Jedro

Ker rok, do katerega bi moral tožnik dokončati študij, ni bil bistvena sestavina pogodbe o izrednem študiju, je tudi po izteku tega roka obdržal pravico izpolniti svojo obveznost ter po končanem študiju ostati v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kot je trajalo izobraževanje. Iz navedenega razloga mu je tožena stranka vrniti stroške šolnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - I. tč. izreka izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje v delu ki se glasi: „Pogodba o izrednem študiju na Pravni fakulteti v ... med tožečo in toženo stranko za 4. letnik z dne 16. 1. 2005 je bila dne 24. 1. 2006, ko je tožnik diplomiral veljavna“ razveljavi in se tožba v tem delu zavrže; - tč. III izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožniku, zniža na znesek 383,92 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bila pogodba o izrednem študiju na Pravni fakulteti v ... med tožnikom in toženo stranko za 4. letnik z dne 16. 1. 2005, dne 24. 1. 2006, ko je tožnik diplomiral, veljavna in je tožena stranka dolžna plačati tožniku 2.169,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2006 dalje do plačila celotnega zneska (I. tč. izreka). V II. tč. izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic v višini 209.926,00 SIT (876,01 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodišča prve stopnje od vsakokratne zapadlosti do plačila. Sodišče je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne potrebne pravdne stroške v znesku 502,97 EUR v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo v I. in III. tč. izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tudi ostali del tožnikovega tožbenega zahtevka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, posebej pa poudarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre za dopis št. 2741-6-620/9-05 z dne 13. 6. 2005 z naslovom Podaljšanje veljavnih pogodb o izobraževanju- obvestilo. V sklepu 11 citirane listine je izrecno navedeno, da se policistom, s katerimi bo sklenjena pogodba o izobraževanju v interesu delodajalca, prizna za dokončanje študija še 6 mesecev (absolventskega) staža, stroški izobraževanja pa se povrnejo po končanem izobraževanju. Obrazložitev navedenega sklepa, ki jo je prvostopno sodišče očitno prezrlo, se glasi, da se policistom iz priloženega seznama, ki v skladu s programom šole zaključujejo (npr. 3. letnik visokošolskega programa, 4. letnik univerzitetnega programa ali 2. letnik specializacije ali magisterija), za dokončanje študija pa jim manjka še izdelava in zagovor diplomske naloge, na podlagi pisne prošnje prizna še 6 mesecev absolventskega staža in sklene aneks k veljavni pogodbi. K pisni prošnji za podaljšanje pogodbe (pred iztekom veljavne pogodbe) policisti obvezno priložijo fotokopijo indeksa, iz katerega je razvidno leto vpisa v zadnji letnik študija in število opravljenih izpitov ter program zadnjega letnika študija. Iz dopisa izhaja, da je tožena stranka priznala pravico do sklenitve aneksa za absolventski staž le tistim policistom, ki so se izobraževali v interesu delodajalca in ki jim je za dokončanje študija manjkala le še izdelava diplomske naloge in njen zagovor. Tožnik se ni izobraževal v interesu delodajalca, temveč v lastnem interesu, kar je izrecno navedeno v pogodbi o izrednem študiju z dne 16. 1. 2005. Tožniku za dokončanje študija ni manjkala le izdelava in zagovor diplomske naloge, temveč tudi izpit iz obligacijskega prava. Zato niso bili izpolnjeni pogoji iz 11. sklepa in je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje pogodbe za študij ob delu, o čemer je bil tožnik obveščen dne 22. 9. 2005. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je bil tožnik upravičeno prepričan, da bo tožena stranka z njim na podlagi dopisa z dne 13. 6. 2005 sklenila nov dodatni aneks k pogodbi o izobraževanju in to kljub temu, da je tako mislil tudi tožnikov nadrejeni, saj je tožnik vedel, da ne izpolnjuje kriterijev, ki so jasno navedeni v sklepu. Tožnik je bil na navedenem seznamu zato, ker je seznam vseboval navedbo delavcev ..., ki jim do konca leta 2005 poteče pogodba o izobraževanju. Če je tožnika zavedel njegov nadrejeni, potem bi moral tožnik od njega terjati zahtevani znesek. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da se je tožnik izobraževal v interesu tožene stranke. Ker tožnik do 30. 9. 2004 ni izpolnil vseh svojih študijskih obveznosti, je bila sklenjena druga pogodba o izrednem študiju, v kateri je bilo izrecno določeno, da se bo tožnik izobraževal v lastnem interesu. Tožena stranka je hierarhično urejena, sistemizirana ima delovna mesta za osebe vseh stopenj izobrazbe, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da je za toženo stranko bistvenega pomena, da je tožnik diplomiral, ker potrebuje ljudi z univerzitetno izobrazbo. Tožnik je svoje obveznosti iz pogodbe jemal zelo neresno, saj ni diplomiral v predvidenem roku. Tožnik je v obdobju od 20. 1. 2003 do 20. 1. 2004 na lastno željo odšel na delo v mirovno misijo EUPM V BiH, poleg tega pa se je v obdobju med 20. 