Jedro

Ob ugotovitvi, da površina ceste ni namenjena splošni rabi (vsak jo lahko prosto uporablja) za namen, ki ga javna cesta po ZJC ima (uporaba za promet), je utemeljena ukinitev take ceste ali njenega dela kot javno dobro.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevi tožečih strank in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Občinski svet Občine A. je na seji dne 8. 12. 2005 sprejel sklep o ukinitvi javnega dobra naslednjim parcelam: parc. št. 1450/4 pot v izmeri 75 m2, parc. št. 1450/5 pot v izmeri 116 m2, parc. št. 1450/6 pot v izmeri 159 m2, vse zkv. št. ... v k. o. B. (I. točka sklepa); iz II. točke tega sklepa izhaja, da nepremičnine iz I. točke prenehajo biti javno dobro in postanejo lastnina Občine A.; iz III. točke pa, da začne sklep veljati z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije. Tožeče stranke so zoper navedeni sklep vložile pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti na Ustavno sodišče RS, ker naj bi bil izpodbijani sklep v neskladju s predpisi, ki urejajo javno dobro. Ustavno sodišče RS je s sklepom, št. ... z dne 6. 2. 2008, navedeno pobudo tožečih strank zavrglo. Ustavno sodišče RS v obrazložitvi citiranega sklepa navaja, da se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu ter da tožeče stranke lahko navedeni sklep izpodbijajo s tožbo pri Upravnem sodišču v roku trideset dni od vročitve tega sklepa. Tožeče stranke so nato v tem roku zoper sklep Občinskega sveta Občine A. z dne 8. 12. 2005 vložile tožbo na Upravno sodišče RS.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da so vaščani C. iz D. in da so dne 25. 5. 2006 na Ustavno sodišče RS vložili pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti sklepa o ukinitvi javnega dobra v k. o. B., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 31. 3. 2006. Ker je Ustavno sodišče RS s sklepom z dne 6. 2. 2008 njihovo pobudo zavrglo, vlagajo tožeče stranke predmetno tožbo. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka ukinila javno dobro parcelam s parc. št. 1450/4, ki v naravi predstavlja pot v izmeri 75 m2, parc. št. 1450/5, ki v naravi predstavlja pot v izmeri 116 m2 in parc. št. 1450/6, ki predstavlja pot v izmeri 159 m2. Iz 2. odstavka izpodbijanega sklepa izhaja, da predmetne nepremičnine prenehajo biti javno dobro in postanejo lastnina tožene stranke. Nepremičnine s predmetnimi parc. št. B., katerim je bil torej ukinjen status javnega dobra, v naravi prestavljajo pot oz. cesto, katero vsakodnevno uporabljajo tožeče stranke, pa tudi drugi vaščani vasi C. Javno dobro je opredeljeno v 19. členu Stvarnopravnega zakonika, ki določa, da je javno dobro stvar, ki je v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo in je torej v splošni rabi. Predmetne nepremičnine, katerim je bilo ukinjeno javno dobro, dejansko predstavljajo cesto. Po določbah Zakona o javnih cestah so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa. Izpodbijani sklep je sprejel Občinski svet Občine A., pri čemer gre za organ, ki dejansko sploh ni pristojen za sprejem takšnega sklepa. Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za sporne nepremičnine namreč izhaja, da tožena stranka tudi ni vknjižena lastnica le-teh. Izpodbijani sklep je bil sprejet enostransko in nezakonito, kar pomeni, da je bilo javno dobro ukinjeno brez kakršnekoli pravne podlage, prav tako je izpodbijani sklep nezakonit tudi v točki II, kjer je določeno, da nepremičnine prenehajo biti javno dobro in postanejo lastnina Občine A.. Izpodbijani sklep je bil sprejet nezakonito in v nasprotju z vsemi zakonskimi določbami, ki določajo javno dobro, ob tem pa ga je sprejel tudi organ, ki za to sploh ni pristojen. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep pa v celoti odpravi oziroma razveljavi, toženi stranki pa naloži, da tožečim strankam povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožečih strank. Tako zavrača trditev tožečih strank, da tožena stranka ni bila lastnica navedenih parcel. Tožena stranka je bila lastnica zemljišča parc. št. 1450/2 k. o. B. (in posledično parcel, ki so nastale po parcelaciji tega zemljišča). V Uradnem listu RS št. ... je bil objavljen sklep o delitvi bilance premoženja Občine E. na dan 31. 12. 