Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka vezala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas na sprejetje vsakokratnega letnega plana poslovanja in na izpolnitvene roke pogodbenih obveznosti s strani poslovnih partnerjev, ne pomeni začasnega povečanega obsega del. Negotovost glede obsega poslov v prihodnosti je poslovni rizik delodajalca in ni zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodbo o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil za določen čas od 1.1.2003 do 31.12.2003 z dne 17.12.2003 pri toženi stranki šteti, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači v višini plače delovnega mesta tegalec II, vse od 31.12.2003 do vrnitve tožnika na delo, odtlej dalje mu izplačati mesečno plačo v višini delovnega mesta, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne akontacije mesečne plače od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter mu vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico in mu za to plačati vse ustrezne davke in prispevke ter mu povrniti stroške postopka, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in istočasno zahtevek tožeče stranke zavrže oziroma podrejeno zavrne, oziroma vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožnik prekludiran pri uveljavljanju svojih pravic. Delovno razmerje s tožnikom je za celotno obdobje trajanja bilo sklenjeno na podlagi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/91, 5/91 in 71/93) na podlagi več sklepov o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas, ki so bili podlaga za sklenitev več pogodb o zaposlitvi za določen čas. Delovno razmerje za določen čas za obdobje od 6.7.1998 do 31.12.1999 je bilo s tožnikom sklenjeno za delovno mesto tegalec III. Tožena stranka je za to delovno mesto presojala začasno povečan obseg dela in v posledici tega s tožnikom sklepala delovno razmerje za določena čas. Kot tegalec II je tožnik sklenil delovno razmerje šele s 1.1.2000 in od tedaj dalje opravljal dela na tem delovnem mestu. Ker tožbeni zahtevek glasi na ugotovitev, da je pogodbo, ki jo je tožnik sklenil za določen čas od 1.1.2003 do 31.12.2003 z dne 17.1.2002, šteti da jo je sklenil za nedoločen čas, tožena stranka meni, da je sodišče neutemeljeno presojalo zakonitost vseh predhodno sklenjenih pogodb, ki so prenehale veljati zaradi poteka časa, zaradi katerega so bile sklenjene. Ker je tožnik zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenil 17.1.2002, torej v času, ko je veljala stara delovnopravna zakonodaja, bi moral delavec, glede na tedanji sistem pravnega varstva, vložiti zahtevo za varstvo pravic v 15-ih dneh od prejema sklepa, saj je edino na ta način zagotovljena pravna varnost tožene stranke. Sicer pa so vse pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepi o sklenitvi delovnega imeli zakonito podlago za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v 17. členu ZDR in je iz dokaznih listin razvidno, da je pri toženi stranki šlo za vsakoletni plan proizvodnje in ciklus investicij, ki se je sočasno z izkazanim povečanim obsegom proizvodnje izvajal in bil usmerjen v posodobitev in modernizacijo. Vse investicije so bile usmerjene v nabavo visoko produktivnih strojev, zaradi česar je tožena stranka že ob sami sklenitvi delovnega razmerja s tožnikom vedela, da bo z zaključkom investicij morala prerazporejati delavce, zaposlene za nedoločen čas na druga delovna mesta in da začasno povečan obseg dela ni trajne narave. Iz razloga zagona novih kapacitet in zaradi potrebe po višjem nivoju zahtevnosti izvajalcev, je tožena stranka ukinila delovno mesto tegalec II in sistemizirala delovno mesto metalurški delavec II. Ker od 1.1.2004 dalje delovnega mesta tegalec II ni več, je odločitev sodišča neizvršljiva in v nasprotju z listinskimi dokazi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da v primeru sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas ni šlo za začasno povečan obseg dela, temveč za trajno potrebo po delu tožnika. Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas, zaradi začasno povečanega obsega dela, nepretrgoma od 6.7.1998 do 31.12.2003. Na podlagi šestih pogodb o zaposlitvi za določen čas je naprej opravljal delo na delovnem mestu tegalec III (od 6.7.1998 - 31.12.1999) in na delovnem mestu tegalec II od (1.1.2000 do 31.12.2003). V vseh pogodbah o zaposlitvi za določen čas je zapisano, da gre za začasno povečanje obsega dela glede na roke za izpolnitev pogodbenih obveznosti oziroma plana proizvodnje za posamezno leto. Po navedbah tožene stranke se je povečan obseg dela ugotavljal ob vsakokratnem sprejemu plana proizvodnje, podlaga za sprejem plana, pa so bila naročila kupcev. Iz prikaza plana proizvodnje od leta 1998 do leta 2003 pa je razvidno, da je proizvodnja vseskozi naraščala od 15.100 ton v letu 1998 do 25.016 ton izdelkov v letu 2003. