalno gibljivost v poškodovanem levem kolku. Na pregledu 19. 2. 2015 zmanjšane občutljivosti za dotik po spodnjih okončinah ni navajala, refleksi so bili izzivni, groba moč primerna, tudi atrofije mišic ni bilo videti, hoja je bila simetrična s primernimi koraki. Občasne bolečine, katerih pogostost in intenziteta se s časoma manjša, pa so pri tovrstnih poškodbah prej pravilo kot izjema, in potrebujejo občasno protibolečinsko zdravljenje. Tako vrsta kot doza predpisanega zdravila pri tožnici kažeta na bolečino, ki jo z navedenim zdravilom zadovoljivo in dobro obvlada, kombinacija zdravil in uvedba močnejših analgetikov pa ni bila nikoli indicirana.

10. Mnenja lečečega specialista ortopeda z dne 2. 12. 2013, kot nelečečega specialista travmatologa, ki je tožnico dne 8. 1. 2014 videl prvič, sta podala splošno mnenje. Ortoped je napisal, da bi bilo smiselno po taki operaciji delo opravljati s parcialnim delovnim časom, ker težjih fizičnih obremenitev ne bo zmogla. V tej navedbi ni upošteval, da za tožnico delo, ki ga je opravljala v času poškodbe, s stališča medicine dela, ni primerno niti za skrajšan delovni čas, s podanimi oziroma potrebnimi omejitvami pa ni bil seznanjen oziroma zanje v okviru svoje specialne stroke tudi ni kompetenten. Izvedenec travmatolog je zapisal, da tožnica ni sposobna za pridobitno 8 urno delo stoje ali med hojo, svetoval je ponovno oceno in skrajšanje delovnega časa na polovico, za kar bi bila na naravo njenega dela še sposobna. Podobno kot velja za zapis ortopeda, se tudi tu stališče medicine dela pomembno razlikuje od travmatologovega - za delo, ki ga je opravljala v času pred nastankom poškodbe, ni sposobna niti v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Travmatolog je hkrati tožnici svetoval, naj se čim več ukvarja s telesnimi aktivnostmi, ki jih zmore, naj skrbi za redno razgibavanje kolkov in preprečuje dvig telesne teže. Iz opisanega kliničnega statusa je razvidno, da se je funkcija levega kolčnega sklepa in stegenskih mišic normalizirala, zato podane omejitve dne 19. 2. 2015 zagotavljajo preprečevanje slabšanja stanja zaradi obremenitev pri delu.

11. Navedeno mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa je bilo še dodatno pojasnjeno, ustno na glavni obravnavi, kjer je sodna izvedenka posebej opozorila med temeljno razliko med funkcijo kliničnih specialistov in funkcijo specialistov medicine dela in da v oceni potrebnih omejitev ne prihaja do pomembnih razhajanj, saj sta oba specialista menila, da tožnica ni sposobna bodisi za težko fizično delo bodisi za delo stoje ali s hojo 8 ur. Tožnica je ob stvarnih razbremenitvah zmožna za 8 urni delovnik.

12. Prvostopenjsko sodišče je v zadostni meri obrazložilo odločilne razloge o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pri tem je ocenilo tudi mnenji prof. dr. A.A. in B.B. iz zadeve Ps 2018/2011, ki se nanašata na bolniški stalež oziroma v postopku z zavarovalnico. Predmetni spor pa se ne nanaša na bolniški stalež niti na vprašanje eventuelnih odškodnin, temveč na odločanje glede invalidnosti tožnice in v zvezi s tem pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča glede zdravstvenega stanja tožnice in posledic tega stanja, kakor jih je prvostopenjsko sodišče navedlo v točkah od 14 do 19 izpodbijane sodbe.

14. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je prvostopenjsko sodišče odločilo tako, da ima sodba pomanjkljivosti iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi po navedbah pritožbe iz sodbe izhajala dejstva, ki izkazujejo utemeljenost zahtevka, odločitev pa je diametralno nasprotna. Sodišče je v obrazložitvi jasno navedlo tako pravno podlago kakor relevantna dejstva in razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju in iz katerih izhaja, da je tožnica zmožna delo ob stvarnih razbremenitvah opravljati v polnem delovnem času.