1. 2005 in 15. 4. 2005 na lastno željo izobraževal tudi v Marshallovem centru za varnostne študije v Nemčiji in to kljub dejstvu, da je vedel, kakšne so njegove obveznosti na podlagi pogodbe o izrednem študiju. Tožena stranka ni imela podlage, da bi tožniku takšno izobraževanje preprečila, vendar pa zaradi tega ne more nositi odgovornosti za dejstvo, da tožnik ni izpolnil svojih študijskih obveznosti. Sodišče je zmotno ocenilo, da tožena stranka ni odstopila od pogodbe o izobraževanju. Tožena stranka, po ugotovitvi, da tožnik ne izpolnjuje svojih študijskih obveznostih, s tožnikom ni več sklenila pogodbe o izobraževanju v lastnem interesu. Iz istega razloga je sodišče zmotno ugotovilo, da rok ni bistvena sestavina pogodbe. Neutemeljene so tudi ugotovitve sodišča, da tožena stranka ni nič na slabšem, če je tožnik diplomiral malce kasneje. Tožena stranka poudarja, da sodišče ni pristojno presojati o tem ali je tožena stranka na slabšem oz. ali ji je nastala z zakasnitvijo tožnikove izpolnitve kakšna škoda. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo 2. odst. 82. čl. OZ. Sodišče je spregledalo določilo 1. odst. 82. čl. OZ, ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Sporna pogodba vsebuje jasna določila, z njimi se je tožnik, ko je pogodbo podpisal, tudi strinjal. Tožena stranka opozarja tudi na sodno prakso, ki določa, da je pri oceni pravne narave razmerja med strankama treba po pravnih pravilih v dvomu šteti, da je prava pogodba tista, ki je ugodnejša za dolžnika, ki je v tem primeru tožena stranka. Sodišče je načelo vestnosti in poštenja upoštevalo samo v razmerju do tožnika. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da je bila pogodba veljavna dne 24. 1. 2006. Iz pogodbe izhaja, da je bila sklenjena za določen čas in sicer od 1. 10. 2005 do 30. 9. 2006. Vsebinsko je ta pogodba predstavljala podaljšanje roka za dokončanje študija po pogodbi z dne 17. 9. 2002. Zato je po prepričanju tožene stranke nastopila situacija, ki jo določa 3. odst. 105. čl. OZ. Tožena stranka se tudi izrecno protivi odločitvi o stroških postopka. Sodišče je tožniku priznalo 300 točk za sestavo tožbe, iz podatkov v spisu pa je razvidno, da je tožnik tožbo sestavil sam in ne po svojem pooblaščencu, zato mu ne pripada povračilo teh stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja tožena stranka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami. Pritožba je v tem delu le pavšalna, saj pravzaprav konkretno niti ne pove, v čem je v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kaj je vsebina listin in med samo vsebino teh listin, temveč le povzema, kaj piše v obrazložitvi dopisa št. 2741-6-620/9-05 z dne 13. 6. 2005 (priloga A7).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter z njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP) pa še navaja: Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožniku, v času od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2005, torej po zadnji sklenjeni pogodbi o izrednem študiju (ob delu) na Pravni fakulteti v ...(4. letnik) zagotavljala pogoje za pridobitev univerzitetne izobrazbe ter da tožnik ni dokončal študija do 30. 9. 2005. Med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je tožnik dne 24. 1. 2006 diplomiral ter da je po končanem izobraževanju ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki. Bistveno vprašanje za rešitev tega spora pa je bilo, ali je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške plačane šolnine, glede na to, da tožnik študija ni dokončal v roku in glede na to, da je v 1. čl. pogodbe izrecno navedeno, da se bo delavec izobraževal v lastnem interesu. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku te stroške dolžna povrniti, saj jo k temu zavezuje 3. čl. sklenjene pogodbe o izrednem študiju. Zavzelo je stališče, da ni mogoče govoriti o tem, da je bil interes tožene stranke, da se tožnik izobražuje v njenem interesu le za posamezen letnik, pa četudi ne dokonča študija, zato je zaključilo, da se je tožnik izobraževal v interesu obeh pogodbenih strank. Sodišče je še navedlo, da rok za dokončanje študija v konkretnem primeru ni bil bistven. Obveznost delavca, da mora vrniti šolnino, če ne dokonča študija v roku, je določena v 6. čl. pogodbe. V konkretnem primeru pa tožena stranka tožniku ni nič plačala, da bi delavec moral vračati, ampak delavec terja, da mu tožena stranka v skladu s 3. čl. pogodbe plača šolnino tudi za 4. letnik, ki ga je skoraj v celoti pravočasno opravil. Sodišče prve stopnje je med drugim še navedlo, da tožena stranka pogodbe ni razdrla kot bi jo morala, s čimer je dodatno izkazala, da zaključek študija do predvidenega roka ni bil bistven element pogodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj opisanimi stališči sodišča prve stopnje in poudarja, da okoliščina, da tožnik ni do dne 30. 9. 