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal več kot pet let nepretrgoma delo v proizvodnji in od tega večinoma (štiri leta) na istem delovnem mestu, zato je težko govoriti zgolj o začasno povečanem obsegu dela pri toženi stranki in je vezanje pogodb o zaposlitvi za določen čas na vsakoletno sprejemanje plana nesprejemljivo, ker kaže na način izigravanja inštituta dela za določen čas. Dejstvo, da je tožena stranka vezala sklenitev delovnega razmerja na sprejetje vsakoletnega plana poslovanja in da se bo glede na roke izpolnitev pogodbenih oziroma planskih obveznosti v nekaterih delih delovnega procesa začasno povečal obseg dela, ne pomeni, da gre za potrebo po delu delavcev za določen čas. Kajti v takem primeru bi delodajalci, ki opravljajo tako dejavnost, morali ves čas zaposlovati delavce za določen čas, saj dejansko dela skladno z vsakoletnim planom proizvodnje, ki se mora v določenem časovnem terminu zaključiti (eno leto). Tudi po zaključku pritožbenega sodišča gre za običajen poslovni rizik, ko delodajalec ne more v naprej vedeti ali bo trajno lahko pridobival dela v enakem obsegu in tako zagotavljal delo delavcev. Vendar tega rizika ne more prevaliti na delavce. Tako po stari kot po novi delovnopravni zakonodaji, se delovna razmerja sklepajo za nedoločen čas in je delovno razmerje za določen čas le izjema, ki jo restriktivno ureja zakon. Tudi Direktiva 199/97/ES, ki zavezuje Republiko Slovenijo, določa, da je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas dopustno le v primeru, če za to obstajajo utemeljeni stvarni razlogi. Negotovost ali bo delodajalec tudi v bodoče lahko pridobival posle v enakem obsegu, predstavlja tipični poslovni rizik, ki ga ni mogoče prevaliti na delavce in zaradi tega rizika z njim sklepati pogodbe o zaposlitvi le za določen čas. V primeru, da delodajalec v daljšem časovnem obdobju ne more več zagotavljati dela delavcu, ima namreč možnost delavcu odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zakon ne predvideva, da bi bil tak riziko temelj za sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Ob vse močnejši konkurenci na trgu bi namreč v primeru take razlage, za kakršno se zavzema tožena stranka, delodajalcem sploh ne bi bilo več potrebno sklepati delovnih razmerij za nedoločen čas, temveč le še za določen čas. To pa ni namen zakona, prav tako pa bi bilo to v nasprotju z Direktivo 199/87/ES. Dovoljevanje sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi običajnih poslovnih rizikov v zvezi z obsegom naročil in posledično poslovanja, pa bi pomenilo kršitev navedenih določb. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo predlaganih prič tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč popolno ugotovilo dejansko stanje, samo dejstvo, da se z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje tožena stranka ne strinja, pa ne pomeni nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi moral tožnik po 80. členu ZTPDR uveljavljati varstvo svojih pravic v 15-ih dneh od prejema sklepa, s katerim je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas in ker tožnik ni vložil pravnega sredstva, je potrebno njegovo tožbo zavreči. Tožnik v predmetnem sporu izpodbija zadnjo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za obdobje od 1.1.2003 do 31.12.2003, ki jo je podpisal dne 17.12.2002 (priloga A7). Tožena stranka je tožnika obvestila o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, in sicer da pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenil dne 1.1.2003 za določen čas preneha veljati brez odpovednega roka dne 31.12.2003, ko poteče čas, za katerega je bila sklenjena (priloga A8). Zoper to obvestilo je tožnik zahteval od tožene stranke izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 19.12.2003 (priloga A9). Tožniku je delovno razmerje prenehalo dne 31.12.2003, tožbo na naslovno sodišče pa je vložil dne 8.1.2004. Po določbi 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) daje delavcu možnost, da zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca v roku 30-ih dni od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker je torej tožnik dne 31.12.2003 nenazadnje izvedel, da mu je pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala z dne 31.12.2003, je moral v roku 30-ih dni od dneva, ko je zvedel za prenehanje te pogodbe o zaposlitvi, pred pristojnim delovnim sodiščem vložiti tožbo na transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas. Vrhovno sodišče je že v večjem številu odločb zavzelo stališče, da lahko delavec v zakonu predpisanih rokih uveljavlja domnevo sklenjenega delovnega razmerja za nedoločen čas tudi šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja, formalno sklenjenega za določen čas (npr.: opr. št. VIII Ipd 77/2003 17.2.2004, opr. št. VIII Ips 163/2004 z dne 1.2.2005, opr. št. VIII Ips 92/2005 z dne 11.10.2005, opr. št. VIII Ips 461/2006 z dne 11.3.2008). Ker je tožnik vložil predmetno tožbo 8.1.2004, je tožba pravočasna in je utemeljen ugovor tožene stranke, da bi sodišče moralo predmetno tožbo zavreči. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.