15. Sodišče je mnenji dr. A.A. in B.B. ustrezno dokazno ocenilo in navedlo, zakaj jima ne more slediti ter tudi pojasnilo, zakaj tožnica dosedanjega dela ne more opravljati ne v skrajšanem ne v polnem delovnem času, da pa lahko ob razbremenitvah delo opravlja v polnem delovnem času, saj gre za takšno delo, ki je pretežno sedeče, z možnostjo, da se razhodi po ravnem, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov, brez vzpenjanja po lestvi. Iz medicinske dokumentacije, ki jo je sodna izvedenka v svojem izvidu in mnenju natančno opredelila, izhaja, da je po operativnem posegu, ko je bila v levem kolku opravljena totalna endoproteza, že v septembru 2013 bila gibljivost v levem kolku praktično v mejah normale. Gibi niso bili občutljivi, nevrološki status je bil tudi v mejah normalne. RTG je pokazal primeren položaj vsadkov, brez znakov omajanja. Tudi rentgen hrbtenice je pokazal, da je skelet normalen razen lumbalizacije prvega križnega vretenca. Zaradi bolečnosti velikega trohantra leve stegnenice pa je bila aplicirana blokada z anestetikom in analgetikom. Po nadaljnji rehabilitacijskih ukrepih, kot je fizikalna terapija in protibolečinska podpora, se je dosegla praktično normalna gibljivost v poškodovanem levem kolku. To izhaja tudi iz pregleda z dne 19. 2. 2015. 16. Prav iz razloga, da bi sodišče ugotovilo, ali je tožnica zmožna delo z omejitvami opravljati v polnem delovnem času, je pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa. Ocena delazmožnosti je ravno v domeni navedenega specialista, ki ima specialna znanja iz medicine dela, ki ob presoji funkcionalnih sposobnosti in zahtev dela presodi, za kakšno delo je nekdo sposoben. Kot je že navedlo prvostopenjsko sodišče navedbe zdravnikov specialistov, ki v določenih delih odstopajo od ugotovitve postavljene sodne izvedenke, ni mogoče kar zavrniti oziroma ne upoštevati, temveč je potrebno vsak dokaz dokazno oceniti. Pri tem pa je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da sodi ocena delazmožnosti v domena specialista medicine dela.

17. Prvostopenjsko sodišče je, upoštevajoč navedeno, tudi dokazno ocenilo tako mnenje lečečega specialista kot mnenje travmatologa ter pri tem upoštevalo, da so lečeči specialisti le deloma seznanjeni z opisom celotnega dela, v obsegu, kot jim pove pacient, nimajo niti celotne dokumentacije, ki je predložena sodnemu izvedencu niti nimajo specialnih znanj iz medicine dela, tako da lahko ugotovijo le določeno klinično stanje. Navedeno klinično stanje pa je bilo s strani sodne izvedenke tudi upoštevano. Ob upoštevanju potreb dela in razbremenitev pri delu pa tudi pritožbeno sodišče ne vidi pri tožnici potrebe po skrajšanem delovnem času.

18. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, ZPIZ-2). Ta v 63. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 2. odstavku istega člena se invalidnost razvršča v naslednje kategorije: - I. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti; - II. kategorija: če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več; - III. kategorija: če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoji poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela.

19. Pri tožnici je ugotovljena III. kategorija invalidnosti, njena delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za manj kot 50 %, za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, ni več zmožna, v polnem delovnem času pa še lahko dela v svojem poklicu na drugem delu, ki je pretežno sedeče, z možnostjo, da se razhodi po ravnem, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov, brez vzpenjanja po lestvi, s polnim delovnim časom od 27. 5. 2013. 20. Tožnica se pritožuje tudi glede stroškov postopka. Pri tem meni, da je njen uspeh v pravdi več kakor polovičen. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče šteje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo uspeh tožnice v pravdi. Tožnica je v pravdi uspela v toliko, da so ji bile dodane določene stvarne razbremenitve (brez vzpenjanja po lestvi, da opravlja delo z možnostjo, da se razhodi po ravnem). V preostalem, glede invalidnosti III. kategorije in že priznanih stvarnih razbremenitvah, tožnica ni uspela, prav tako tožnica ni uspela s priznanjem tega, da je zmožna za delo v polovičnem delovnem času. Ob tako ugotovljenem uspehu v pravdi je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo, da je uspeh tožnice v pravdi polovičen in ji na tako dosežen uspeh tudi pravilno odmerilo stroške postopka.

21. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.