1994 in dejansko so nove občine prevzele v last občinske javne ceste na njihovem ozemlju. Nesporno pa je, da C. leži na ozemlju Občine A. in ne Občine E. ali Občine F.. Po določbah Stvarnopravnega zakonika je javno dobro opredeljeno kot stvar, ki je v splošni rabi. Vendar navedena dikcija ne pomeni, da je javno dobro stvar, ki je brez lastnika. Javna dobra so praviloma v lasti države ali lokalnih skupnosti. Po Zakonu o javnih cestah (v nadaljevanju: ZJC) so občinske ceste v lasti občin ter se vpišejo v zemljiško knjigo kot javno dobro v lasti občine. Stvari, ki je opredeljena kot javno dobro, se lahko status javnega dobra tudi ukine, v kolikor se ugotovi, da za to ne obstoji več javni interes. V predmetni zadevi gre za to, da je bil na delu zemljišča na parc. št. 1450/2 k. o. B. ukinjen status javnega dobra. Opravila se je parcelacija navedenega zemljišča, tako da so nastale nove parcele, in sicer parc. št. 1450/3, 1450/4, 1450/5 in 1450/6 k. o. B. Zemljišče parc. št. 1450/3 k. o. B. je ostalo opredeljeno kot javno dobro, ostalim novo nastalim parcelam pa je bil ta status ukinjen. Posledično je tožena stranka kot lastnica zemljišč parc. št. 1450/4, 1450/5 in 1450/6 k. o. B. s temi zemljišči lahko prosto razpolagala. Izpodbijani sklep je zakonit, saj ga je sprejel organ tožene stranke, ki je za to pristojen, v skladu s 16. členom Statuta tožene stranke. V konkretnem primeru se s parcelacijo zemljišča parc. št. 1450/2 k. o. B. in nastankom novih parcel 1450/3, 1450/4, 1450/5 in 1450/6 k. o. B. kategorizirana lokalna javna cesta ni v ničemer zmanjšala in je ostala takšna, kot je bila prej. Zmanjšal se je le del javnega dobra, ki ni bil nikoli kategoriziran kot občinska javna cesta. Kategorizirana cesta poteka po parceli št. 1450/3, ki je še vedno javno dobro v lasti občine. Tožena stranka zatrjuje, da tožeče stranke nimajo aktivne legitimacije v tem sporu, saj z ničemer niso izkazale prizadetosti svojih pravnih koristi. Tožečim strankam z delno ukinitvijo statusa javnega dobra na delu nekdanjega zemljišča parc. št. 1450/2 k. o. B. nikakor ni bilo poseženo v njihove pravne koristi. Po novo nastali parc. št. 1450/3 k. o. B. danes še vedno poteka kategorizirana lokalna javna cesta, ki jo tožeče stranke še vedno uporabljajo popolnoma enako, kot so jo uporabljale že doslej. Predmetno javno dobro na parceli št. 1450/3 je v najožjem delu široko 7 m, kar pomeni, da je dovolj prostora, da po njem poteka trasa ceste in obcestni del, ki predstavlja funkcionalno zemljišče ceste. Iz priloženih fotografij je razvidno, da novonastale parcele, ki jim je bil odvzet status javnega dobra, že prej niso bile v svojstvu funkcionalnega zemljišča ceste, saj je bil na njih zgrajen objekt, ki je delno segal na parcelo 1450/2. Šlo je predvsem za to, da se je stanje v katastru in zemljiški knjigi uskladilo s stanjem na terenu. Tožena stranka predlaga, da o celotnem poteku zadeve sodišče zasliši kot pričo A. A., ki je lastnik objektov, in hkrati pridobitelj novonastalih parcel. O podanem javnem interesu je podala v zadevi mnenje tudi Krajevna skupnost D. dne 13. 4. 2004. Tožena stranka je prodala del parcele, na kateri so dejansko že stali objekti v lasti A. A., in s tem pripomogla, da se je stanje v naravi ujemalo s stanjem v katastru. A. A. je leta 1994 zaprosil za gradbeno dovoljenje in nato na podlagi gradbenega dovoljenja zgradil na par. št. 1263/1 garažo za kmetijske stroje in koritasti silos. Ko je jeseni leta 2003 zaprosil za vris novega objekta v katastrski načrt, je geometer ugotovil, da objekt deloma stoji na zemljišču v lasti Občine A., verjetno zato, ker se je zakoličba objekta vršila glede na obstoječe objekte na nasprotni strani javne poti, ki pa niso bili natančno taki, kot so bili vrisani v katastrski načrt. Na podlagi vložene zahteve lastnika zemljišča parc. št. 1450/2 k. o. B. je Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava G., dne 7. 6. 2005 izdala odločbo, s katero je odločila, da se parcela 1450/2 v k. o. B. v postopku parcelacije ukine in nastanejo nove parcele: 1450/3, 1450/4, 1450/5, 1450/6. Odločba je bila vročena tudi tožečima strankama B. B. in C. C., ker pa zoper njo nihče ni vložil pritožbe, je postala dokončna in pravnomočna. Novo nastale parc. št. 1450/4, 1450/5, 1450/6 k. o. B. so predstavljale del javnega dobra, ki je dejansko pozidan z objekti A. A.. Obstojal je javni interes, da se stanje uredi, parcele pa odplačno prenesejo na A. A.. Zato so bile te parcele s prodajno pogodbo z dne 18. 2. 2006 prodane A. A.. Stanje je torej urejeno, javna cesta pa ni ovirana niti na vozišču, niti v njenem funkcionalnem delu. Tožena stranka je zato prepričana, da predstavlja predmetna tožba šikanozno ravnanje tožnikov, saj ti s predmetno prodajo javnega dobra niso bili v ničemer prikrajšani v svojih pravicah oziroma pravnih koristih. Na šikanozno obnašanje tožnikov kaže tudi kazenska ovadba tožnikov, ki so jo dne 21. 4. 2006 vložili zoper župana Občine A., katero je Okrožno državno tožilstvo dne 25. 7. 2006 zavrglo kot neutemeljeno. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožečim strankam pa naloži, da so dolžni toženi stranki povrniti stroške tega postopka.

