Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku sme vložiti le (vrhovni) državni tožilec.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Sevnici storilca R.V. spoznalo za odgovornega za prekršek po enajstem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega mu je izreklo globo v znesku 500,75 EUR in stransko sankcijo osemnajst kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije ter prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo storilčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta storilcu naložili plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je storilčev zagovornik dne 12.1.2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „kršitve postopka o prekrških“ ter predlagal, da „Višje sodišče“ izpodbijano sodbo razveljavi. Okrajno sodišče v Sevnici je preko Višjega sodišča v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti storilčevega zagovornika predložilo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije v pristojno odločanje.

B.

3. Po določbi drugega odstavka 169. člena Zakona o prekrških (ZP-1) lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pritožbe zoper sodbo o prekršku sodišča prve stopnje. V skladu s citirano določbo ZP-1 torej sme zahtevo za varstvo zakonitosti v zadevah o prekršku vložiti le (vrhovni) državni tožilec, ne pa tudi storilec prekrška ali njegov zagovornik. Ta lahko vloži pobudo za vložitev tega izrednega pravnega sredstva pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije.

4. Glede na to, da ZP-1 storilcu prekrška ne daje pravice vložiti to izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče zahtevo storilčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s 171. členom ZP-1).