Jedro

Predlog za dopustitev revizije, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-1194/2016-2 z dne 3. 11. 2016, s katero je za blago FIT- Invado, deklarirano v prvi postavki carinske deklaracije za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave, določila tarifno oznako 3701 30 00 kombinirane nomenklature in TARIC kodo 90 ter tožniku kot prejemniku blaga in deklarantu, družbi F., d. o. o., kot solidarnima dolžnikoma določila in naložila v doplačilo znesek uvoznih dajatev in zamudnih obresti v skupnem znesku 2.696,29 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-498-1-1/2017-2 z dne 13. 9. 2018, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (v nadaljevanju predlagatelj) vložil predlog za dopustitev revizije.

3. Predlog ni popoln.

4. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora predlagatelj opisati natančno in konkretno, na enak način mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

5. Z zakonom so določene jasne zahteve po obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije, ki jim predlagatelj ni zadostil. V predlogu za dopustitev revizije je namreč zgolj navajal, da je od odločitve Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi mogoče pričakovati odločitev o pravnih vprašanjih pomembnih za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, da sodne prakse Vrhovnega sodišča o tem še ni, praksa Upravnega sodišča pa ni enotna, ter da so mu bile kršene pravice iz 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), pri čemer pa ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornih pravnih vprašanj, o katerih naj bi odločalo revizijsko sodišče. Prav tako so izostale navedbe okoliščin, ki naj bi kazale, da je odgovor na izpostavljeno problematiko pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o objektivnem pomenu zadeve. Tudi zatrjevana neenotnost sodne prakse Upravnega sodišča ni izkazana. Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln. Vrhovno sodišče s svojo interpretacijo argumentov iz predloga za dopustitev revizije namreč ne more nadomestiti manjkajočega vprašanja, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

6. Dodati gre, da je iz obrazložitve predloga za dopustitev revizije mogoče razbrati, da predlagatelj odpira vprašanje možnosti dostopa carinskih zavezancev do slovenskega prevoda „Pojasnjevalnih opomb harmoniziranega sistema“ in v tej zvezi uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Trdi namreč, da se je carinski organ tožene stranke pri določitvi pravilne tarifne oznake oprl na ta dokument, ki pa je njemu kot carinskemu zavezancu dostopen le v angleščini ali francoščini. Po presoji Vrhovnega sodišča predlagatelj v tem delu nasprotuje (procesni) dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da so "Pojasnjevalne opombe harmoniziranega sistema" v delu, na katerega se je pri svoji odločitvi sklicevala tožena stranka, prevedene v slovenski jezik, prevod pa je objavljen v Uradnem listu RS iz leta 1999. V delu, ki je bil relevanten za predmetno zadevo, se dokument po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni spreminjal. Ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ki jo predlagatelj po vsebini uveljavlja v tem delu, ni revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), tudi revizije iz tega razloga ni mogoče dopustiti.

7. Vrhovno sodišče je zato na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.