Tožeče stranke v pripravljalni vlogi navajajo, da se lahko status javnega dobra ukine, in da s stvarjo, ki ji je bil ukinjen status javnega dobra, lastnik prosto razpolaga. Vendar pa se to lahko zgodi pod določenimi pogoji in predvsem ob nedvomnih ugotovitvah, da za javno dobro ne obstoji več javni interes. Po mnenju tožečih strank je izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra nezakonit. Gre namreč za nepremičnine, ki v naravi predstavljajo pot oz. cesto, ki jo vsakodnevno uporabljajo tožeče stranke, pa tudi vsi drugi vaščani vasi. Gre torej za tipičen primer javnega dobra, ki ga uporabljajo vsi vaščani, in je vsem v korist. Lastninska pravica se pridobi z vpisom v zemljiško knjigo in ne z nekim sklepom, ki je posledica določenega dogovora oz. pravnega posla – delitvene bilance med občinami. Ni mogoče mimo dejstva, da tožena stranka v času nezakonite ukinitve javnega dobra ni bila zemljiškoknjižna lastnica spornih zemljišč, ki so nastali kot posledica parcelacije parc. št. 1450/2. Prodajna pogodba, sklenjena med toženo stranko in kupcem A. A. nosi številko .../2004, datum pogodbe pa je 18. 2. 2006. Očitno je bila torej pogodba pripravljena že dve leti prej, saj drugače iz številke navedene pogodbe ne bi izhajala letnica 2004. Po mnenju tožečih strank je zanimivo tudi to, da je A. A. dobil lokacijsko dovoljenje za objekt 9. 12. 1996, kljub temu, da je objekt dejansko zgradil že v letu 1993. V zvezi z navedbami tožene stranke, da je bila odločba o parcelaciji parc. št. 1450/2 k. o. B. vročena tudi tožečima strankama B. B. in C. C., ki pa zoper njo nista vložila pritožbe, se tožeče stranke sklicujejo, da sta omenjena sodelovala pri ureditvi meje, vendar le v tistem delu, kolikor so se meje parcele, ki se je delila, dotikale njunih parcel. Ne drži navedba tožene stranke, da naj bi sedaj javno dobro na parc. št. 1450/3 bilo v najožjem delu široko 7 metrov, saj je široko kvečjemu 4 do 5 metrov. Da je šlo pri predmetni nezakoniti ukinitvi javnega dobra dejansko za zasebni in ne javni interes, priča tudi dejstvo, da je A. A. predlagal ukinitev javnega dobra, zaradi svojega lastnega interesa.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so pri parc. št. 1450/4, 1450/5 in 1450/6 k. o. B., ki so bile do parcelacije del parcele 1450/2 k. o. B., odpadli pogoji za določitev za javno dobro. Navedene parcele so bile javno dobro in sicer del javne poti v lasti Občine A.. Slednja je lastninsko pravico na navedenih parcelah pridobila na podlagi sklepa o delitveni bilanci premoženja prejšnje Občine E. na dan 31. 12. 1994 (Uradni list RS, št. 7/97), na podlagi katere so se zemljišča delila po lokaciji, predmetne parcele pa ležijo na območju Občine A. (in ne na območju Občine F. ali Občine E., ki sta z Občino A. sprejela navedeni sklep o delitveni bilanci premoženja prejšnje Občine E).

