Jedro

Hladilnica in dostavljalnica hrane v nacionalizirani hiši, ki je razglašena za kulturni spomenik, je lahko ovira za vrnitev hiše v naravi zaradi neločljivosti zdraviliškega kompleksa, ki se lastnini po ZLPP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 18.4.1996.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila zahtevi za denacionalizacijo ter na delu podržavljene nepremičnine hiše v D. in zemljiščih, del parc. št. 464/3, vl. št. 667 k.o. T., del parc. št. 464/4, vl. št. 430 k.o. T., parc. št. 464/5, vl. št. 430 k.o. T. in parc. št. 464/6, vl. št. 484 k.o. T., vrnila lastninsko pravico sedaj že pokojni denacionalizacijski upravičenki M.P., roj. P. Upravni organ, ki je za odločanje o zahtevku za denacionalizacijo bil pristojen po 5. odstavku 54. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji - ZDen), je svojo odločitev oprl na določbo 3. odstavka 18. člena ZDen, saj je nepremičnina, ki je bila predmet denacionalizacijskega postopka, bila z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini N., razglašena za kulturni spomenik. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila ugovor zavezane stranke, da vrnitve nepremičnine v naravi ni moč izvesti, ker naj bi bila nepremičnina, ki je predmet vračila, sestavni del kompleksa Zdraviliškega doma D. Tožena stranka je menila, da z vrnitvijo predmetne nepremičnine, v kateri se sedaj nahaja hladilnica zdraviliške kuhinje, ne bi bilo bistveno okrnjeno funkcioniranje zdravilišča in da torej ne obstajajo razlogi iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, ki bi preprečevali vrnitve predmetne nepremičnine v last. Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo tožene stranke v prvi vrsti iz razloga, da gre za sestavni del njenega poslovnega objekta in da bi vrnitev v naravi onemogočala normalno funkcioniranje celotnega Zdravilišča D. Po njenem mnenju bi morala tožena stranka opraviti ogled, da bi lahko utemeljeno zavrnila ugovor zavezane stranke. Poleg tega se je upirala vrnitvi nepremičnine tudi iz razloga, ker je bila v postopku lastninskega preoblikovanja. Po njenem mnenju bi morali dediči denacionalizacijske upravičenke zavarovati svoje pravice v skladu z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nadaljnji - ZLPP), česar pa niso storili. Po mnenju tožeče stranke pripada denacionalizacijski upravičenki zato le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije.

Tožena stranka je v svojem odgovoru na tožbo navedla, da je po vložitvi tožbe opravila ogled podržavljenega dela nepremičnin, in sicer 29.11.1997. Tožena stranka sicer ugotavlja, da je nepremičnina fizično res povezana s kuhinjo zdravilišča, vendar pa naj bi prav način uporabe teh prostorov kazal, da je te prostore možno nadomestiti z drugimi. Taka nadomestitev naj ne bi predstavljala nesorazmernih stroškov. Zato meni, da je podržavljene prostore možno nadomestiti z drugimi prostori in da zato ne bi bila bistveno okrnjena možnost za opravljanje dejavnosti Zdravilišča D. Dediči denacionalizacijske upravičenke so kot prizadeta stranka vložili po odvetniku odgovor na tožbo, v katerem predlagajo zavrnitev tožbe. Priložili so tudi fotografije sporne nepremičnine.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijano odločbo je po mnenju sodišča treba odpraviti iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila upravičenki podržavljena hiša v D. na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58), iz nacionalizacije pa je bilo izvzeto stanovanje upravičenke v prvem nadstropju hiše. Hiša je kulturni spomenik.

Nacionalizirani del hiše je v letu 1977 s kupno pogodbo z občino N. kupila tožeča stranka. Nadalje je možno ugotoviti, da dediči upravičenke nesporno med postopkom denacionalizacije niso predlagali prepovedi lastninskega preoblikovanja podjetja - tožeče stranke v skladu z ZLPP.

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ sicer ugotavljal dejansko stanje in opravil ustno obravnavo, na kateri pa je ostala sporna zlasti okoliščina, ali predstavlja hladilnica in dostavljalnica hrane v nacionaliziranem delu stavbe neločljivi del zdraviliškega kompleksa. Prav zato je predstavnik zavezane stranke na obravnavi predlagal ogled sporne nepremičnine, kar pa tožena stranka ni storila v upravnem postopku, pač pa šele med upravnim sporom. Sodišče v upravnem sporu ne more obravnavati in rešiti stvari na podlagi novih dokazov, ki sploh niso bili predmet v upravnem postopku. Zato smatra sodišče za nepopolno ugotovljeno stanje glede ovire za vrnitev nepremičnine iz 4. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, saj v primeru izkazane ovire ni mogoče vrniti nepremičnine niti v last in posest, niti vzpostaviti samo lastninske pravice.

V skladu z določbo 41. člena ZDen je ZLPP predpisal v 10. in 11. členu način in postopek zavarovanja denacionalizacijskih zahtevkov v postopku lastninjenja podjetij, zato je glede tega tudi specialni predpis. Posledica opustitve predloga navedenega zavarovanja je po določbi drugega odstavka 15. člena ZLPP v tem, da se lahko podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom tudi na stvareh, na katerih sicer obstaja denacionalizacijski zahtevek, upravičencu pa pripada le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Tožena stranka pa sploh ni ugotavljala zatrjevanega dejstva, da je zavezana stranka v postopku lastninskega preoblikovanja. Pri tem seveda ni ugotavljala, če je zavezana stranka vključila v svojo bilanco stanja tudi sporno nepremičnino - kulturni spomenik, in da je Ustavno sodišče RS odpravilo neustavno izključevanje kulturnih spomenikov iz teh bilanc (odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-320/94 z dne 25.5.1995, Uradni list RS, št. 37/95). V kolikor pa bo tožena stranka ugotovila obstoj ovire po 4. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, ali kakšne druge ovire za vrnitev nepremičnine, bo morala v ponovljenem postopku opozoriti vlagatelje zahteve na prilagoditev zahtevka na to dejstvo zaradi določitve zavezanca.

Sodišče zaradi navedenega meni, da se odločba tožene stranke ne da preizkusiti in zato ne more rešiti upravnega spora, saj so bile okoliščine, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene. Sodišče je zato ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena, v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka odpraviti navedene pomanjkljivosti in ponovno odločiti o zahtevku.

Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).