2005 dokončal študija, avtomatsko še ne pomeni, da je tožena stranka prosta svoje obveznosti po pogodbi, da tožniku povrne stroške plačane šolnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka neutemeljeno povezuje določbo 2. čl. pogodbe o izrednem študiju, ki določa obveznost tožnika, da študij dokonča do 30. 9. 2005 in določbi 3. in 6. čl., ki govorita o obveznosti povračila stroškov plačane šolnine in obveznosti vračila stroškov iz pogodbe. S tem je tožena stranka ustvarila strožji kriterij glede tega, v kakšnih primerih ni obvezana tožniku vrniti stroškov plačane šolnine, kot pa je to določeno v sami pogodbi. V nobenem izmed omenjenih členov pogodbe namreč ni določeno, da tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti stroškov plačane šolnine, če tožnik študija ne dokonča v roku, temveč je v 3. čl. izrecno določeno, da bo tožena stranka, na podlagi dokazil o vseh izpolnjenih študijskih obveznostih in računa, tožniku povrnila stroške plačane šolnine. Tožnik je toženi stranki vsa dokazila in račun predložil, zato mu je tožena stranka stroške plačane šolnine dolžna povrniti. Tožena stranka je sicer navajala, da se je tožnik izobraževal v lastnem interesu in da mu zato tudi iz tega razloga ni dolžna povrniti stroškov plačane šolnine. Pritožbeno sodišče poudarja, da dejstvo, v čigavem interesu se je tožnik izobraževal, sploh ni bistvenega pomena za odločitev v tej pravdni zadevi. Tožena stranka se je namreč, kljub temu, da je v 1. tč. pogodbe navedla, da se tožnik izobražuje v lastnem interesu, očitno odločila, da bo tožnikovo izobraževanje (so)financirala tako, da mu bo na podlagi dokazil o vseh izpolnjenih študijskih obveznostih in računa, povrnila stroške plačane šolnine, zato je po tem, ko je tožnik to svojo obveznost opravil, tudi sama dolžna izpolniti, kot se je v pogodbi zavezala.

Iz pogodbe nadalje ne izhaja, da njena kasnejša izpolnitev za toženo stranko nima več nobenega pomena. Ker pravočasna izpolnitev obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, je skladno s 1. odst. 105. čl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) tožnik obdržal pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost dokončanja študija. Tožeča stranka tožniku v skladu z 2. in 3. odst. 105. čl. OZ ni pustila primernega dodatnega roka, zato pogodba ni bila razdrta.

Tožnik je v času izobraževanja redno opravljal svoje delovne obveznosti (temu tožena stranka ni oporekala), študij je zaključil, čeprav z zamudo, zato bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja odločitev, da tožena stranka tožniku ni dolžna vrniti stroškov plačane šolnine, saj je tožnik na podlagi pogodbe še vedno v zavezi, da pri toženi stranki ostane v delovnem razmerju najmanj toliko časa, kot je trajalo izobraževanje. Iz navedenega razloga je tudi napačno razlogovanje tožene stranke, da iz pogodbe izhaja, da je bila sklenjena za določen čas in sicer od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2005. Kaj takega iz pogodbe namreč ne izhaja. V 2. čl. pogodbe je le navedeno, da je tožena stranka v skladu s to pogodbo tožniku v času od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2005 dolžna zagotavljati pogoje za pridobitev univerzitetne izobrazbe na Pravni fakulteti v ...(4. letnik). Navedeno pa ne pomeni, da se s tem dnem pogodba izteče, saj tožnik obveze iz 4. alinee 5. tč. pogodbe do tega dne realno sploh ni mogel izpolniti.

Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik poleg dajatvenega vložil tudi ugotovitveni zahtevek. S prvim delom tožbenega zahtevka, je namreč zahteval, da sodišče ugotovi, da je bila pogodba o izrednem študiju na Pravni fakulteti v ... med tožečo in toženo stranko za 4. letnik z dne 16. 1. 2005, dne 24. 1. 2006, ko je tožnik diplomiral, veljavna. Tožnik lahko vloži ugotovitveno tožbo, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja ali če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve ugotovitvene tožbe. Tožnik s predmetno tožbo v tem delu zahteva ugotovitev dejstva, kar pa glede na 2. odst. 181. čl. ZPP ni dopusten zahtevek ugotovitvene tožbe. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo ter na podlagi 2. odst. 354. čl. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Pritožba je utemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 300 točk za sestavo tožbe, iz podatkov v spisu pa izhaja, da je tožnik tožbo sestavil sam in ne po svojem pooblaščencu, zato mu ne pripada povračilo teh stroškov. Iz spisa je razvidno, da je tožnika šele s prvo pripravljalno vlogo z dne 4. 1. 2007 pričel zastopati pooblaščenec, ki je tej vlogi tudi priložil pooblastilo. Ker je sodišče tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (154., 155. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je zmanjšalo višino stroškov, ki jih mora, glede na uspeh v pravdi tožena stranka povrniti tožniku, na znesek 383,92 EUR.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijani del sodbe in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Ker glavnična denarna terjatev, ki je predmet tega individualnega delovnega spora ne presega revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.