Javna pot je v smislu ZJC (Uradni list RS, št. 29/97 in nadaljnji) občinska javna cesta (2. odstavek 3. člena ZJC). Javne ceste so javno dobro in so izven pravnega prometa (2. odstavek 2. člena ZJC). Občina uredi vsa vprašanja iz 82. člena ZJC z odlokom, s katerim tudi kategorizira občinske ceste, s čemer te ceste pridobijo status javnega dobra. Tožena stranka je kategorizirala svoje ceste z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest, v katerem je kategorizirala tudi predmetno javno pot. Sklep o ukinitvi javnega dobra (v konkretnem primeru za parc. št. 1450/4, 1450/5 in 1450/6 k. o. B., ki so predstavljale pred parcelacijo del parc. št. 1450/2 k. o. B.) tožena stranka utemeljuje s tem, da predmetna površina javne ceste zaradi pozidanosti ni več splošnega pomena za cestni promet (1. odstavek 2. člena ZJC). Tožena stranka je v zadevi sprejela sklep o ukinitvi javnega dobra, za kar je imela podlago v določbah ZJC. Sporne parcele so predstavljale le del javne poti, ki je ostala kategorizirana in v splošni rabi. Sporno pa je, ali del javne poti – torej sporne parcele, glede na funkcijo – uporabo na način, ob pogojih določenih v ZJC, te funkcije ne izpolnjuje in jo je bila tožena stranka upravičena ukiniti kot del javnega dobra.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 14. člena ZJC je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi. Navedena določba je materialna določba, ki skupaj z določbo 1. odstavka 2. člena ZJC, določa okvir relevantnega dejanskega stanja za izdajo akta, ki status javnega dobra ukinja. Ob ugotovitvi, da površina ceste ni namenjena splošni rabi (vsak jo lahko prosto uporablja) za namen, ki ga javna cesta po ZJC ima (uporaba za promet), je utemeljena ukinitev take ceste ali njenega dela kot javno dobro. Iz listin v upravnih spisih je razvidno, da je bil za predmetne parcele izveden postopek parcelacije (odločba št. ..., ..., ... z dne 7. 6. 2005) iz razloga, ker na njih stojijo objekti, zaradi česar je bilo ugotovljeno, da navedene parcele dejansko že pred sprejemom izpodbijanega sklepa niso bile v splošni rabi in niso služile kot prometna površina. Sporna zemljišča tako niso bila namenjena prometu, kot splošni rabi vseh za povezovanje naselij, zaradi česar je bil utemeljeno sprejet izpodbijani sklep.

Iz navedenih razlogov tožbeni ugovori tožečih strank niso utemeljeni. Tako niso utemeljeni ugovori, da Občinski svet tožene stranke ni bil pristojen za izdajo izpodbijanega sklepa ter da tožena stranka ni bila zemljiškoknjižna lastnica predmetnih nepremičnin. Tožena stranka je postala lastnica navedenih nepremičnin na podlagi že omenjenega sklepa o delitveni bilanci premoženja prejšnje Občine E., izpodbijani sklep je sprejel občinski svet, v skladu s pristojnostmi določenimi v 16. členu Statuta. V predmetni zadevi imajo tožeče stranke še vedno pravico uporabe javne poti, uporaba katere je bila dejansko že prej omejena zaradi gradnje na delu predmetne poti, ukinitev javnega dobra na navedenem delu pa tako dejansko ne pomeni spremembe upravičenj tožečih strank, ki bodo svoja upravičenja še naprej izvrševala v obsegu na javni poti, ki jo predstavlja parc. št. 1450/3 k. o. B. Do ukinitve javnega dobra je prišlo iz razloga, ker predmetna zemljišča niso bila v funkciji javnega dobra. Predmetne sporne parcele so bile po ukinitvi javnega dobra predmet prodajne pogodbe s kupcem A. A. Pri tem tožbeni ugovori, da naj bi bila predmetna prodajna pogodba z omenjenim kupcem glede na njeno številko pripravljena že dve leti pred sklenitvijo pogodbe, za zadevo niti niso relevantni. Prav tako za zadevo ni relevantno sklicevanje tožečih strank, da naj bi A. A. dobil lokacijsko dovoljenje v letu 1996, čeprav je objekt dejansko zgradil že v letu 1993, kar naj bi pričalo, da je bil zasebni interes močnejši kot javni interes. V zvezi s sklicevanjem tožečih strank, da sta dve od tožečih strank sodelovali kot stranki v postopku parcelacije parc. št. 1450/2 k. o. B., vendar, da sta varovali le svoja upravičenja glede mej s svojima parcelama, pa sodišče ugotavlja, da sta, ne glede na obseg upravičenj, ki sta jih varovali v navedenem postopku, s tem imeli omenjeni tožeči stranki položaj stranke v postopku parcelacije prejšnje parc. št. 1450/2 k. o. B. Ne glede na zmanjšanje obsega predmetne javne poti, s čemer se tožeče stranke ne strinjajo, in čemur nasprotujejo, pa tožeče stranke niso niti zatrjevale, niti izkazale, da bi zaradi navedenega manjšega obsega javne poti (zožanja) bil onemogočen prevoz na navedeni parceli in da zato tožeče stranke ne bi mogle izvrševati svojih upravičenj.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), pri čemer je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUP-1. K 2. točki izreka: Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, da sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.