Jedro

Tožnica kot solastnica stvari – stanovanjske hiše, ne more s tožbo zahtevati od drugega solastnika, torej tožencev, ki je niti ne posedujeta in uporabljata, da ji izročita v posest in uporabo, saj glede posesti in uporabe stvar ni razdeljena, in tudi ni ugotovljeno, da bi šlo za hišo v kateri je več samostojnih stanovanjskih enot.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala, da ji toženca omogočita posest prvega nadstropja stanovanjske stavbe na naslovu K., ki leži na parc. št. 766, vl. št. 352 k.o. K., v 15 dneh, da ne bo izvršbe, zavrnilo in v posledici neuspeha v pravdi tožnici naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške, kot to določno izhaja iz izreka sodbe.

Zoper sodbo se je tožnica pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodba je nepravilna in nezakonita. Opozarja, da je v tožbi navedla, da zahteva izročitev nepremične v posest na podlagi sporazuma o delitvi nepremičnine, ki sta ga toženca sklenila s pravnima prednikoma tožnice. Pravilno sodišče sicer ugotavlja, da je bilo med navedenimi strankami sporazuma dogovorjeno, da prvo nadstropje pripada A. in L.Č., podstrešje pa tožencema. Ta dokument je bil tudi overjen pri tedanjem Temeljnem sodišču v Kopru, Enoti v Ilirski Bistrici. Sodišče nadalje še pravilno ugotavlja, da v skladu z njim tožeča stranka zahteva posest prvega nadstropja. Sporazum je veljaven. Izpolnjuje vse z zakonom določene pogoje, ki jih je določal tedaj veljavni Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. Tako je že izoblikovana sodna praksa, da mora biti pogodba o fizični delitvi nepremičnini, če se delitev skupnega premoženja ne opravi v postopku pred sodiščem po določbah Zakona o nepravdnem postopku in če delitev tudi fizično ni izvršena, na podlagi analogne uporabe 9. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, sestavljena v pisni obliki, podpisi pogodbenih strank pa overjeni pri sodišču. To je storjeno. Tudi toženca v odgovoru na tožbo nista izrecno ugovarjala veljavnosti sporazuma o delitvi nepremičnin iz leta 1995. Zato ne drži, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in je dejstvo, da je predmetna nepremičnina med solastniki razdeljena, kar je tožnica dokazala z navedenim, tudi predloženim sporazumom. Če toženca torej v tem postopku nista izpodbijala veljavnosti sporazuma, je šteti, da je veljaven, kar je odločilno za odločitev. V primeru dvoma pa bi sodišče moralo zaradi rešitve tega predhodnega vprašanja postopek prekiniti, glede na navedbo tožnice, da sta toženca po vložitvi tožbe na izročitev nepremičnine v posest vložila tožbo na razveljavitev sklenjenega sporazuma iz leta 1985. Prekinitev postopka je tudi sicer v dispoziciji sodišča in ne pravdnih strank. Tožnica je v tožbi tudi navedla zakaj po sodni poti zahteva izročitev prvega nadstropja kljub sklenjenemu sporazumu in kljub dejstvu, da v trenutku, ko je bila tožba vložena, nobena od strank ni bivala tej stanovanjski hiši. Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica v pritožbi ponavlja to, kar je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, in sicer, da sta sporazum podpisala toženca s tretjima osebama, za katera tožnica trdi in je enako navedla že v postopku na prvi stopnji, da gre za njena pravna prednika. Pritožnica torej stranka te pogodbe ni, po 148. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ta zakon je veljal v času, ko je bil sklenjen navedeni sporazum) ustvarja pogodba pravice in obveznosti za pogodbeni stranki (1. odst.). Po 2. odst. ima pogodba sicer učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank, tožnica pa kaj takega v postopku ni trdila, to tudi ni ugotovljeno in tega tudi v pritožbi ne trdi. Že zato se ne more uspešno sklicevati na sklenjeni sporazum in so zato tudi očitki o procesnih kršitvah, povezanih s potrebo po prekinitvi postopka, neutemeljeni. Po drugi strani pa pritožnica ob tem spregleda, da je po tem, torej po sklenitvi navedenega sporazuma, pridobila stvarne pravice na navedeni nepremičnini (ki etažno ni bila deljena, etažna lastnina ni bila vpisana v zemljiško knjigo, pa bi po določbah Zakona o lastnini na delih stavb – U.l. FLRJ št. 16/59 in Zakona o pravicah na delih stavb – U.l. SRS št. 19/76, morala biti, da bi etažna lastnina nastala) in to solastninski delež do ½. Ni torej pridobila določenega dela nepremičnine, pač pa idealni delež v razmerju do celote. Trditve v pritožbi, da je nepremičnina med solastniki že razdeljena, pa so tudi sicer v nasprotju z njenimi trditvami v tožbi, ko je navedla, da predmetna nepremičnina med pravdnimi strankami v naravi še ni razdeljena (1. odst. pod točko II), in je prav zato pred sodiščem vložila predlog za fizično delitev nepremičnin in se postopek vodi pred sodiščem v Ilirski Bistrici pod opr. št. N1. Enako je trdila tudi v pripravljalni vlogi. Tudi ni v postopku ugotovljeno, da bi šlo za fizično razdeljeno hišo na več samostojnih enot, in tega ne trdi niti pritožnica. Ob takih dejanskih ugotovitvah pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen materialnopravni sklep prvostopenjskega sodišča, da je tožbeni zahtevek, da morata toženca tožnici omogočiti posest prvega nadstropja navedene hiše, neutemeljen, pravilen in pritožba zato neutemeljena. Tožnica kot solastnica stvari – stanovanjske hiše, ne more s tožbo zahtevati od drugega solastnika torej tožencev, ki je niti ne posedujeta in uporabljata, da ji izročita v posest in uporabo, saj glede posesti in uporabe stvar ni razdeljena, in tudi ni ugotovljeno, da bi šlo za hišo v kateri je več samostojnih stanovanjskih enot. Solastnik lahko svoje zatrjevane pravice v zvezi s posedovanjem oz. uporabo cele stvari v mejah svojega idealnega deleža uveljavlja na podlagi 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), torej v nepravdnem postopku, in le v primeru, če bi bila stvar razdeljena (pa ni) bi tožnica lahko uspela s tožbo zaradi varstva solastnine na svojem delu stvari (100. čl. SPZ). Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).